Jedro

Iz ugotovljenih dejstev po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka organizator navedene nagradne igre ter da pri tem sodelovanju ni šlo zgolj za nudenje oglasnega prostora s strani tožeče stranke. Na drugačni zaključek tudi ne vplivajo tožbeni ugovori, da je bilo v propagandnih sporočilih navedeno, da avto podarja družba AAA, saj je v zadevi bistveno, kdo je bil organizator igre. Pri ugotavljanju navedenega vprašanja je namreč potrebno upoštevati vse okoliščine primera, to je v konkretnem primeru tako vsebino in način oglaševanja, kakor tudi pogodbo o medsebojnem sodelovanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enote A, št. ... z dne 24. 11. 1998. Z navedeno odločbo je tržni inšpektor tožeči stranki začasno prepovedal reklamiranje in oglaševanje nagradne igre "Z igro do avtomobila" ter objavljanje nagradnih kuponov in sicer v dnevniku B, na Radiu D in na televizijskih kanalih. Ob inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka z družbo AAA d.o.o. dne 12. 10. 1998 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju. Z navedeno pogodbo sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bosta sodelovali pri izvedbi nagradne igre, organizirane v času od 26. 10. do 28. 11. 1998. Tožeča stranka je tako v skladu z dogovorom v časopisu B reklamirala nagradno igro in žrebanje prve nagrade - avtomobila znamke Nubira Wagon 1,6 SX. Vsak ponedeljek je v dnevniku B objavila nagradni kupon, od torka do petka pa po eno nagradno vprašanje. Za sodelovanje v nagradnem krogu je bilo treba na kupon nalepiti vprašanje z izbranim pravilnim odgovorom ter tako izpolnjen kupon poslati na dnevnik B. Kupone pa so lahko obiskovalci dobili tudi v prodajnem centru druge pogodbene stranke družbe AAA d.o.o., vendar navedene možnosti tožnica v oglasih ni objavljala. Nagradno igro pa je tožeča stranka reklamirala tudi preko Radia D in televizije. V navedenih medijih je bil objavljen oglas z naslednjo vsebino: "S ponedeljkovim dnevnikom B do avtomobila Nubira Wagon, ki ga poklanja AAA." Po določbi 13. alinee 13. člena Zakona o varstvu konkurence pa pridobivanje kupcev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade, predstavlja dejanje nelojalne konkurence. V obravnavanem primeru je tožeča stranka potrošnike obveščala le o načinu sodelovanja v nagradni igri preko dnevnika B, med tem ko prodajnega salona sploh ni omenjala. Bralce oz. kupce dnevnega časopisa B je torej pridobivala z reklamiranjem privlačne nagrade (avtomobila). Odločitev potrošnikov za nakup dnevnika B tako ni temeljila samo na njihovem prepričanju o kvaliteti časopisa B, ampak na prvi nagradi oz. na njenem pričakovanju. Takšen način nastopanja na trgu pa je v nasprotju z zakonom. V obravnavanem primeru namreč ne gre za običajno konkurenčno dejanje, saj je tržna vrednost nagrade občutneje presegala znesek nakupa. Tožnica si je torej poskušala pridobiti ugodnejši tržni položaj na način, ki nasprotuje dobrim poslovnim običajem. S svojim ravnanjem pa je tudi nedvomno povzročala škodo konkurenčnim podjetjem oz. bi le-ta utegnila nastati. Škodo pa je povzročala tudi kupcem, ki se zaradi obljubljenih vabljivih nagrad za nakup niso odločali samo na temelju prepričanja o kakovosti samega časopisa, ampak predvsem zaradi privlačnih nagrad oz. njihovega pričakovanja. Gre za pomemben psihološki pritisk na povprečnega potrošnika, ki ga odvrača od realne presoje ekonomske upravičenosti nakupa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v svojem dnevniku Večer dne 26.10.1998 objavila pravila nagradne igre, v katerih je navedla, da je nosilec nagradne igre družba AAA d.o.o.. Prav tako so propagandna sporočila na Radiu D in televizijskih kanalih sporočala, da osebni avto poklanja AAA. Isto izhaja tudi iz propagandnih sporočil, ki so bila objavljena na prvi strani časnika B. Meni, da ni storila dejanje nelojalne konkurence, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93, ZVK) za nelojalno konkurenco določa določene načine tržnega obnašanja gospodarskih subjektov pri nastopanju na trgu. Po določbi 2. odstavka 13. člena ZVK predstavlja nelojalno konkurenco dejanje pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Po navedeni generalni klavzuli torej morajo biti podani naslednji elementi: da gre za gospodarske subjekte, da gre za ravnanja pri nastopanju na trgu, da so ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ter da se z navedenimi dejanji povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. Med tipična dejanja nelojalne konkurence pa ZVK med drugim šteje tako imenovane premijske posle. Po določbi 13. alinee 13. člena ZVK tako ni dovoljeno pridobivanje kupcev blaga z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade.

Iz podatkov predloženega spisa je razvidno, da je tožeča stranka s podjetjem AAA d.o.o. Maribor dne 12. 10. 1998 sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju na področju izvedbe nagradne igre. S pogodbo se je tožeča stranka obvezala, da bo organizirala nagradno igro v dnevniku B. V okviru navedene nagradne igre je tožeča stranka tudi naročila oglaševanje na Radiu D ter na televizijskem kanalu... in ... V navedenih medijih je naročila oglas z vsebino: "S ponedeljkovim dnevnikom B do avtomobila Nubira Wagon, ki ga poklanja AAA". Stroške navedenega oglaševanja je nosila tožeča stranka.

Iz navedenih dejstev tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka organizator navedene nagradne igre ter da pri tem sodelovanju ni šlo zgolj za nudenje oglasnega prostora s strani tožeče stranke. Na drugačni zaključek tudi ne vplivajo tožbeni ugovori, da je bilo v propagandnih sporočilih navedeno, da avto podarja družba AAA, saj je v zadevi bistveno, kdo je bil organizator igre. Zgolj navedena navedba zato ne pomeni, da je ta oseba tudi bila organizator nagradne igre. Pri ugotavljanju navedenega vprašanja je namreč potrebno upoštevati vse okoliščine primera, to je v konkretnem primeru tako vsebino in način oglaševanja, kakor tudi pogodbo o medsebojnem sodelovanju. Iz vsega navedenega pa izhaja, da je bila organizator sporne nagradne igre prav tožeča stranka.

Prav tako je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila vse elemente nelojalne konkurence iz generalne klavzule po 2. odstavku 13. člena ZVK, kakor tudi ravnanja iz 13. alinee istega člena. Sodišče zato v zvezi s tem v celoti soglaša z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje tudi sklicuje (člen 67. Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS). Prav tako je izrečeni ukrep v skladu s pooblastili tržne inšpekcije iz 28. člena ZVK, v skladu s katerimi lahko organ tržne inšpekcije začasno prepove dejanja, za katera je vložena tožba ali ovadba zaradi nelojalne konkurence. Iz podatkov predloženega spisa je namreč razvidno, da je bila zoper tožečo stranko in njeno odgovorno osebo dne 23. 11. 1998 podana ovadba za gospodarski prestopek.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.