Jedro

Prevoz, ki ga je opravila tožeča stranka, ima vse elemente, ki jih ne sme imeti občasni prevoz, zato ga ni mogoče opredeliti za občasni prevoz potnikov v smislu določbe 35. člena ZPCP-1. S tem pa se izkaže, da sklenitev prevozne pogodbe za prevoz uporabnikov prevoznih storitev nima dopustne pravne podlage. Tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke po določbah ZPCP-1, ki ima naravo prisilnega predpisa, ni imela pravice opravljati javnega prevoza potnikov na način, kot ga je opravljala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2003/00895 z dne 19. 11. 2003 v 1. in 3. točki izreka razveljavi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti vse stroške postopka v višini 1.714,39 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ker je pritožbeno sodišče s sklepom I Cpg 1075/2006 z dne 6. 2. 2008 sodbo, opr. št. VI Pg 330/2004 z dne 11. 4. 2006 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2003/00895 z dne 19. 11. 2003 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 2.678,74 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je "vse pritožbene razloge v smislu določb ZPP", s predlogom pritožbenemu sodišču, da ji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v spremenjeni sestavi sodišča. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne, pravilno in zakonito sodbo sodišča prve stopnje pa potrdi in toženi stranki naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporni javni prevoz oseb v potniškem prometu naročila tožena stranka. Terjatev tožeče stranke je nastala neposredno med tožečo in toženo stranko. Prevoza ni naročila občina Mengeš, zato že pojmovno ne more iti za pristop k dolgu. Kot dokazane je sprejelo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka zaradi zapore Kolodvorske ulice v Mengšu naročila tožeči stranki dva dodatna avtobusa za tiste potnike, ki zaradi zapore ceste niso mogli vstopati v Mengšu na redno linijo Ljubljana - Mengeš - Kamnik. Dodatna avtobusa sta izvajala prevoze po dogovorjenem obvozu in ne po registrirani liniji, pri čemer potniki za uporabo dodatnih avtobusov niso plačali tožeči stranki voznine, ampak se je te stroške zavezala plačati tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v tem primeru ni šlo za naročilo izvedbe javnega linijskega prometa, pač pa za naročilo posebnih prevozov.

Pritožnica po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo svojo dokazno oceno spornih dejstev glede naročila prevozov. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo sporno dejstvo danega naročila za prevoz tako s presojo izjav zaslišanih prič, kot z listinami v spisu. Spornega dejstva ni ugotovilo le iz naročilnice, zato tožena stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe omajati z vztrajanjem pri trditvah, da jo kopija naročilnice neveljaven dokaz.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz navedenih ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožeča stranka sklenila s toženo stranko pogodbo o prevozu potnikov v cestnem prometu. V času opravljenih prevozov je veljal Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-1, Ur. l. RS, št. 59/2001).

ZPCP-1 je prisilni predpis, ki je urejal vrste prevozov potnikov v notranjem cestnem prometu (24. člen ZPCP-1). V obravnavanem primeru opravljenih prevozov po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot občasne prevoze potnikov v smislu določbe 35. člena ZPCP-1, ker ni šlo za prevoz skupine v naprej določenih potnikov in ker občasni prevoz ne sme vsebovati ponavljajočih se elementov linijskega in ne posebnega linijskega prevoza, kot so relacija, čas odhoda in prihoda ter mesta vstopa in izstopa potnikov. Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da je naročeni prevoz potekal v spornem obdobju na ponavljajoči relaciji z določenimi mesti vstopa in izstopa ter ob določenem času odhodov in prihodov in da je bil dostopen vsakemu potniku, ki je vstopil na avtobus. Tožeča stranka tudi v odgovoru na pritožbo ponovi, da je po naročilu opravila prevoz na posebni relaciji in s tem omogočila potnikom, da se vkrcajo na avtobus, ki je vozil po liniji. Torej ima prevoz, ki ga je opravila tožeča stranka, vse elemente, ki jih ne sme imeti občasni prevoz, zato ga ni mogoče opredeliti za občasni prevoz potnikov v smislu določbe 35. člena ZPCP-1. S tem pa se izkaže, da sklenitev prevozne pogodbe za prevoz uporabnikov prevoznih storitev, ki prav tako ni imela elementov pogodbe o javnem linijskem prevozu potnikov v cestnem prometu (primerjaj z določbo 25. in naslednjih členov ZPCP-1), nima dopustne pravne podlage. Tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke po določbah ZPCP-1, ki ima naravo prisilnega predpisa, ni imela pravice opravljati javnega prevoza potnikov na način, kot ga je opravljala. Ugovor tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da narava prevoza za toženo stranko ni bila nikoli sporna, ne drži. Tožena stranka se je upirala trditvam tožeče stranke, da sta sklenili prevozno pogodbo, tako z ugovorom, da prevozov ni naročila, prav tako pa tudi z ugovorom, da prevozov niti ne bi mogla naročiti. Ves čas je tudi poudarjala, da bi pogodbo s tožečo stranko o javnem prevozu potnikov kvečjemu lahko sklenila občina Mengeš, ne pa ona. Medtem pa je tožeča stranka tožbeni zahtevek gradila na trditvah, da je sporno pogodbo sklenila ravno s toženo stranko in da je na tej osnovi tudi opravljala posebne prevoze potnikov. Pri tem pa ne zdrži pravne presoje njeno stališče, da je opravljene prevoze šteti za občasne oziroma tako, kot jih je navedla v obračunu - za prost prevoz po Sloveniji. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima naročilo o prevozu potnikov v javnem prometu glede na ugotovitve o načinu izvajanja prevozov podlago, ki je z zakonom prepovedana, je posledično taka pogodba nična (4. odstavek 39. člena OZ). Zato denarna terjatev, ki jo uveljavlja tožeča stranka na podlagi nične pogodbe, ni utemeljena. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo ničnosti prevozne pogodbe, sklenjene s toženo stranko.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ter pravdne in pritožbene stroške, ki jih je odmerilo po specificiranih stroškovnikih.

Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov tožene stranke upoštevalo naslednje izkazane potrebne stroške: - za sestavo ugovora 600 točk po OT z 20% DDV - sodno takso za ugovor 99,61 EUR (23.870 SIT) - za pristop na narok dne 4. 6. 2008 150 točk po OT z 20% DDV - za pristop na narok dne 27. 8. 2008 300 točk po OT z 20% DDV - za sestavo pritožbe z dne 26. 10. 2006 725 točk po OT z 20% DDV - poročilo stranki 50 točk po OT z 20% DDV - takso za pritožbo 398,43 EUR (95.480,00 SIT) - za sestavo pritožbe z dne 25. 9. 2008 725 točk po OT z 20% DDV - poročilo stranki 50 točk po OT z 20% DDV.