Jedro

Vedeti za kršitev pravice pomeni zavedati se vseh znakov stvarne in pravne narave takšne kršitve ter njenih posledic. Zato začne rok za vložitev ugovora teči, ko je delavec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo vložitev ugovora.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je bila tožba zavržena, razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. 2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev na delo, sklenjenega med družbo D. in družbo L., sklepa družbe D., z dne 22.4.1993 in pogodbe o zaposlitvi z dne 1.5.1993, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 1.7.1993 (1. odstavek izreka). V ostalem delu je tožbo tožeče stranke zavrglo (2. odstavek izreka) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da za meritorno odločanje o tožbenem zahtevku, nanašajočem se na obstoj delovnega razmerja od 1.7.1993 do 8.1.1997 in plačilu denarnih terjatev za čas od 1.7.1993 do 1.8.1997, niso bile izpolnjene procesne predpostavke iz 2. odstavka 80. člena v zvezi z 2. odstavkom 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodni odločbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da tožnici ni bila vročena nobena odločba o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Ker je bila od 23.6.1993 dalje v bolniškem staležu, ni mogla vedeti, da naj bi ji delovno razmerje prenehalo, zato je drugačna ugotovitev obeh sodišč brez dejanske in dokazne podlage. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje v izpodbijanem delu spremenita tako, da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji Vrhovno sodišče Republike Slovenije omejeno na preizkus samo tistih kršitev ZPP, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da ona postavlja revizijskemu sodišču okvire njegove odločanja. Ker tožeča stranka bistvenih kršitev določb postopka ni uveljavljala, je revizijsko sodišče opravilo preizkus izpodbijane odločbe samo glede pravilne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 370. člena ZPP).

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava v obravnavani zadevi so določbe 2. odstavka 80. člena v zvezi z 2. odstavkom 83. člena ZTPDR. Po določbi 2. odstavka 83. člena omenjenega zakona delavec ne more zahtevati varstva pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Ugovor delavca je procesna predpostavka, to je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko delavec, nezadovoljen z odločitvijo pristojnega organa s tožbo sproži postopek pred sodiščem. Značilnost izvedbe predhodnega postopka je prav v tem, da se zaradi njegove opustitve sodno varstvo ne more več uveljavljati (ker je tožba nedopustna).

Določba iz 1. odstavka 80. člena ZTPDR daje delavcu pravico do vložitve zahtev za uveljavljanje njegovih pravic iz delovnega razmerja, kot tudi pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih organi sprejemajo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. O uresničevanju posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti se odloča s pisnim sklepom, ki ga je po določbi 2. odstavka 23. člena ZTPDR obvezno vročiti delavcu. S tem določilom je v delovnem pravu uveljavljena obličnost izdanih odločb. S predpisano obličnostjo se namreč zagotavlja pravna varnost in varstvo pravic delavcev, ter določa nedvomna vsebina pravic, obveznosti in odgovornosti, o katerih je bilo odločeno. O spremembah v pravicah in obveznostih delavca pa lahko izjemoma pride tudi z dejanskimi odločitvami, ravnanji in odredbami delodajalca. Zato je zakon v 2. odstavku 80. člena dopustil možnost, da v primeru kršitev pravic delavec, ki mu pismena odločba ni bila izdana, varuje svoje interese z vložitvijo ugovora. Ugovor mora vložiti v roku 15 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Za uveljavitev tega procesnega inštituta morajo biti torej izpolnjeni naslednji pogoji: da je delodajalec z dejanskim ravnanjem kršil pravice iz delovnega razmerja, da je delavec vedel za kršitev in od dneva, ko je zvedel v 15. dneh zahteval odpravo kršitve. Vedeti za kršitev pravice pomeni zavedati se vseh znakov stvarne in pravne narave takšne kršitve ter njenih posledic. Zato začne rok za vložitev ugovora teči, ko je delavec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo vložitev ugovora.

Iz izpodbijane sodne odločbe izhaja, da tožnici pisni sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil vročen. Zato je bilo za pravilno uporabo določbe 2. odstavka 80. člena v zvezi z 2. odstavkom 83. člena ZTPDR odločilno vprašanje, če je in kdaj je tožnica, ki je bila v času od 23.6.1993 do 20.7.1994 v bolniškem staležu, izvedela, da ji je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na ugotovitve "da je bila tožnica s strani zakonite zastopnice obveščena, da mora dostaviti dokumente zaradi delovnega dovoljenja", "da ji je celo prepovedala prihajati na delo", "da ji toženka ni hotela potrditi zdravstvene izkaznice" (zadnji odstavek na strani 3 obrazložitve). Dokazne podlage za te ugotovitve sodišče ni navedlo, saj izvedenih dokazov ni ocenilo in presodilo v okviru pooblastil iz 7. člena ZPP. Svojega prepričanja o resničnosti dejstva, da je tožnica zvedela za prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 1.7.1993 (s tem datumom je namreč razsodilo, da ji je delovno razmerje prenehalo), ni objektiviziralo z razlogi, iz katerih bi bil možen preizkus njegove odločitve. Časovno neopredeljena in nedoločna ravnanja tožene stranke ne morejo biti zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila tožnica v času od 23.6.1993 - ko je nastopila bolniški stalež (v katerem se je nahajala do 20.7.1994) - do 1.7.1993 seznanjena z njeno odločitvijo, da ji preneha delovno razmerje, domnevno, ker ni imela delovnega dovoljenja.

Pri tem je opozoriti, da iz določbe 1. odstavka 25. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, 13/93, 43/98 - ZZT) izhaja dolžnost delodajalca, da pisno (torej ne ustno) seznani delavca z določbami tega zakona in posebej s posledico iz 26. člena istega zakona. Drugačna ravnanja delodajalca zato ni mogoče razlagati v škodo delavca. Od poslovodnega organa, ki ima v zakonu, kolektivni pogodbi in splošnem aktu pooblastilo za odločanje o posamičnih pravicah in obveznostih delavca, je pričakovati ustrezno skrbnost, da njegova odločitev ne bo povzročila pri delavcu napačne predstave o kakšnih okoliščinah, ki so v resnici drugačne (zmota). Takšno presojo zahtevata tudi načeli pravičnosti in poštenosti, saj se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR oziroma 10. člen OZ).

Za pravilno odločitev o zamudi prekluzivnega roka tožnice za vložitev ugovora manjka v izpodbijani odločbi ugotovitev odločilnega dejstva, kdaj je in če sploh je tožnica izvedela za kršitev pravice do obstoja delovnega razmerja. Če je tožnica dne 10.2.1994 vložila pri toženi stranki zahtevo za izplačilo nadomestila plače za čas bolniškega staleža, ni razumljivo in razumno, da tega ne bi storila za ohranitev svojega delovnega razmerja, če bi za njegovo prenehanje vedela. Prav ta okoliščina vzbuja dvom v materialnopravno pravilno odločitev obeh sodišč, da se tožnica, ki naj bi vedela za kršitev svojih pravic, ni prej obrnila na toženo stranko. Dajatveni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala pravico do denarne terjatve, pa ni podvržen procesni predpostavki iz 2. odstavka 83. člena ZTPDR, zato ga sodišče ni smelo zavreči (2. odstavek izreka).

Ker je začetek teka prekluzivnega roka iz 2. odstavka 80. člena v zvezi z 2. odstavkom 83. člena ZTPDR odločilnega pomena za pravilno razsojo, ki pa ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi določbe 2. odstavka 380. člena v zvezi z 2. odstavkom 384. člena razveljavilo sklepa sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.