Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki jih je izdala družba, za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da storitev, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril: razliko davka od dohodkov pravnih oseb za davčno obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 v znesku 5.007,51 EUR in pripadajoče obresti v znesku 219,67 EUR ter davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 3.922,55 EUR in pripadajoče obresti v višini 211,40 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe ter da tožnik trpi stroške, ki jih je imel zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa niso nastali posebni stroški. Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) davka od dohodkov iz dejavnosti in DDV za davčno obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 29. 2. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jim je priložil Pogodbo sklenjeno z izvajalcem A. d.o.o., ter 3 račune s prilogami. Davčni organ je preveril prejete račune od družbe A. d.o.o. za tožniku zaračunane storitve. Gre za naslednje račune: račun št. 91/06 z dne 24. 11. 2006, zaračunano: priprava marketinške strategije prodajnega plana, promocijskih stroškov in plan kadrov za predstavništvo od 2007 do 2012, v znesku 1.900.000,00 SIT in DDV v znesku 380.000,00 SIT; račun št. 96/06 z dne 29. 11. 2006, zaračunano: priprava marketinške strategije plana, promocijskih stroškov in plana kadrov v Sloveniji za obdobje od 2007 do 2012, v znesku 1.000.000,00 SIT in DDV v znesku 200.00,00 SIT; račun št. 94/06 z dne 29. 11.2006, zaračunano: priprava strategije trženja za zdravilo omnik in priprava brošure, plakatov in obvestil za zdravnike, farmacevte in bolnike v znesku 1.800.000,00 SIT in DDV v znesku 360.000,00 SIT.

2. Davčni organ je tožnika seznanil z ugotovitvami DIN pri družbi A. d.o.o., iz katerih med drugim izhaja: registriran sedež družbe je v stanovanjskem bloku, kjer ni označbe firme in označenega poštnega nabiralnika; iz TRR so razvidni odlivi denarnih sredstev samo kot dvig gotovine; družba nima zaposlenih delavcev, pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe davčnemu organu nista predložila nobene dokumentacije v zvezi s poslovanjem družbe. Na podlagi navedenih ugotovitev davčni organ zaključuje, da družba A. d.o.o. ni opravila zaračunanih storitev, saj zato ni imela možnosti, prejeti računi pa kažejo na navidezen posel. Tožnik pa je pri poslu z navedeno družbo ravnal v nasprotju z ekonomskimi in razumnimi razlogi in načelu „dobrega gospodarja“. Davčni organ zavrača tožnikove ugovore, da je navedena družba zaračunane storitve opravila na podlagi pogodbe ter da so teksti, ki jih je predložil tožnik, strokovni in so del dokumentacije, ki naj bi jo sestavila navedena družba. Ugotavlja, da je na poziv tožniku, da predložil listino, s katero je A. d.o.o. dobavila, tožnik pa prevzel dokumentacijo, tožnik pojasnil, da taka listina ne obstoja. Ob pregledu gradiva davčni organ ugotavlja, da gradivo nima označenih strani, ne vsebuje pregleda vsebine, je brez navedbe virov in prilog, brez podatkov o sestavljalcu, brez podatka o naročniku, datumu in kraju, brez podpisa. Gradivo ne vsebuje podatka, da je bilo naročniku dobavljeno oziroma, da ga je naročnik prejel. So skupek pisanja, ki po obliki in vsebini kot samostojno gradivo nima uporabne vrednosti. Vse skupaj kot celota ne kaže na verodostojen izdelek, bolj na kopirano gradivo, sestavljeno za dokazovanje v davčnem postopku. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik ob „sklepanju“ posla prezrl pomembna dejstva in okoliščine, ki jih navaja. Zato meni, da je tožnik vedel ali moral vedeti, da z nakupom, ki ga kažejo navedeni računi, sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Sklicuje se tudi na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti) v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, kjer je Sodišče EU odločilo, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

3. Zneske po navedenih treh računih je tožnik vključil med odhodke in jih upošteval v izračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Ker družba A. d.o.o. zaračunanih storitev ni opravila, se zneski po navedenih računih ne morejo uveljavljati med tožnikovimi odhodki. Zato se v obračunu davka od dobička pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 zmanjšajo odhodki v višini omenjenih računov, tožniku pa je naloženo plačilo razlike davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 5.007,51 EUR. Pri tem se davčni organ sklicuje na 11. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1), po katerem je osnova za davek od dohodkov pravne osebe dobiček, ki se ugotovi v skladu z določbami zakona. Tožnikove pripombe pa davčni organ zavrača. 4. Pritožbeni organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil tako, da se izrek prvostopenjske odločbe v 2. alineji I. točke spremeni tako, da se dopolni z zneskom davčne osnove, od katere je obračunan DDV in z davčno stopnjo tako, da se pravilno glasi: „se odmeri DDV v znesku 3.922,55 EUR od osnove 19.612,75 EUR po stopnji 20 % in pripadajoče obresti v znesku 211,40 EUR, izračunane od 1. 1. 2007 do 7. 5. 2008.“ V preostalem delu je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Strinja se z odločitvijo prvostopenjskega organa in ugotavlja, da sporni trije računi niso verodostojne knjigovodske listine po Slovenskih računovodskih standardih (v nadaljevanju SRS) ter ne predstavljajo odhodkov po 11. in 20. členu ZDDPO-1. Ugotavlja tudi, da so navedeni računi po vsebini pavšalni, ker opravljene storitve ne opisujejo oziroma iz njih ni razvidna narava in obseg poslovnega dogodka. Na podlagi predložene pogodbe z dne 5. 1. 2006, sklenjene med tožnikom kot naročnikom in A. d.o.o. kot izvajalcem, ni mogoče ugotoviti obsega in vrste nastalega poslovnega dogodka. Strinja pa se s tožnikom, da izpodbijana odločba ne razloži izračuna zamudnih obresti, zaradi česar pojasnjuje navedeni izračun. Ker pa je navedeni izračun za tožnika delno neugodnejši in glede na to, da tožnik zaradi pritožbe ne more biti v manj ugodnem položaju, kot bi bil, če se ne bi pritožil, ostane prvostopenjska odločba v navedenem delu nespremenjena.

5. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija, saj meni, da mu neupravičeno niso bili priznani odhodki po računih družbe A. d.o.o. ter pravica do odbitka vstopnega DDV po navedenih računih. Ne drži očitek prvostopenjskega organa, da za tožnika posla ni opravila družba A. d.o.o., saj je bil obseg in vsebina posla z navedeno družbo dogovorjena s podjemno pogodbo z dne 5. 1. 2006. Tožnik je k računom navedene družbe priložil dokazila, da so bile vse zaračunane storitve tudi v celoti opravljene s strani izvajalca in v imenu in za račun tožnika. Tožnik je v dokaz predložil končne izdelke, ki so bili lahko izdelani le na podlagi ugotovitev, ki jih je posredoval izvajalec. Na samo vsebino in bistvo izdelka ne vplivajo podatki, kot so oštevilčenje strani, pregled vsebine, navedba virov, prilog, navedba sestavljalca, naročnika, datum in kraj izročitve oziroma dobave gradiva. Bistveno je, da je bila na podlagi analiz in raziskav, ki jih je opravila družba A. d.o.o., izdelana marketinška strategija, na podlagi katere je tožnik na trg v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški lansiral farmacevtsko dodelano in izpopolnjeno zdravilo omnic ocas. Davčni organ glede prihodkov, ki jih je ustvaril tožnik, ni imel pomislekov, medtem ko odhodkov, ki so bili s tem poslom povezani, ne priznava kot davčno potrebnih.

6. Tožnik se ne strinja z očitkom davčnih organov, da bi iz objektivnih okoliščin vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV. V konkretni zadevi je tožnik za svoje trditve predložil konkretne dokaze, medtem ko davčni organ, ki zatrjuje nasprotno, tega ni z gotovostjo izpodbil. Tožnik je DDV pri transakciji plačal. V konkretnem primeru je šlo za dobavo storitev med subjekti s sedeži znotraj ene države. Za te transakcije pa niti določba Šeste direktive, ki je povzeta v ZDDV, kot tudi ne Uredba Komisije ES št. 1925/2004, ki se nanaša na čezmejne transakcije, ne predvidevata pridobitve in hrambe dokazil o resnični dobavi blaga oz. storitev, pač pa so transakcije med subjekti znotraj ene države formalno pogojene le z izdajo računa z vsemi potrebnimi sestavinami. V konkretnem primeru ni šlo za transakcijo med subjekti iz različnih držav članic in tožnik ni sodeloval v davčnem vrtiljaku, pač pa je svoje obveznosti v celoti poravnal, zaradi česar ne more biti odgovoren za neplačilo s strani drugega davčnega zavezanca v transakciji, saj neplačilo enega ni odvisno od sodelovanja drugega. Ne iz sodne prakse EU, ne iz preostale zakonodaje, ki je veljala v letu 2006, ne izhaja obveznost gospodarskih subjektov, da bi morali za druge gospodarske subjekte preverjati (objektivne) okoliščine, na katere se sklicuje davčni organ. Z novelo C ZDDV-1 je prišlo do spremembe na tem področju, ko je bil v ZDDV-1 dodan 76. b člen, ki ureja solidarno obveznost za plačilo DDV, ki omogoča zavezancem, da pri davčnem organu pridobijo podatke ali je njihov dobavitelj oddal obračun za DDV. Takšna ureditev je jasna in gotova, v letu 2006 pa podlage za dodatno obdavčitev še ni bilo in je v konkretni zadevi ravnanje davčnega organa brez pravne podlage. Iz sodbe Sodišča EU, na katero se sklicuje davčni organ, izhaja, da lahko pravico do vstopnega DDV odvzame le nacionalno sodišče, pa še to zgolj po predhodni presoji veljavnosti pogodb, ne pa sam davčni organ, kot je bilo storjeno v konkretni zadevi. Slednji je tožniku odvzel pravico do odbitka vstopnega DDV, pri čemer se je brez kontradiktornega dokaznega postopka postavil na takšno stališče, na tožniku pa je celotno breme, da dokaže, da trditev davčnega organa ni pravilna. Takšno ravnanje ni zakonito, z njim je kršena ustavna pravica tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

7. Tožnik navaja, da mu je storitve dobavila ravno družba A. d.o.o., posel ni bil sklenjen v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli in torej pogodba ni nična. Sklicuje se na sodbe Sodišča EU, iz katerih izhaja, da je treba 17. člen Šeste direktive, kadar je dobava opravljena davčnemu zavezancu, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila zadevna transakcija del goljufije prodajalca, razlagati tako, da slednji pravice do odbitka vstopnega DDV ne izgubi. Pravica do odbitka je bistven del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Takrat veljavna zakonodaja pravice do odbitka vstopnega DDV v zvezi s transakcijami, ki so bile opravljene znotraj RS, razen s pravilno sestavljenim računom, ni pogojevala z obstojem drugih listin. Zato tožnik meni, da je izpodbijani akt nezakonit, zaradi česar sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

11. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da storitev, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso Sodišča EU, sodba v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element. Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da bi tožnik kot dober gospodarstvenik moral vedeti in preveriti komu bo oddal delo oziroma s kom bo sklenil posel. Prezrl je podatek, da ima družba A. d.o.o. registriran sedež podjetja v stanovanjskem bloku, kjer ni označbe firme in ne označenega poštnega nabiralnika, da nima zaposlenih delavcev, da ne razpolaga z osnovnimi sredstvi in podobno, skratka da družba dejansko obstoja le na „papirju“. Skrben in dober gospodarstvenik bi pred sklenitvijo posla opravil ustrezne poizvedbe.

12. Tožnik davčnemu organu ni predložil listine, s katero naj bi omenjena družba tožniku dobavila, tožnik pa prevzel dokumentacijo, na katero se nanašajo predmetni računi. Tožnik je sicer davčnemu organu predložil gradiva, ki se nanašajo na predmetne račune, glede katerih je prvostopenjski organ ugotovil, da gre za skupek pisanj, ki po obliki in vsebini kot samostojno gradivo nima uporabne vrednosti. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvami drugostopenjskega organa, da predloženi zapisi – Strategija nastopa na Hrvaškem in v Sloveniji in strategija lansiranja zdravila Omnic ocas ter pogodba, sklenjena 5. 1. 2006 med tožnikom kot naročnikom in izvajalcem družbo A. d.o.o. o opravljanju navedenih storitev, ne dokazujejo, da bi bile storitve marketinške strategije plana prodaje, promocijskih stroškov in plana kadrov opravljene. Pravilne so tudi ugotovitve drugostopenjskega organa, da so predloženi računi po vsebini pavšalni, ker opravljene storitve ne opisujejo oziroma iz njih ni razvidna narava in obseg poslovnega dogodka ter da tudi iz pogodbe z dne 5. 1. 2006 ni mogoče ugotoviti obsega in vrste nastalega poslovnega dogodka. Na podlagi navedenih listin strokovna oseba, ki ni sodelovala pri poslovnem dogodku, ne more spoznati narave in obsega poslovnih dogodkov, kot se to zahteva po SRS 21. V konkretni zadevi je tožnik posloval z družbo, ki nima nobenih referenc, kljub temu ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno izkazovale nastanek spornih poslovnih dogodkov. Zgolj sklenjena pogodba še ni dokazilo o opravljenih storitvah. Zato je tudi po presoji sodišča tožniku, ki bi moral biti pri poslovanju z omenjeno družbo še posebej previden, mogoče očitati subjektivni element. Ob omenjenih neobičajnih okoliščinah ter ob poslu, ki tudi ni zanemarljive vrednosti (skupna vrednost vseh treh računov znaša z vključenim DDV 5.640.000,00 SIT), bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da deluje kot dober gospodarstvenik, moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravila družba A. d.o.o., saj listine, ki jih je predložil, tega verodostojno ne izkazujejo.

13. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (40. člen ZDDV). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da je navedena družba zaračunane storitve zanj tudi resnično opravila. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (95. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Zato sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da ni pravilno postopanje davčnega organa, ki je v konkretni zadevi dokazno breme prenesel na tožnika.

14. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami, tudi glede družbe A. d.o.o., in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa, zaradi česar zatrjevane storitve kršitve pravil postopka niso bile storjene, kot tudi ne zatrjevane kršitve Ustave RS. Tožnik je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12). Tožnik takih listin v postopku ni predložil. Ker je tožnik uveljavljal davčne ugodnosti iz računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o., in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi moral tožnik dokazati, da so bile zanj res opravljene storitve s strani izdajatelja računov (40. člen ZDDV).

15. Zato sodišče zavrača tožnikove trditve, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV s tem, ko ima tožnik račune. Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi storitve, zaračunane z navedenimi računi, res opravil izdajatelj računov. Pri tem pa tudi ni zadostna ugotovitev o tem, da naj bi bile storitve opravljene, saj je treba dokazati, da je storitve opravil prav izdajatelj računov. Ni namreč vseeno kdo dejansko bi tožniku opravil določeno storitev. Subjekt, ki bi opravil storitev tožniku, bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje, da v konkretnem primeru ni šlo za dobavo storitev med subjekti iz različnih držav članic, saj po presoji sodišča navedeno na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva. Z novelo C ZDDV-1 je res prišlo do spremembe na tem področju, ko je bil v ZDDV-1 dodan 76.b člen, ki ureja solidarno odgovornost za plačilo DDV, kar pa na predmetno zadevo ne vpliva. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izpodbijane odločbe veljavnega predpisa (40. člen ZDDV), pri tem pa je tudi pravilno sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča EU, ki pomeni razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju. Neutemeljeno pa je pri tem sklicevanje tožnika, da pravico do odbitka vstopnega DDV lahko zavrne (le) nacionalno sodišče in ne davčni organ.

16. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz DIN pri družbi A. d.o.o., ki je izdala sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravi, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do odbitka vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010). Zato je pravilna odločitev davčnega organa, da se tožniku odmeri DDV v znesku 3.922,55 EUR in pripadajoče obresti v znesku 211,40 EUR. Posledično je pravilna tudi odločitev, da je dolžnik dolžan plačati od davčne osnove, ki jo je za leto 2006 ugotovil davčni organ, tudi razliko davka od dohodka pravih oseb v znesku 5.007,51 EUR z obrestmi v višini 219,67 EUR .

17. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

18. Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.