Jedro

Stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav po ZFO. S 45. členom ZOFVI-A, na katerem je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, je država prevzela dodatno financiranje občin poleg financiranja občin na podlagi omenjenega ZFO.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 499,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0003 Ig 2005/01899 z dne 30. 3. 2005 v celoti vzdržalo v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 3.935,40 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (občina) je od tožene stranke (države) zahtevala povračilo stroškov prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh v obdobju od decembra 2002 do decembra 2004 v znesku 23.794,15 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Pravico učencev do brezplačnega prevoza je urejal 56. člen Zakona o osnovni šoli (ZOsn). V drugem odstavku 56. člena ZOsn je bilo predpisano, da ima učenec pravico do brezplačnega prevoza ne glede na oddaljenost njegovega prebivališča od osnovne šole v prvem razredu, v ostalih razredih pa, če pristojni organ za preventivo v cestnem prometu ugotovi, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo.

7. Za relevantno obdobje je financiranje stroškov za zagotavljanje prevozov učencev iz 56. člena ZOsn urejal drugi odstavek 45. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-A). V drugem odstavku 45. člena ZOFVI-A je med drugim določeno, da se za prevoze učencev osnovne šole v primerih, ko je v skladu s 56. členom zakona o osnovni šoli ugotovljeno, da je ogrožena varnost učenca na poti v šolo, zagotavlja iz državnega proračuna v letu 2002 70 % sredstev, v letu 2003 50 % sredstev in v letu 2004 30 % sredstev. V preostalem delu zagotavljajo sredstva lokalne skupnosti.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku kljub svoji nepristojnosti, ni utemeljen. V prvem odstavku 24. člena Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) je bilo določeno, da lahko država z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, ki se lahko racionalneje in učinkoviteje opravljajo v občini, če za to zagotovi potrebna sredstva. V skladu s prvim in drugim odstavkom 25. člena ZLS lahko občina sproži spor pred arbitražo glede višine sredstev iz prejšnjega člena, pri čemer arbitražo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na tak način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno (prim. tretji odstavek 25. člena ZLS). Iz odločbe Ustavnega sodišča v združenih zadevah Up-615/14-15 in Up-707/14-16 izhaja, da je zagotavljanje prevozov osnovnošolskih otrok izvirna pristojnost lokalne skupnosti (8. točka obrazložitve). Ker je zagotavljanje prevozov osnovnošolskih otrok izvirna pristojnost, 25. v povezavi s 24. členom ZLS pa določata (subsidiarno) pristojnost Vrhovnega sodišča v upravnem sporu za prenesene pristojnosti z države na občino, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko zadeve ni odstopilo Vrhovnemu sodišču v odločanje.

9. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožeči stranki zagotovila sredstva za sporne prevoze v okviru zagotovljene in primerne porabe (t. i. finančne izravnave) v skladu z Zakonom o financiranju občin (ZFO). Iz odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 15/2012 izhaja, da stroški prevozov po nevarnih poteh ne sodijo v okvir finančnih izravnav po ZFO. S 45. členom ZOFVI-A, na katerem je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek, je država prevzela dodatno financiranje občin poleg financiranja občin na podlagi omenjenega ZFO. Stroški šolskih prevozov so torej ločeni od finančnih izravnav po ZFO. Zato so navedbe, ki jih je tožena stranka podala v smeri, da je že v okviru finančnih izravnav toženi stranki plačala več, pravno nerelevantne. Tožena stranka bi morala zatrjevati in dokazovati, da je plačala prevoze otrok po nevarnih poteh, ki jih tožeča stranka vtožuje v tem sporu. Tega pa ni storila.

10. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi svoje sodbe sklicevalo na sklep Sveta za preventivo v cestnem prometu z dne 2. 4. 1997, v katerem so določene nevarne poti. Sklep se v sodnem spisu nahaja v prilogi A4, v njem pa so določene nevarne poti, za katere je tožeča stranka zahtevala sofinanciranje stroškov opravljenih prevozov. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena s protispisnostjo, tj. kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot jo očita tožena stranka v pritožbi.

11. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Nezanikana ali brez razlogov zanikana dejstva pa se štejejo za priznana (relevantni del drugega odstavka 214. člena ZPP). Pravna posledica priznanja dejstev je, da se takšna dejstva ne dokazujejo (prvi odstavek 214. člena ZPP), razen če gre za nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni določno prerekala navedb tožeče stranke, s katerimi je ta utemeljila svoj zahtevek za sofinanciranje v skladu s 45. členom ZOFVI-A, je pravilna. V pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2005 (na l. št. 14) je tožeča stranka navedla nevarne poti, ki jih je določil organ za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, delež sofinanciranja po ZOFVI-A in da je višina zahtevka oblikovana (izluščena) iz celotne kilometrine, ki jo je za opravljene prevoze otrok plačala avtobusnemu prevozniku S. O. s. p. Tožena stranka je v vlogi z dne 23. 6. 2006 (na l. št. 25) od tožeče stranke zahtevala podatke o številu otrok in dnevno prevoženih kilometrih. V vlogi z dne 9. 5. 2013 (na l. št. 90) pa je zahtevala še podatke o šoli, imena in priimke otrok, ki se vozijo, njihove naslove, relacijo, letnik rojstva in naziv plačnika. Tožeča stranka je na takšne trditve odgovorila v vlogi z dne 22. 5. 2013 (na l. št. 95) in navedla nevarne poti (relacije), kolikokrat dnevno in mesečno je bilo potrebno tak prevoz opraviti za vsako od osnovnih šol, skupno število vseh opravljenih kilometrov za šolske prevoze in posebej za prevoze po nevarnih poteh ter da ministrstvo za šolstvo tako postavljenim zahtevkom ni nikoli ugovarjalo zaradi njihove nepopolnosti. Tožena stranka v naslednji pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2013 teh navedb tožeče stranke ni več določno prerekala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v okoliščinah konkretnega primera navedla dovolj dejstev, ki so omogočali preverljivost zahtevka po višini. Tožena stranka pa ni navedla, da iz postavljenih trditev ne izhaja vtoževani znesek, tj. da se izračun ne izide ipd. Za preverljivost tožbenega zahtevka ime in priimek učenca in letnik rojstva ni potreben podatek. Tožena stranka je s sprejemom 56. člena ZOsn občinskemu organu za preventivo v cestnem prometu podelila pristojnost za določanje nevarnih poti, medtem ko se je v drugem odstavku 45. člena ZOFVI-A te prevoze zavezala sofinancirati. Pri tem je treba upoštevati, da je 56. člen ZOsn umeščen umeščen v IV. poglavje ZOsn, ki ureja pravice in dolžnosti otrok v razmerju do šole. Z vidika državnega sofinanciranja prevoznih stroškov je avtobusna vožnja po nevarni poti do šole fiksen strošek, ki nastane ne glede na to, koliko otrok koristi tako organizirano avtobusno storitev. Logično tudi je, da mora šola takšno storitev z avtobusnim prevoznikom organizirati vnaprej zaradi zagotavljanja pravice učencev do obiskovanja osnovne šole iz določenega šolskega okoliša (prim. 48. člen ZOsn), kar je v konkretnem primeru storila na podlagi večletne pogodbe št. 40305/01-06/01BH z avtobusnim prevoznikom (priloga A6). Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo na podlagi zgoraj ponovno povzetih neprerekanih in zato na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP priznanih trditev tožeče stranke o izvedeni in plačani storitvi avtobusnih prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 499,79 EUR. Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 173). To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).