Jedro

V določbah ZUTD ni podlage, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa jih delodajalec v obdobju enega leta pred začetkom stečajnega postopka ni izplačal oziroma, da bi se upoštevale plače iz obdobja, ko je tožnica še prejemala nezmanjšano plačo, ne glede na to, da so od nezmanjšane plače bili tudi plačani prispevki za primer brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in že pred tem tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, kakšne plače je tožnica prejela v 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti, je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 7. 10. 2014 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 2. 7. 2014 in da se ji prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za čas 25 mesecev od 28. 6. 2014 do 27. 7. 2016, ki znaša v prvih treh mesecih 892,50 EUR bruto, v naslednjih devetih mesecih 892,50 EUR bruto, po dvanajstih mesecih pa 878,34 EUR bruto ter da se tožencu naloži, da tožnici zapadle neto zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v višini razlike med priznanim in izplačanim denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti ter denarno nadomestilo za primer brezposelnosti priznanim s to sodbo, izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do plačila, vnaprej pa ji dospevajoče zneske izplačuje v mesečnem znesku za nazaj.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve po 8. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je uveljavljala odmero denarnega nadomestila za čas brezposelnosti od osnove, v kateri bi bile upoštevane protizakonito neizplačane razlike plač, katerih izplačila zaradi stečaja v rednem sodnem postopku ni mogla več uveljavljati, v celoti pa so bile v bruto zneskih priznane kot terjatev v stečajnem postopku. Podredno pa je uveljavljala kot osnovo za izračun denarnega nadomestila zadnjih 8 plač, ki so ji bile izplačane še v celoti skladno s pogodbo o zaposlitvi. Poudarja, da je bilo v navedenem 8 mesečnem obdobju zaradi delnega neizplačila plače neizplačanih 3,52 EUR obveznega prispevka delavca za zaposlovanje. Njeno prikrajšanje pri denarnem nadomestilu za brezposelnost za zadnjih 13 mesecev obdobja, za katerega ji pripada nadomestilo, znaša 156,92 EUR bruto mesečno oziroma po spremenjenem tožbenem zahtevku 171,08 EUR bruto mesečno, ob upoštevanju njenih zadnjih v celoti izplačanih plač. Pojasnjuje, da ji je delodajalec nezakonito izplačeval cca. 30 % nižje bruto plače. Sodišče očitno šteje, da Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) v celoti ureja vse situacije, ki se lahko pojavijo v zvezi z odmero denarnega nadomestila. Vendar to ne drži, saj najmanj takšnega primera kot je njen, ne ureja in sicer delnega izplačila plač kot osnove za odmero nadomestila. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja tudi ni opredelilo, saj je celotno stanje povezano z zakonom oziroma z njegovo interpretacijo. Sodišče svojo odločitev razloguje z zakonskimi določili, ki konkretne življenjske situacije ne urejajo. Predvsem to velja za v stečaju priznane terjatve. Vprašanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, se nanaša tudi na po uradni dolžnosti pri FURS-u pridobljene in izvedene dokaze z REK obrazci. Delodajalec je oddal te obrazce o dejansko izplačanih plačah in za dejansko obračunane in plačane prispevke. Sporno pa je drugo vprašanje in sicer neizplačane razlike plač v bruto zneskih, priznanih kot terjatev v stečajnem postopku. Če bi REK obrazci v zvezi s predmetnim tožbenim zahtevkom karkoli dokazovali, bi v zvezi z njimi bilo kvečjemu potrebno ugotoviti, kdaj bi morali biti oddani v primeru priznanih terjatev iz naslova plač v stečaju. Čeprav bi razjasnitev navedenih vprašanj in opredelitev sodišča do tožbenih navedb ob priznanju terjatve iz naslova neizplačanih razlik bruto plač bila bistvena, pa se sodišče do njih ni opredelilo. Njena plača je bila znižana neupravičeno, enostransko in nezakonito ter brez dogovora, sporazuma ali aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Če bi delodajalec plačo znižal zakonito, terjatve iz tega naslova ne bi imela in jih ne bi mogla prijaviti v stečajnem postopku in s tem v zvezi ne bi mogla razmišljati o prikrajšanjih pri denarnem nadomestilu, pokojnini. Sodišče v ničemer ne pojasni razlike med prejemki iz delovnopravnega razmerja in dajatvami iz socialnih zavarovanj, čeprav gre za pogojenost in soodvisnost obojega. Če ne bi bilo odvisnosti in tega vpliva, potem področni zakoni ne bi določali osnov, od katerih se priznavajo pravice in njihov obseg, omejitve, izjeme. V nasprotnem primeru bi bile pokojnine, denarna nadomestila določeni v fiksnih zneskih. Gre za obvezna zavarovanja, pri katerih so pravne in dejanske koristi upravičencev odvisne tudi od višine plače oziroma od prejemka, saj se tudi prispevki plačujejo v določenih predpisanih procentih od prejemka. Sodišče se ni opredelilo do osnovne tožbene navedbe, zakaj njene v stečaju dokončno priznane, neizplačane razlike bruto plač niso upoštevane kot osnova za izračun denarnega nadomestila za brezposelnost. Sprašuje se, ali bi sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v drugih primerih, če bi sprožila sodni postopek v zvezi z neizplačanimi razlikami plač in če bi razpolagala s pravnomočno in izvršljivo sodbo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tretjega odstavka 59. člena ZUTD, na katerega se je sklicevala tekom sodnega postopka v zvezi s pridobitvijo pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ko prispevki niso plačani. Nadalje navaja, da je tožbo tekom postopka dopolnila in predlagala, da se kot osnovo za izračun denarnega nadomestila upošteva zadnjih 8 plač, ki so ji bile izplačane v celoti in od teh plač obračunani in plačani prispevki. Meni, da ZUTD ne ureja delnega izplačila plač kot osnove za izračun denarnega nadomestila za brezposelnost, prav tako pa časovno ne omejuje, katerih 8 plač se upošteva v osnovo za izračun nadomestila. Zato meni, da bi bilo po analogiji za izračun denarnega nadomestila utemeljeno upoštevati zadnjih 8 polnih plač, ki jih je prejela. Tožena stranka je sicer na obravnavi dne 14. 7. 2016 modificiranemu tožbenemu zahtevku nasprotovala. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker sodišče ni navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo in že zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Predvsem pa je ni mogoče preizkusiti zato, ker sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče šteje, da protipredpisno neizplačane razlike plač, dokončno priznane kot terjatev v stečajnem postopku bivšega delodajalca, niso upoštevne v osnovo za izračun denarnega nadomestila. Prav tako v sodbi ni odgovorov na prejšnja izpostavljena vprašanja, s tem pa sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Povsem odprto pa je ostalo vprašanje spremenjenega tožbenega zahtevka, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Smiselno uveljavlja neenakost pred zakonom, saj se sprašuje, če so vsem zagotovljene enake človekove pravice, ki naj bi jih zagotavljala Ustava RS. V povezavi z neodločenem njenem spremenjenem tožbenem zahtevku, pa se sprašuje, ali je v takem primeru sploh mogoče govoriti o učinkovitem sodnem varstvu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov tudi v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. V primeru zavrnitve dokaznega predloga se morajo pojasniti razlogi nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza. Zaradi nepotrebnosti dokaza se dokazni predlog lahko zavrne, če bi se z njim dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogle spremeniti odločitve sodišča in pa tudi v primeru, če gre za dokazovanje dejstev, ko so že dokazana.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 14. 7. 2016 s sklepom ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Čeprav sodišče ni navedlo, kateri so ti dokazi, niti razlogov za zavrnitev ni obrazložilo, pa v konkretnem primeru, ko se odločitev v sporni zadevi nanaša na pravno vprašanje, ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana zavrnilna sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj je zavrnilni izrek sodbe povsem jasen. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in tudi ne sami s seboj v nasprotju. Zaradi drugačnega materialnopravnega naziranja tožnice oziroma, ker se sodišče ni opredelilo do tožničinih razlogov oziroma argumentov glede posameznih določb zakona, do bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi ni moglo priti. Nestrinjanje z razlago in uporabo določbe 61. člena ZUTD in oblikovanjem osnove za odmero nadomestila za primer brezposelnosti, lahko predstavlja edino pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo.

7. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da sodišče ni odločilo o podrednem zahtevku oziroma o spremenjeni tožbi. Pri vprašanju eventualne kumulacije, je namreč vselej potrebno upoštevati istovetnost zahtevkov: če sta zahtevka ista, gre le za en zahtevek in nikakršna kumulacija, niti eventualna, ni mogoča. Prav tak istoveten zahtevek pa je zahtevek, ki ga je tožnica postavila kot podrednega, saj z njim tožnica enako zahteva odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi bistvenega enakega dejanskega stanja na isti zatrjevani pravni podlagi. Taka kumulacija je le navidezna in mora sodišče takšen zahtevek obravnavati kot enoten zahtevek.

8. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi višine nadomestila za primer brezposelnosti, odmerjenega v predsodnem postopku s prvostopno odločbo št. ... z dne 2. 7. 2014, potrjeno z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 10. 2014. Ker pogoji za pridobitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in sicer obstoj statusa brezposelne osebe, minimalno obdobje zavarovanja ter trajanje zavarovanja pred nastankom zavarovalnega primera, to je nastanek brezposelnosti, določeni v ZUTD, niso sporni, ampak je sporna le višina odmerjenega nadomestila v zvezi s tem pa vprašanje, ali bi bilo treba v osnovo za odmero nadomestila upoštevati tudi del plač, do katerih bi bila tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2012 sicer upravičena, pa jih ji delodajalec v obdobju enega leta pred začetkom stečajnega postopka, ni izplačal, je pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve podana v določbah 61. člena ZUTD, ki jih je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD jasno določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev, pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovalnega primera. V tej določbi je zaobseženo temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti, to je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Enako izhodišče je upoštevano in uzakonjeno tudi v drugem odstavku istega člena zakona, da se zavarovancem, ki v obdobju zadnjih 8 mesecev pred nastankom zavarovalnega primera niso prejemali plače, temveč nadomestilo plače po predpisih o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo, kot osnova za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, ki so jo prejeli v zadnjih 8 mesecih, če pa bi bilo to obdobje krajše, se za manjkajoče mesece upošteva tudi prejeto nadomestilo. Prav tako se v osnovo za odmero nadomestila tudi glede na nadaljnje določbe 61. člena ZUTD upošteva prejeta plača in se le v primeru, če zavarovanec ni prejemal plače oziroma jo je prejemal krajše obdobje upošteva njegova osnovna plača, povečana za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal (tretji in četrti odstavek).

9. Zmotno in brez podlage je tožničino materialnopravno naziranje in zavzemanje za to, da bi se v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejemati na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma plače, ki jih je tožnica prejemala pred samovoljnim znižanjem, to je pred več kot enim letom pred nastankom zavarovalnega primera. Do takšne razlage in zaključka ni mogoče priti niti z dodatno razlago citirane določbe 61. člena ZUTD. Kot že sama tožnica ugotavlja, določba 61. člena ZUTD ne ureja takšnega primera kot je njen. To pa pomeni, da zato ne v tej določbi in ne v drugih določbah ZUTD ni podlage, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma, da bi se upoštevale plače iz obdobja, ko je tožnica še prejemala nezmanjšano plačo, ne glede na to, da so od nezmanjšane plače bili tudi plačani prispevki za primer brezposelnosti.

V šestem odstavku 61. člena ZUTD je poleg tega izrecno določeno, da se osnova za odmero denarnega nadomestila ugotavlja na podlagi podatkov iz obračuna davčnih odtegljajev, ki jih zavezanci posredujejo davčnemu organu na predpisanih obrazcih oziroma je določeno, da če zavezanec davčnemu organu za delavca ni posredoval predpisanih REK obrazcev, se osnova za odmero denarnega nadomestila določi na podlagi podatkov, ki jih zavodu na njegovo zahtevo posreduje delodajalec. Ker ti podatki in REK obrazci v obravnavani zadevi niso bili sporni in ker je toženec te podatke pri odmeri nadomestila tudi upošteval, jih je sodišče brez potrebe in neutemeljeno razčiščevalo, na kar pritožba pravilno opozarja.

10. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na določbo tretjega odstavka 59. člena ZUTD. V tretjem odstavku citirane določbe je določeno, da ne glede na prejšnji odstavek (to je drugi odstavek, ki določa, da pravice iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače), pridobi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti tudi oseba, ki je bila vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, delodajalec kot zavezanec za plačilo prispevkov pa prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti ni plačal in sicer ne glede na možnost njihove izterjave. Zavarovancem se v teh primerih v zavarovalno dobo šteje celotno obdobje trajanja delovnega razmerja. Gre za primere, ko delavci sicer prejemajo plače, vendar od teh plač delodajalci ne odvajajo prispevkov, ne za primer brezposelnosti in ne za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kljub temu, da tem zavarovancem prispevki niso obračunani, pa pridobijo pravice za primer brezposelnosti in sicer se jim to nadomestilo odmeri skladno z določbo 61. člena ZUTD, torej na podlagi plač, ki so jih prejeli v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti (prvi odstavek 61. člena ZUTD) oziroma na podlagi katerekoli druge določbe 61. člena ZUTD v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve.

11. Določbe 61. člena ZUTD in enako 59. člena zakona ni mogoče interpretirati, niti uporabiti drugače kot je zapisano, predvsem pa ne v nasprotju s celovito ureditvijo osnove za odmero denarne dajatve. Pravno zmotna in zato nesprejemljiva so tudi tožničina nadaljnja izvajanja, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti morale upoštevati v stečaju priznane plače. Gre za plače, ki so zgolj priznane, niso pa še izplačane in kar je najpomembneje, priznane plače v stečaju niso bile izplačane v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, da bi bile upoštevne pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti. Za samo odločitev v obravnavani zadevi tudi ni odločilno, za kakšno prikrajšanje gre pri tožnici in v kakšni višini ji nezakonito delodajalec ni izplačeval plač, prav tako pa ni odločilno dejstvo, da je od višine plač odvisna tudi višina socialno varstvenih prejemkov.

12. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek in pomislek, če so pred zakonom vsi enaki, kar naj bi zagotavljala Ustava RS. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enako do vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj, torej če gre za enako dejansko stanje, da se obravnavajo enako. Sicer pa po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča RS načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati različnih položajev, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Zakonodajalec je z ZUTD določil, kako se oblikuje osnova za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v 61. členu. Ta velja in se uporablja na podlagi enakih dejanskih stanj za vse zavarovance enako. Tako tudi za tožnico, zaradi česar neutemeljeno in brez podlage očita kršitev enakosti pred zakonom.

13. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in že pred tem tožena stranka v predsodnem postopku, prepričljivo ugotovilo, kakšne plače je tožnica prejela v 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti, je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve, je pritožbeno sodišče iz enakih dejanskih in pravnih razlogov pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.