Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cpg 1122/2017

ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.1122.2017 Gospodarski oddelek

poslovno razmerje trditveno in dokazno breme pomanjkljive trditve zavrnitev dokaznih predlogov nesubstanciran dokazni predlog dokazna ocena
Višje sodišče v Ljubljani
20. november 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pomanjkljivih trditev s predlaganimi dokazi ni mogoče nadomeščati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 228,47 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 133480/2016 z dne 20. 12. 2016, ostane v izreku v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 1.013,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa zavrne s posledično stroškovno odločitvijo. Podrejeno pa naj višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tožbo tožeča stranka zahteva plačilo glavnice in zamudnih obresti po štirih računih, izdanih toženi stranki za dobavljene plinske bombole in kavcije za povratno jeklenko. V postopku ni bilo sporno, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, da tožena stranka dobav ni nikoli reklamirala in da se je blago dobavljalo skupaj z računom, ki ga je za prejemnika nekdo podpisal in opremil z žigom tožene stranke.

6. V dokaznem postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da tožena stranka dobavljenim količinam ni konkretno ugovarjala, niti ni trdila, katere količine je dejansko naročila in kakšna količina je bila domnevno napačno dostavljena. S strani tožene stranke je račune podpisovala tajnica, gospa J. Izdani računi za dobavljeno blago po ugotovitvi sodišča prve stopnje vsebujejo tudi vse potrebne podatke glede predmeta, cene in zapadlosti terjatve. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila, tožena stranka pa ne, je zahtevku ugodilo.

7. V zvezi z uvodoma podanim očitkom o absolutni bistveni kršitvi pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP višje sodišče najprej pojasnjuje, da je kršitev podana le v primeru, ko sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh (torej ne glede na pritožbene razloge) ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in jo je višje sodišče lahko preizkusilo.

8. Naslednjega očitka o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, pritožnica ni konkretizirala. V nadaljevanju pritožbe namreč nikjer ne pojasni, katero listino je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo v nasprotju z njeno vsebino. Očitki merijo na dokazni pomen vtoževanih računov, torej gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato je tudi ta očitek neutemeljen.

9. Pritrditi ni mogoče niti stališču pritožnice, da se sodišče prve stopnje skozi celotno obrazložitev izpodbijane sodbe izrazito subjektivno nagiba na stran tožeče stranke. Kot izhaja iz procesnega gradiva, je bila predvsem tožeča stranka tista, ki ga je v postopku priskrbela. Težko je namreč govoriti o tem, da je sodišče prve stopnje spregledalo pravno in dejansko podlago tožene stranke, če je ta skozi celoten postopek zgolj zanikala s strani tožeče stranke podane trditve. Zakaj dokazni predlogi tožene stranke niso bili spregledani, ampak upravičeno zavrnjeni, višje sodišče pojasnjuje v nadaljevanju.

10. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni povsem spregledalo pomen zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke in M. M. Vendar je pojasnjevanje tožene stranke, da bi njen zakoniti zastopnik izpovedal o dejanskih količinah dobavljenega blaga, neutemeljeno, saj trditev o dejanskih količinah prejetega blaga sama ni podala. V postopku se je namreč vseskozi branila s trditvami, da blaga ni naročila, da ne ve, kdo bi prevzem blaga podpisal, da sama ni opravila štirih ločenih naročil, kot trdi tožeča stranka ipd. Pomanjkljivih trditev pa s predlaganimi dokazi ni mogoče nadomeščati. 212. člen ZPP namreč jasno razlikuje med trditvami in dokazi. Negativnih dejstev, ki jih je s tem tožena stranka uveljavljala, tudi sicer ni mogoče dokazovati. Pa tudi če bi toženi stranki uspelo nekako dokazati, da (na primer) sama ne ve, kdo z njene strani je račune podpisal, je to dolžnosti plačila prejetega blaga ne more razbremeniti. Ugovor, da tožena stranka pri tožeči stranki ni nikoli opravila naročil v obsegu, kot to zatrjuje tožeča stranka, pa je prepavšalen, da bi vzpostavil dolžnost izvedbe dokaza z zaslišanjem. Drži, kar pritožnica uveljavlja v nadaljevanju, da obstaja načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, a ne v tej zadevi, saj se višje sodišče strinja, da so bili nerelevantni oziroma nesubstancirani.

11. Pri tem višje sodišče še dodaja, da je bil nesubstanciran tudi predlagani dokaz z zaslišanjem M. M., saj je tožena stranka s tem v zvezi trdila zgolj, da je slednji direktorja tožene stranke pri naročanju napačno razumel ali celo na lastno pest opravljal naročila oziroma ni pripeljal zadostne količine. V postopku namreč ni bilo sporno, da tožena stranka dobavljenega blaga oziroma njegove količine (blago pa se je običajno dostavljalo skupaj z računom) ni nikoli reklamirala, tožena stranka pa v postopku niti ni povedala, kakšne količine morebiti je naročila, da bi to lahko dokazovala.

12. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki, da zaradi neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogov dokazna ocena sodišča ni preverljivo obrazložena. Po stališču višjega sodišča namreč dokazna metoda sodišča prve stopnje izpolnjuje vse zahteve 8. člena ZPP, prav tako tudi utemeljitev in obrazložitev. Ker je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da z zaslišanjem prič tožena stranka ne bi mogla nadomestiti konkretnih ugovornih navedb o dejanski količini dobavljenega blaga, je neutemeljen tudi očitek (ki je tudi sicer presplošen), da bi se le z izvedenim dokaznim postopkom pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki bi narekovalo drugačno uporabo materialnega prava. Tožena stranka se še v pritožbi sklicuje na to, da naročil ni nikoli opravila, nikakor pa ne v takih količinah (pri tem pa ne pove, v kakšnih). Če tožena stranka ni prejela 35 plinskih bombol (kar je trdila tožeča stranka), bi morala konkretno pojasniti, koliko jih je prejela oziroma da je dobavljeno blago v zvezi s količinami reklamirala. Ob izostanku konkretnih trditev o dejansko naročenih količinah zato z izvedbo dokazov dejanskega stanja ni mogoče ugotoviti.

13. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je določeno pravno pomembno dejstvo mogoče dokazati samo z določenim dokazilom oziroma določeno vrsto dokazil, v konkretnem primeru z listino, na pa z zaslišanjem prič, saj se (iz zgoraj pojasnjenega) zaključku, da z izvajanjem dokazov sodišče prve stopnje ne sme nadomestiti manjkajočih trditev (sicer zagreši bistveno kršitev določil pravdnega postopka), ni mogoče izogniti ne glede na predlagano dokazno sredstvo. Zaključek sodišča prve stopnje, da vse potrebne podatke glede predmeta, cene in zapadlosti terjatve vsebujejo vtoževani računi, ki tako potrjujejo trditveno podlago tožeče stranke o utemeljenosti zahtevka, je zato pravilen.

14. S tem je višje sodišče odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ker te niso utemeljene, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna vrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Te je višje sodišče v mejah stroškovnega zahtevka tožeče stranke odmerilo na 228,47 EUR (za odgovor na pritožbo po 21. točki Odvetniške tarife je tožeča stranka priglasila zgolj 400 točk oziroma 183,60 EUR, 2% materialnih stroškov in 22% DDV).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia