Jedro

Vpis in izbris zakonitega zastopnika iz sodnega registra nima konstitutivnega, pač pa (le) publicitetni učinek, kar pomeni, da se tretja poštena oseba na vpis lahko zanese oz. ne sme trpeti škodljivih posledic, če se na tak vpis zanese.

Dolžnik, ki se brani, da je terjatev prenehala z nakazilom, mora za uspeh svojega ugovora trditi (in dokazati) tudi, da je nakazanec terjatev plačal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostaja sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 186211/2009 z dne 14. 12. 2009 v celoti v veljavi tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 15.864,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2009 dalje do plačila ter izvršilne stroške 213,12 EUR z obrestmi od 27. 12. 2012 (I. tč. sodbe). Tožencu je naložilo v plačilo še stroške tožnice 1592,30 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi (II. tč. sodbe).

2. Zoper sodbo se toženec iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje in naslovnemu sodišču predlaga, da jo spremeni oz. razveljavi. Sodišču očita, da ga ni zaslišalo, kar bi bilo za razjasnitev dejanskega stanja ključno, na narok 22. 2. 2013 pa ni pristopil iz upravičenih razlogov, ki jih je opredelil v svoji prošnji za preložitev. S tem so mu bile kršene ustavno zajamčene procesne pravice. Sicer pa sodišču očita, da je napačno uporabilo določbe OZ o zastopanju pri sklepanju asignacijske pogodbe. Ta je bila sklenjena 5. 6. 2009, objava izbrisa pooblastila direktorja E. P. pa je bila v sodnem registru 10. 6. 2009. Tožeča stranka ni uspela izkazati, da bi toženec za prenehanje pooblastila vedel, kdor pa v pravnem prometu vestno ravna in se zanese na podatke registra, ga ne morejo zadeti škodljive posledice. Treba je torej šteti, da je bila asignacijska pogodba sklenjena in v tej luči presojati dejansko stanje. Poleg tega pa še navaja, da je prerekal tudi pravni temelj računa 10285, saj je prerekal celotni temelj zahtevka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, zavzema se za njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje očitanih kršitev določb postopka ni storilo, vsa sporna relevantna dejstva je pravilno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravila, čeprav iz drugih razlogov.

6. Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ga ni zaslišalo, češ da je iz naroka 22. 2. 2013 izostal opravičeno. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 115. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko tega naroka ni preklicalo, saj je ugotovilo, da je najmanj dva naroka preklicalo na predlog toženca brez upravičenega razloga, preklic naroka 22. 2. 2013 pa je slednji zahteval iz istih (neupravičenih) razlogov. Tega konkretno v pritožbi niti ne izpodbija, pač pa se samo sklicuje na svoje prošnje za preložitev, kar že samo po sebi ne zadošča. Treba je torej šteti, da je toženec sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem, zato so njegovi očitki o storjenih kršitvah ustavnih procesnih jamstev neutemeljeni.

7. Vpis v sodni register sicer res nima konstitutivnega učinka; tega imajo samo tisti vpisi, glede katerih je v zakonu tako izrecno določeno (npr. pridobitev lastnosti pravne osebe po določbi prvega odstavka 5. člena ZGD-1). Za vpis ali izbris zakonitega zastopnika v sodni register to ni določeno in ima zato le publicitetni učinek (1).

8. Pritrditi pa je treba pritožniku, da ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim (to je on) pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register po prvem odstavku 43. člena tega zakona, če zakon ne določa drugače (1. odst. 8. čl. Zakona o sodnem registru; ZSReg). Kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice (3. odst. 8. čl. ZSReg).

9. Ker je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da toženec ni vedel oz. ni mogel vedeti za prenehanje pravice g. P., da zastopa toženo stranko (10. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na strani 5) že pred objavo tega v sodnem registru, se toženec sme sklicevati na zaupanje na podatke v le-tem. To pa pomeni, da se lahko sklicuje na sklenjeno asignacijsko pogodbo.

10. Vendar zgolj sklenjena asignacijska pogodba ne vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka proti tožencu. Nakazilo ni izpolnitev. Če je upnik privolil v nakazilo svojega dolžnika za izpolnitev obveznosti, ta obveznost ne preneha, razen če ni drugače dogovorjeno, niti z njegovo privolitvijo v nakazilo niti z nakazančevim sprejemom, temveč šele z nakazančevo izpolnitvijo (1. odst. 1041. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Upnik, ki je privolil v nakazilo svojega dolžnika, sme le tedaj zahtevati od nakazovalca, naj mu izpolni tisto, kar mu dolguje, če ni dobil izpolnitve od nakazanca v času, ki je bil določen v nakazilu (2. odst. 1041. čl. OZ).

11. Toženec ne navaja, v čem bo zanj škodljiva posledica tega, da se je zanesel na vpis v register. Z drugimi besedami: ne trdi, da bi terjatev z nakazilom prenehala, torej da je nakazanec upniku v roku izpolnil obveznost. Dolžnik, ki se brani, da je terjatev prenehala z nakazilom, mora za uspeh svojega ugovora trditi (in dokazati) tudi, da je nakazanec terjatev plačal. Tožeča stranka od toženca torej utemeljeno terja obresti po posojilni pogodbi, ki je bila med strankama nesporno veljavno sklenjena.

12. Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, češ da je toženec prerekal račun 10285, ki je podlaga za del zahtevanih obresti, in sicer v višini 66767,70 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da razen ugovora glede asignacije toženec ni konkretno navedel ničesar. Ker je po posojilni pogodbi poleg glavnice dolgoval tudi obresti, ki jih je tožeča stranka izračunala, čemur toženec ni opredeljeno in konkretno nasprotoval, je prvostopenjsko sodišče upoštevajoč 7., 212. in 214. čl. ZPP pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v tem delu.

13. Na podlagi navedenega je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

14. Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, stroška za odgovor na pritožbo pa ni mogoče priznati za potrebnega, saj v njem tožeča stranka na ključni argument svojega uspeha sploh ni opozorila (1. odst. 155. čl. ZPP).

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 100/2009.