Jedro

Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, morebitna nepotrebnost in nekoristnost služnosti pa je pomembna pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti.

Za priposestvovanje služnosti ni odločilno, ali služeče zemljišče neposredno meji na gospodujoče zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo nasprotne tožbe (I. tč. izreka), s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za opustitev vznemirjanja lastninske pravice tožnikov na nepremičnini parc. št. 225/2, vl. št. 556, k. o. P., še posebej s hojo in vožnjo preko navedene parcele (II. tč. izreka). Za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 226/1, vl. št. 43, k. o. P., ki je last prve toženke (tožnice po nasprotni tožbi), je ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in voženj po obstoječi poti, in sicer v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ter v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 225/2, vl. št. 556, k. o. P., ki je v solasti tožnikov (tožencev po nasprotni tožbi), vsakega do polovice, slednjima pa je prepovedalo vsakršno poseganje v opisano služnostno pravico (III. tč. izreka). Del nasprotnega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je zavrnilo (IV. tč. izreka) in odločilo še o stroških postopka (V. tč. izreka).

(2) Zoper sodbo (očitno zgolj v zanju neugodnem delu – II., III. in V. tč. izreka) se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta tožnika. Pritožbenemu sodišču predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglašata. Izreku sodbe v III. tč. očitata nesklepčnost, saj s sodbo ustanovljeno služnostjo ni možen dostop do gospodujočega zemljišča, zemljišči pa tudi ne mejita drug na drugega. Menita, da je sodišče prve stopnje zanemarilo trditve o nepotrebnosti sporne poti, saj imata toženca do nepremičnine parc. št. 226/1 urejen dostop po krajši poti, ki vodi od asfaltne javne poti. Sodišče bi moralo uporabiti načelo restrikcije (služeča nepremičnina naj bo obremenjena kar v najmanjši meri), kot ga izraža sodba VS RS II Ips 383/96 z dne 15. 1. 1998. Omenjena krajša pot je gozdna pot, ki je javnega značaja, vendar tega sodišče prve stopnje ni raziskalo. Napačna je tudi ugotovitev, da gozdna pot ne vodi do parcele št. 226/1; s tem povezanega ogleda na kraju samem, ki sta ga predlagala tožnika, sodišče ni izvedlo.

(3) Toženca na pritožbo nista odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da sta toženca sporno pot, ki poteka preko nepremičnine tožnikov, nemoteno uporabljala več kot 20 let za dostop na parcelo št. 226/1, ki je last prve toženke. Dokazna ocena je logična, življenjska in tudi skrbno obrazložena, zato je zgolj pavšalne navedbe o nemožnosti dostopa na gospodujočo parcelo prek sporne poti ne morejo izpodbiti. V konkretni zadevi prav tako ni odločilno, ali služeče zemljišče neposredno meji na gospodujoče zemljišče. Nasprotno stališče ni sprejemljivo, saj bi v primeru, ko služnostna pot poteka preko več zaporedno meječih zemljišč, lahko pomenilo, da mora tožbeni predlog konfesorne tožbe zaobjeti vse nepremičnine, preko katerih pot poteka, pa čeprav je služnost sporna le za lastnika ene od služečih nepremičnin. Poleg tega je podlaga vpisa priposestvovane služnosti lahko pri nekaterih nepremičninah ena ali več (prostovoljno izdanih) posadnih listin, pri drugih pa ena ali več ugotovitvenih (delov) sodb.

(6) Ob ugotovitvi, da se je služnostna pot uporabljala, niti ni bistven morebitni obstoj druge oziroma drugih poti, preko katerih naj bi bil mogoč dostop do gospodujočih nepremičnin. Te navedbe, ki jih povzema pritožba, v svojem bistvu in vsebini oporekajo koristnosti oziroma potrebnosti služnosti, od česar njeno priposestvovanje ni odvisno (1). Opisane navedbe torej niso sklepčne; lahko bi sicer utemeljevale (nasprotni) zahtevek za ukinitev služnosti (2. odst. 58. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; enako 1. odst. 222. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002 ), ki pa ni bil postavljen. Posledično se izkaže, da so ostali pritožbeni očitki nepomembni, vključno s sklicevanjem na načelo restrikcije, kot je opredeljeno v zadevi II Ips 383/96. V citirani zadevi je bil namreč zahtevek za ukinitev služnosti postavljen. Stališče Vrhovnega sodišča, na katero opozarja pritožba, je tudi vsebinsko bližje razlogom izpodbijane sodbe, kot pa razlogom pritožbe.

(7) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP ). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - Sodba in sklep VS RS z dne 9. 9. 1999, opr. št. II Ips 2/99.