Jedro

Toženec je bil obsojen za kaznivi dejanji grdega ravnanja in ogrožanja varnosti na škodo tožnikov. Sodišči ugotavljata, da gre na njegovi strani za hudo nehvaležnost, zaradi katere bi bili podani pogoji za preklic izročilne pogodbe glede na možnost analogne uporabe določbe 1. odst. 115. čl. Zakona o dedovanju. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, v katerih so doslej potekali stiki med strankami, pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi utemeljeno zaključili, da bi bilo skupno življenje neznosno. Zato je bilo pravilno ugotovljeno, da obstaja razlog za razvezo izročilne pogodbe, saj ni nobenih izgledov, da bi bilo možno bodoče izpolnjevanje dogovorjenih pogodbenih obveznosti. Odločitev o razvezi izročilne pogodbe temelji na smiselni uporabi določb 2.odst. 120.čl. in 121. čl. Zakona o dedovanju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo izročilno pogodbo, ki je bila sklenjena dne 29.3.1985 med tožnikom R.Ž. in tožencema, ter dodatek k tej pogodbi. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da imata sodbi sodišč prve in druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih ju ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča druge stopnje nima potrebnih razlogov, razlogi pa so si tudi v medsebojnem nasprotju. Sodišče ni zavzelo stališča, katera od strank je kriva za skrhane medsebojne odnose. Dejansko je izključni krivec za nesoglasja tožnica, kar bi se ugotovilo z dokazi, predlaganimi v pritožbi. Tudi materialnopravna presoja zadeve ob doslej izvedenih dokazih ni pravilna.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

V reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso točno opredeljene, po vsebini pa bi pomenile v glavnem bistvene kršitve iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, kolikor bi bile podane. Po oceni revizijskega sodišča vsebujeta sodbi sodišč prve in druge stopnje razloge o vseh dejstvih, ki so za razsojo odločilna. V razlogih tudi ni medsebojnih nasprotij. Sodišče druge stopnje je v sodbi pojasnilo, zakaj je v pritožbi predlagana izvedba novih dokazov nepotrebna. Zato ji ni mogoče očitati kršitve 1. odst. 375. čl. ZPP. Revizijske navedbe kažejo, da izpodbija revizija v znatni meri dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Teh navedb revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi sodišče druge stopnje, so se stranke po sklenitvi izročilne pogodbe v letu 1985 do leta 1990 razumele in med njimi ni bilo večjih nesoglasij. V tem času sta toženca izpolnjevala prevzete pogodbene obveznosti, pri čemer je treba upoštevati, da je to bilo v okviru danih možnosti, saj po nadaljnjih ugotovitvah, do skupnega življenja ni prišlo. Ko sta toženca začela govoriti o prodaji kmetije, so se med strankami začeli prepiri, medsebojne žalitve in stalna nesoglasja. Vse to se je stopnjevalo in privedlo do hudega medsebojnega sovraštva in tudi fizičnega obračunavanja, ki je bilo predmet kazenskega postopka K 324/90. Toženec je bil obsojen za kaznivi dejanji grdega ravnanja in ogrožanja varnosti na škodo tožnikov. Sodišči ugotavljata, da gre na njegovi strani za hudo nehvaležnost, zaradi katere bi bili podani pogoji za preklic izročilne pogodbe glede na možnost analogne uporabe določbe 1. odst. 115. čl. Zakona o dedovanju. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, v katerih so doslej potekali stiki med strankami, pa sta sodišči prve in druge stopnje tudi utemeljeno zaključili, da bi bilo skupno življenje neznosno. Zato je bilo pravilno ugotovljeno, da obstaja razlog za razvezo izročilne pogodbe, saj ni nobenih izgledov, da bi bilo možno bodoče izpolnjevanje dogovorjenih pogodbenih obveznosti. Odločitev o razvezi izročilne pogodbe temelji na smiselni uporabi določb 2. odst. 120. čl. in 121. čl. Zakona o dedovanju.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).