Jedro

Prosilec za BPP mora sicer (poleg ostalih) izpolnjevati vse pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev vezana zgolj na naravo zadeve, na katero se prošnja za BPP nanaša, ne pa na to prošnjo samo po sebi. O tem, da bi bila v nasprotju z načeli pravičnosti in morale tožnikova pričakovanja v postopku za sodno varstvo zaradi prekrška, izpodbijana odločba nima razlogov, prav tako ne o tem, da bi bila njegova pričakovanja v tem postopku kakorkoli nerazumna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 480/2012 z dne 12. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za zagovor pred Okrajnim sodiščem v Brežicah v zadevah opr. št. ZSV 56/2012 in ZSV 57/2012 in kot oprostitev plačila stroškov postopka. V obrazložitvi se sklicuje na prvi in tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerih se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, med drugim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da gre pri zadevah, v zvezi s katerima tožnik prosi za dodelitev BPP, za prekrška po Zakonu o eksplozivnih sredstvih in Zakonu o orožju, za katera sta bila tožniku izrečena opomin in globa v višini 500,00 EUR. Toženka meni, da teža dejanj, ki so očitana tožniku, ni taka, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se mu dodeli BPP za strokovno pomoč zagovornika. Ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik strokovno pomoč obrambe. Navaja tudi, da je eno izmed temeljnih načel Zakona o prekrških načelo iskanja materialne resnice.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da želi dokazati, da očitanih prekrškov ni storil, sodišče pa samo od sebe v „takšnih zadevah“ ne izvaja dokazov in tudi predlagane dokaze večkrat zavrne. Ne strinja se z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil prekrškovni organ, ki ni v ničemer upošteval njegove izjave. Ker je pravni laik in star že 70 let, meni, da je nujno, da ga v postopku brani odvetnik. ZBPP ne določa, da se v postopkih o prekrških ne dodeljuje BPP, kar pomeni, da bi jo moral dobiti tudi tožnik. Vprašanje nekaznovanosti za prekrške ima velik pomen za tožnikov pravni položaj, posebno zaradi njegovega dolgoletnega spora s sosedi, ki mu neprestano pošiljajo policijo in ga tudi izzivajo. Prav zaslišanje enega izmed teh sosedov je predvideno v enem izmed postopkov, za katera tožnik prosi za BPP, zato je za tožnika posebno pomembno, da se bo lahko branil učinkovito in s strokovno pomočjo. Tožnik je vložil svojo prošnjo za BPP v okvirih, ki jih določa ZBPP, in ni prosil za nekaj, česar zakon ne določa. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Kot pravilno navaja toženka, prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da je treba pri presoji dodelitve BPP kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zadeva se šteje za očitno nerazumno, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca (…) v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Kot ugotavlja že toženka, ZBPP načela pravičnosti in morale ne opredeljuje po vsebini. Po njenem (sicer skopo obrazloženem) mnenju se to načelo nanaša na zagotovitev pravice do obrambe s pomočjo zagovornika kot podlage za vzpostavitev dejanske enakosti strank, ki je bistveni element pravice do poštene obravnave. V primeru, ko v postopku niso obravnavana zapletena vprašanja in če ni drugih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik zagovornika, zato po njenem mnenju dodelitev BPP ni v skladu z načelom pravičnosti.

Po mnenju sodišča pa prej navedenih določb 24. člena ZBPP ni mogoče razlagati na tak način. Ta razlaga namreč izhaja iz „interesa pravičnosti“, kot je opredeljen v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), v zvezi z minimalnimi pravicami, ki jih ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja. Vendar pa določbe ZBPP ne dajejo podlage za stališče, da je ta zakon namenjen zgolj doseganju minimalnih pravic po EKČP, temveč je njegov namen bistveno širši – uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

Pri tem zakonodajalec ni izključil dodelitve BPP za zastopanje v pravno ali dejansko nezapletenih zadevah, še manj za zastopanje v posameznih vrstah zadev, ki niso izrecno naštete v 8. členu ZBPP. Zato toženka po presoji sodišča ni ravnala zakonito, ko je tako izključitev želela doseči posredno, s sklicevanjem na načelo pravičnosti. Že po naravi stvari namreč pričakovanje obdolženca (tožnika), da ne bo spoznan za krivega oziroma njegova pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije, ne morejo biti ne nepravična, ne nemoralna.

Povedano drugače: prosilec za BPP mora sicer (poleg ostalih) izpolnjevati vse pogoje, ki jih določa 24. člen ZBPP, vendar je zahteva po izpolnjevanju teh pogojev vezana zgolj na naravo zadeve, na katero se prošnja za BPP nanaša, ne pa na to prošnjo samo po sebi. O tem, da bi bila v nasprotju z načeli pravičnosti in morale tožnikova pričakovanja v postopku za sodno varstvo zaradi prekrška, izpodbijana odločba nima razlogov, prav tako ne o tem, da bi bila njegova pričakovanja v tem postopku kakorkoli nerazumna. Toženka je torej s tem, ko je izpodbijano odločbo oprla na stališče, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP, ker je zaradi enostavnosti postopka in teže obravnavanih prekrškov pravzaprav ne rabi, nepravilno uporabila določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).