Jedro

Ker je bila zahteva investitorice za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo zavrnjena, tožniki, ki so v upravnem postopku sodelovali le kot mejaši, z izpodbijano odločbo upravnega organa ne morejo biti prizadeti v svojih pravicah, saj si svojega pravnega položaja z izpodbijanjem takšne odločitve ne more izboljšati. Tožbo je zato treba zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik z dne 26. 10. 2007. S citirano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se vloga investitorice A.A. za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo zidnega parapeta, na katerega naj bi bila nameščena lahka lesena poltransparentna ograja, pod njo pa so položene drenažne cevi, vse na tam navedenem zemljišču, zavrne. Tožena stranka je z odločbo dne 3. 1. 2008 pritožbo tožnikov zavrnila kot neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da izpodbijana odločba upravnega organa, s katero je bila zavrnjena vloga investitorice A.A. za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo zidnega parapeta, ni z ničemer posegla v pravice oziroma pravne koristi tožnikov B.B. in C.C. Tožniki tega v tožbi tudi ne zatrjujejo. Zato njihov pravni interes za sprožitev tega upravnega spora že v času, ko je bila tožba vložena, ni bil izkazan. Ker tožniki v tem upravnem sporu niso uveljavljali kakšne svoje pravice oziroma pravne koristi, je bilo treba njihovo tožbo zavreči. Zato se prvostopenjsko sodišče tudi ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na škodo, ki naj bi jim nastala zaradi nedovoljene gradnje, ki tudi sicer niso predmet obravnavanega upravnega postopka. Inšpekcijski postopki so namreč ločeni od postopkov za izdajo upravnih dovoljenj.

3. Tožnika B.B. in C.C. vlagata zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritožbo in predlagata, da sodišče sprejme odločitve, ki jih tožniki predlagajo v tožbi. Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom kršilo njune človekove pravice, zagotovljene v 14., 22., 23., 26. in 120. členu Ustave. Prvostopenjsko sodišče napačno trdi, da je inšpekcijski proces ločen od postopkov za izdajo upravnih dovoljenj. Morala bi se izvajati koordinacija med delom inšpektorja in UE, da se prepreči postopek legalizacije nevarne nelegalne gradnje. Napačno je navajanje prvostopenjskega sodišča, da odločitev upravne enote in tožene stranke ne posega v pravni položaj tožnikov, in da ti nimajo pravnega interesa. Gre za ogrožanje premoženja in nevarnost velike škode za tožnika, kar so dopustili UE, inšpektorji in tožena stranka. V teh postopkih ni šlo za golo legalizacijo, pač pa tudi za pritožbe tožnikov zaradi povzročanja škode, kar bi morala tožena stranka upoštevati in izvesti ukrepe. Nepravilno ravnanje upravnih organov se mora ugotoviti na Upravnem sodišču, da se bosta tožnika lahko na ugotovitev oprla v civilnem postopku. Z zavrženjem tožbe je bilo tožnikoma preprečeno pridobiti sodne dokaze o nezakonitem ravnanju upravnih organov, zato so kršene njune ustavne pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 je odločanje o zakonitosti upravnih aktov pogojeno s tem, da izpodbijani upravni akt posega v pravni položaj tožnikov. Le v takih primerih lahko stranka s sprožitvijo in vodenjem upravnega spora doseže spremembo svojega pravnega položaja. Če si z upravnim sporom svojega pravnega položaja ne more izboljšati, tudi nima pravnega interesa za upravni spor. Sodišče mora na obstoj strankinega pravnega interesa paziti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

6. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila v obravnavanem primeru z izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnjena zahteva investitorice A.A. za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo zidnega parapeta, na katerega naj bi bila nameščena lahka lesena ograja, vse na tam navedenem zemljišču. Tožniki so v postopku, ki se je začel na zahtevo investitorice, sodelovali kot stranski udeleženci - mejaši, ki bi lahko bili prizadeti v svojih pravicah in pravnih koristih, če bi bilo izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo. Ker pa je bila z izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa zahteva investitorice zavrnjena, takšna odločitev očitno ne posega v pravice tožnikov ali v njihove neposredne, na zakon oprte osebne koristi, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je tožbo zavrglo. Dejstvo, da bi jo moralo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, in ne na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

7. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ugovori, ki se nanašajo na povzročeno škodo zaradi nelegalne gradnje investitorice in postopanje inšpekcijskih organov, zaradi katerih naj bi bile pritožnikoma kršene ustavne pravice, niso predmet tega upravnega spora, zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.