Jedro

Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija se izda tujcu, ki je sprejet v javno veljavne izobraževalne ali študijske programe.

Javno veljaven izobraževalni program je po ZOFVI program katerekoli stopnje (osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja), po katerem se pridobi javno veljavna izobrazba.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija. Iz ugotovitev upravnega organa izhaja, da tožnik ni izkazal, da izpolnjuje pogoje iz prve alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s četrtim odstavkom 33. člena in tretjim odstavkom 44. člena tega zakona, ker ni predložil dokazila o sprejemu v študijske programe. Predloženo potrdilo o vpisu v 300 urni javno veljavni program angleškega jezika, ki bo potekal od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 na izobraževalnem zavodu A. tega pogoja ne izpolnjuje. Študij je izobraževanje na visokošolskem zavodu, tujcu pa se dovoljenje za prebivanje lahko izda tudi za druge oblike izobraževanja. Sem sodi zlasti osnovnošolsko izobraževanje (tudi odraslih), srednješolsko izobraževanje, kakor tudi višješolsko izobraževanje pod pogojem, da gre za izobraževalni program z javno veljavnostjo.

2.Udeležba ali sodelovanje na tečaju angleškega jezika ni študij in tudi ne druga oblika izobraževanja, zaradi katere lahko tujec za prebivanje v Republiki Sloveniji pridobi dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija, kljub temu, da je program javnoveljaven. Po tretji alineji prvega odstavka 20. člena ZTuj-2 se lahko tujcu izda vizum za dolgoročno bivanje zaradi udeležbe ali sodelovanje na tečaju ali drugih podobnih oblikah izobraževanja ali izpopolnjevanja, zato ne potrebuje dovoljenja za prebivanje zaradi študija. Glede na to je prvostopni organ tožnikovo prošnjo zavrnil.

3.Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ministrstvo je sicer odkrilo pomanjkljivost v prvostopni obrazložitvi, ker v njej ni pojasnjeno, zakaj 300-urni javno veljavni program angleškega jezika, ki ga izvaja izobraževalna organizacija A., ni javno veljavni izobraževalni program iz prvega odstavka 44. člena ZTuj-2, a je to pomanjkljivost samo odpravilo in pritožbo zavrnilo.

4.V obrazložitvi opozarja na spremembo ZTuj-2 (Uradni list RS 57/21), ki je začela veljati 27. 4. 2021, uporablja pa se od 26. 5. 2021. Z njo je bil spremenjen 44. člen ZTuj-2, po katerem je pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija sprejem v javno veljavne izobraževalne ali študijske programe. Javno veljavne izobraževalne programe opredeljuje Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI) v 9. členu, v skladu s katerim (prva alineja prvega odstavka in tretji odstavek) so javno veljavni izobraževalni programi programi osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja, po katerih se pridobi javno veljavna izobrazba. To pomeni, da je javno veljavni izobraževalni program iz prvega odstavka 44. člena ZTuj-2 program zgoraj navedenih stopenj, po katerem se pridobi javno veljavna izobrazba. Na tej podlagi ministrstvo zavrača tožbeni ugovor o kršitvi načela zakonitosti, ker da izpodbijana odločitev temelji na upravni praksi, saj so materialnopravna podlaga odločitve navedene zakonske določbe.

5.Tudi v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka drugostopni organ kot neutemeljene zavrača. Ne glede na delno nepopolno obrazložitev prvostopnega organa, izpodbijana odločba pravilno temelji na določbi prvega odstavka 44. člena ZTuj-2 v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 9. člena ZOFVI, ki opredeljujeta javno veljavni izobraževalni progam in posledično na prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Neizpolnjevanje pogoja sprejem tujca v javno veljavni izobraževalni program kot posebnega pogoja v smislu četrtega odstavka 33. člena ZTuj-2 za izdajo dovoljenja zaradi študija je torej opredeljeno kot razlog za zavrnitev izdaje te vrste dovoljenja za začasno prebivanje.

6.Glede na pritožbeno sklicevanje na Zakon o izobraževanju odraslih (v nadaljevanju ZIO-1) ministrstvo pojasnjuje, da je pojem javno veljavnega izobraževalnega programa iz prvega odstavka 44. člena ZTuj-2 opredeljen v ZOFVI in ne ZIO-1. Izobraževalna programa za odrasle iz druge in tretje alineje 6. člena ZIO-1 pa ne omogočata pridobitve javno veljavne izobrazbe.

7.Ministrstvo dodaja, da je bila Direktiva 2016/801/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 5. 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZTuj-2F. Tudi direktiva predvideva izdajo dovoljenj zaradi študija in izobraževanja na srednješolskem nivoju izobraževanja in nadalje na izobraževalnih nivojih za dosego visokošolske in druge priznane terciarne kvalifikacije ter na zavodih, ki nudijo poklicno izobraževanje in usposabljanje na terciarni ravni. Z nacionalno zakonodajo Republike Slovenije je tako obseg izobraževalnih programov širše zastavljen, saj omogoča pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija tudi v primeru osnovnošolskega izobraževanja (po slovenski nacionalni zakonodaji se namreč tudi na podlagi osnovnošolskega izobraževanja pridobi javno veljavna izobrazba).

8.V zvezi z možnostjo pridobitve vizuma D pa drugostopni organ sicer pritrjuje tožniku, da to ne vpliva na izdajo izpodbijane odločitve, ki se nanaša na prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje zaradi študija, odločitev o čemer je bila sprejeta na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, obrazložitev v zvezi s tem pa je le pojasnilo tožniku.

9.Zoper gornjo odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V tožbi zatrjuje kršitev načela zakonitosti in se pri tem sklicuje na 120., 153., 2., 3., 5., 14., 22., 23., in 25. člen Ustave RS. Navaja prvi odstavek 44. člena ZTuj-2 in dodaja, da je nesporno, da je tožeča stranka sprejeta v intenzivni program učenja tujega jezika po javnoveljavnem izobraževalnem programu, ki ga izvaja A. izobraževalni zavod. Po mnenju tožeče stranke je arbitrarna odločitev organa prve stopnje, da 44. člen ZTuj-2 zajema samo nekatere javno veljavne programe in ne vseh, ki so vpisani v razvid pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Predmetni javno veljavni izobraževalni program, h kateremu se je vpisal tujec, je vpisan v knjigo razvida javno veljavnih izobraževalnih programov na podlagi odločbe pristojnega ministrstva. Ne prvostopni ne drugostopni organ nista za svojo odločitev navedla nobene pravne podlage, saj ta ne obstaja.

10.Tožeča stranka citira 6. člen ZIO-2, ki določa, kaj so izobraževalni programi za odrasle, javno veljavna izobrazba pa je nekaj povsem drugega kot javno veljavni izobraževalni program. Po mnenju tožeče stranke upravni organ ne ločuje med tečaji in javno veljavnim izobraževalnim programom. Predlaga, da sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba nezakonita, le-to odpravi in priglaša stroške postopka.

11.Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek postopka, upravna akta in navedbe tožeče stranke in vztraja pri izpodbijani odločitvi ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12.Tožba ni utemeljena.

13.Predmet presoje v tej zadevi je odločitev, da se zavrne prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija tožeči stranki, ki jo je vložila izobraževalna organizacija A.

14.Pogoje za izdajo dovoljenja za prebivanje, ki zadevajo vse vrste dovoljenj za prebivanje, določa ZTuj-2. Zakon tako loči dovoljenja za začasno prebivanje in dovoljenja za stalno prebivanje (prvi odstavek 32. člena ZTuj-2). Dovoljenje za začasno prebivanje se izda za določen namen in za določen čas (drugi odstavek 32. člena ZTuj-2).

15.Splošni pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje so določeni v 33. členu ZTuj-2. Tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 med pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje določa, da mora imeti tujec tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje, ki krije vsaj nujne zdravstvene storitve na območju Republike Slovenije, in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje mora tujec imeti veljavno potno listino, ne glede na njeno časovno veljavnost. Za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje, za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje ali za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, razen s povračili stroškov v zvezi z delom, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s štipendijo ali s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali v tujini.

16.Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjevati tudi pogoje, ki se s tem zakonom določeni <em>za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje</em> (četrti odstavek 33. člena ZTuj-2). Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji se tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 33. člena tega zakona (prva alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2).

17.To pomeni, da mora tujec, ki želi dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji, poleg splošnih izpolnjevati tudi "posebne" pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje.

18.Glede izdaje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija prvi odstavek 44. člena ZTuj-2 v prvem odstavku 44. člena določa, da se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki je sprejet v javno veljavne izobraževalne ali študijske programe, opravlja strokovno izpopolnjevanje, praktično usposabljanje, specializacijo ali sodeluje v mednarodni študijski izmenjavi v ustreznih izobraževalnih organizacijah v Republiki Sloveniji in izpolnjuje ostale pogoje za izdajo dovoljenja po tem zakonu. Kot dokaz o izpolnjevanju pogoja zadostnih sredstev za preživljanje iz tretjega odstavka 33. člena tega zakona se upoštevajo tudi sredstva, ki jih izobraževalna organizacija nameni tujcu (prvi odstavek 44. člena ZTuj-2).

19.Kot ustrezno dokazilo o sprejemu, opravljanju ali sodelovanju iz prvega odstavka tega člena se šteje dokazilo o sprejemu v javno veljavne izobraževalne ali študijske programe oziroma dokazilo o opravljanju strokovnega izpopolnjevanja, specializacije ali praktičnega usposabljanja, ki ga izda izobraževalna organizacija, na katero je tujec sprejet, oziroma potrdilo o sprejemu državnega organa, ki je pristojen za izvajanje mednarodne pogodbe ali je dajalec štipendije, oziroma potrdilo o sprejemu, ki ga izda od države pooblaščena organizacija, ki je odgovorna za izvajanje določenega programa (tretji odstavek 44. člena ZTuj-2). Prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje lahko vloži tujec ali izobraževalna organizacija iz prvega odstavka tega člena (četrti odstavek 44. člena ZTuj-2).

20.V obravnavanem primeru je za tožnika prošnjo za izdajo dovoljenja vložila izobraževalna organizacija. Pri odločanju o prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija pa je treba preveriti, ali prosilec poleg splošnih pogojev iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 izpolnjuje tudi posebne pogoje, ki so z zakonom določeni za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija. Kot je že zgoraj pojasnjeno, se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija izda tujcu, ki je sprejet v javno veljavne izobraževalne ali študijske programe.

21.Pojma javno veljavni študijski program ne določa ZTuj-2, ampak zakon, ki ureja področje vzgoje in izobraževanja, to je ZOFVI. Ta v 9. členu določa javno veljavne programe. To so: izobraževalni programi, prilagojeni izobraževalni programi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami in izobraževalni programi za odrasle (v nadaljnjem besedilu: izobraževalni programi), programi za predšolske otroke, vzgojni program domov za učence, vzgojni program dijaških domov, prilagojeni programi za predšolske otroke s posebnimi potrebami, vzgojni programi za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami in posebni program vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, ki so sprejeti na način in po postopku, določenem z zakonom (prvi odstavek 9. člena ZOFVI). Hkrati določa, da se po javno veljavnih izobraževalnih programih osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja pridobi javno veljavna izobrazba (tretji odstavek 9. člena ZOFVI).

22.ZOFVI je torej glede tega jasen, javno veljaven izobraževalni program katerekoli stopnje (osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja) je torej tisti, po katerem se pridobi javno veljavna izobrazba.

23.V predmetni zadevi ni sporno, da je program angleškega jezika, ki ga izvaja A. - izobraževalni zavod s sedežem na naslovu ... vpisan v razvid izvajalcev javno veljavnih izobraževalnih programov, prav tako pa ni sporno, da ne omogoča pridobitve javno veljavne izobrazbe.

24.Glede na povedano je tudi po presoji sodišča odločitev upravnih organov, da pogoji za izdajo dovoljenja tožniku za začasno prebivanje zaradi študija niso izpolnjeni, pravilna. Kolikor je bila obrazložitev prvostopnega organa, da pogoji za izdajo dovoljenja niso izpolnjeni, pomanjkljiva, ker ni bilo obrazloženo, zakaj program angleškega jezika pri izvajalcu tega programa A. ne pomeni izpolnjevanja tega pogoja iz 44. člena ZTuj-2, je to pomanjkljivost pravilno odpravil organ druge stopnje. Iz njegove izčrpne obrazložitve povsem jasno in nedvoumno izhajajo razlogi izpodbijane odločitve, ki temeljijo na zgoraj navedeni pravni podlagi.

25.Glede na to so neutemeljene tožbene navedbe, da za izpodbijano odločitev ni navedena materialnopravna podlaga in da je zato arbitrarna. Materialno pravne določbe, ki so podlaga za odločitev, so določbe ZTuj-2 in ZOFVI, prvostopno odločitev pa je s svojo obrazložitvijo dopolnil drugostopni organ, ki je podrobno obrazložil vsebino pojma "javno veljavni izobraževalni ali študijski" program.

26.Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na ZIO-1 ne more biti uspešna. Ta zakon ureja javni interes na področju izobraževanja odraslih in način uresničevanja javnega interesa na področju izobraževalnih programov za odrasle in dejavnosti na področju izobraževanja odraslih, pri tem pa izrecno določa, da se z izobraževanjem po izobraževalnih programih za odrasle v skladu s tem zakonom, razen po programu osnovne šole za odrasle, ne pridobi javnoveljavna izobrazba ne poklicna ali dodatna kvalifikacija (prvi in drugi odstavek 1. člena ZIO-1). Izobraževanje odraslih po programih poklicnega, srednjega strokovnega, gimnazijskega, višjega strokovnega in visokošolskega izobraževanja se ureja z zakoni in drugimi predpisi, ki urejajo ta področja (tretji odstavek 1. člena ZIO-1), torej ZOFVI. ZIO-1 torej pojma javno veljavni izobraževalni ali študijski program iz 44. člena ZTuj-2 ne določa, ampak to ureja ZOFVI.

27.Po obrazloženem so napačne tudi navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ne loči med tečaji in javno veljavnim izobraževalnim programom. Prav nasprotno izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tega ni mogoče enačiti. Kaj šteje za javno veljavni izobraževalni program, je že v prvostopni - še bolj izčrpno in natančno pa v drugostopni - odločbi upoštevajoč relevantno materialnopravno podlago obrazloženo, s tem pa tudi, zakaj vsako izobraževanje, pa čeprav temelji na javno veljavnem programu, ne pomeni javno veljavnega izobraževalnega ali študijskega programa iz 44. člena ZTuj-2.

28.Glede na obrazloženo so tudi tožbene navedbe o neustavnosti izpodbijane odločitve neutemeljene, saj ta pravilno temelji na zgoraj navedeni dejanski in pravni podlagi. Bivanje tujcev v Republiki Sloveniji ureja ZTuj-2 in jim je torej dovoljenje za bivanje mogoče izdati le, kadar so za to izpolnjeni zakonski pogoji. V konkretnem primeru pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija določa ZTuj-2 v 44. členu, razlaga v tem členu omenjenih pravnih terminov, kot je javno veljavni izobraževalni program, pa terja tudi uporabo predpisov s tega področja, konkretno ZOFVI. Zatrjevanje tožeče stranke o posegu v njene ustavne pravice je torej neutemeljeno. Ob tem sodišče še dodaja, da je zakonska ureditev in posledično izpodbijana odločitev skladna tudi z Direktivo 2016/801/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 5. 2016 o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav za namene raziskovanja, študija, opravljanja pripravništva, prostovoljskega dela, programov izmenjave učencev ali izobraževalnih projektov in dela varušk au pair, kot je v svoji obrazložitvi pojasnil že organ druge stopnje in sodišče njegovo obrazložitev v izogib ponavljanju povzema (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

29.Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

30.Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

31.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so se stranke strinjale, da se ta ne opravi (peta alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 44, 44/1, 44/4 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (1996) - ZOFVI - člen 9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.