Jedro

Če je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo je uveljavljal zagovornik, pritožil pa se je tudi državni tožilec, a njegova pritožba zaradi razveljavitve ni bila obravnavana, lahko državni tožilec v novem sojenju obtožbo spremeni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je s sodbo K 96/2009 z dne 17. 4. 2009 obsojena B. B. in I. Š. spoznalo za kriva kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ) ter jima izreklo kazni, prvemu eno leto in šest mesecev zapora, drugemu pa dve leti zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencema v izrečeno kazen vštelo pripor, in sicer obsojenemu B. B. čas pridržanja dne 15. 5. 2008 od 7.21 ure do 11.50 ure in pripor od 16. 5. 2008 od 15.45 ure do 3. 10. 2008 in pripor od 27. 2008 od 10.30 ure dalje, obsojenemu I. Š. pa čas pridržanja dne 15. 5. 2008 od 7.21 ure do 13.05 ure ter čas, ki ga je prestal v priporu od 16. 5. 2008 od 15.45. ure do 3. 10. 2008 in pripor od 27. 10. 2008 od 10.30 ure dalje. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta dolžna obsojenca nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka in vsak sodno takso. Odločilo je tudi, da je dolžan obsojeni I. Š. plačati še stroške kazenskega postopka v znesku 1.115,36 EUR. Oškodovanca J. K. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 68/2009 z dne 5. 8. 2009 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega I. Š. kot neutemeljeno ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3. Zagovornik obsojenega I. Š. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča spremeni tako, da obsojenega I. Š. oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču ne gre za kršitev identitete med prvotno sodbo in obtožbo v povezavi s kršitvijo prepovedi reformatio in peus, saj ni bil dodan nikakršen novi očitek. Sodišče je obravnavalo isti historični dogodek in prilagoditev obtožnice v korist obsojenca ne predstavlja kršitve objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Vrhovni državni tožilec ocenjuje tudi, da niso podane ostale uveljavljane kršitve zakona.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Okrožni državni tožilec je 11. 7. 2008 vložil zoper obsojena B. B. in I. Š. obtožnico, v kateri jima je očital izvršitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 387. a člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenemu I. Š. pa tudi kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ. Sodišče prve stopnje je s sodbo K 109/2008 z dne 3. 10. 2008 oba obsojenca spoznalo za kriva vsakega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ. V uvodnem delu izreka je navedlo, da sta obsojenca drugega hudo žalila, z njim grdo ravnala, mu delala nasilje in ogrožala njegovo varnost in s tem v javnosti povzročila ogroženost, zgražanje in prestrašenost, dejanje pa sta storili dve osebi, pri tem pa je I. Š. drugega še lahko telesno poškodoval. V nadaljevanju je povzelo čas in kraj ter način storitve kaznivega dejanja. Iz obtožbe je povzelo in obsojenca spoznalo za kriva, da sta J. K. večkrat pretepala z rokami, pasom, kolom, metlo, kablom in ga brcala z nogami, ga ustrahovala in grozila, da če bo odšel, ga bosta našla, pretepla in pripeljala nazaj, ga zaničevala in se nad njim izživljala tako, da sta ga prisilila, da je moral brez obutve in oblačil na sebi po njunih ukazih korakati in delati sklece, mu zvezala roke, z njega strgala oblačila, ga polila z vodo in ga mokrega tiščala na pastirsko žico, da ga je stresal električni tok, vse meje zmožnosti prenašanja njunega trpinčenja pa sta presegla v noči z 9. 2. 2008 na 10. 2. 2008 med 22.00 uro in 02.00 uro doma pri B., ko sta najprej z njega strgala oblačila, B. pa ga je nato postrigel glavi in telesu, Š. pa ga je s plinskim gorilnikom žgal po nogah in mu pri tem s površinsko opeklino kože na stegnih obeh nog prizadejal lahko telesno poškodbo, zaradi katere sta bili v času zdravljenja, to je najmanj dva tedna, oslabljeni njegovi nogi, v istem času pa je bila tudi zmanjšana njegova zmožnost za opravljanje vsakodnevnih opravil, zaradi česar je K. zjutraj pobegnil od njiju in njuna dejanja prijavil na PP Trebnje.

7. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo razloge, s katerimi je utemeljilo svoje stališče glede pravne opredelitve dejanj obsojencev. Ocenilo je, da sta obsojenca z ravnanji, ki jih je povzelo v izrek sodbe, storila vsak kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ in ne kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 387. a člena KZ. Čeprav v izrek sodbe ni vneslo dejstev in okoliščin, ki zadevajo povzročitev ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti v javnosti (ali v družini), je sklepalo, da so se bližnji sosedje, ki so bodisi slišali bodisi videli posamezna ravnanja obsojencev, zgražali in bili vidno ogorčeni in da sta obsojenca najmanj pri oškodovancu povzročila hudo ogroženost in prestrašenost. 8. Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obeh obsojencev in okrožni državni tožilec. Zagovornik obsojenega I. Š. je uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, grajal pa je tudi odločbi o kazni in stroških kazenskega postopka. Zagovornika obsojenega B. B. pa sta sodbo izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi sta med ostalim navajala, da v izreku prvostopenjske sodbe niso navedeni vsi elementi kaznivega dejanja nasilništva. V bistvu je pritožba očitala, da izrek ni vseboval konkretnih navedb glede tega, kdo je bil zaradi inkriminiranih ravnanj ogrožen, kdo se je zgražal, ali kdo je bil prestrašen. Po stališču pritožnikov ne zadošča zgolj navedba abstraktnega zakonskega znaka. Sodišče ni navedlo, kdo (javnost ali družina) naj bi bil ogrožen, se zgražal, ali bil prestrašen. Pritožba je ocenila, da izrek napadene sodbe ni sklepčen in da „vse navedeno“ predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Okrožni državni tožilec se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po navedbah tega pritožnika je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo odločilna dejstva, ki po njegovem mnenju ne kažejo na zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva, temveč na danost zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 387. a člena KZ (pri obeh obsojencih) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ (pri obsojenemu Š.). V obrazložitvi pritožbe je državni tožilec konkretiziral dejstva in okoliščine, ki jih je po njegovi oceni sodišče prve stopnje ocenilo zmotno. Predlagal je, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obsojenca spozna za kriva kaznivih dejanj po obtožbi in jima izreče kazni, kot jih je predlagal na glavni obravnavi.

10. Sodišče druge stopnje je s sklepom III Kp 155/2008 z dne 20. 2. 2009 ugodilo pritožbama zagovornikov obeh obsojencev in prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča sledi, da je presojalo navedbe pritožnikov, ki so se nanašale na dejansko stanje, ugotovljeno po sodišču prve stopnje ter sprejelo presojo, da ravnanje obsojencev nima zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in slednje utemeljilo z razlogi, da dela, ki jih je opravljal oškodovanec, ni mogoče šteti za prisilno delo, da dokazni postopek ni potrdil, da je oškodovanec delo opravljal zaradi sile ali groženj obsojencev in da je šlo za siljenje oškodovanca k opravljanju prisilnega dela in s tem za spravljanje v položaj služabništva. Pritožbeno sodišče je zato sklepalo, da je neutemeljena pritožba državnega tožilca, ki se je zavzemala za pravno opredelitev dejanja po drugem in prvem odstavku 387. a člena KZ.

11. Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče razveljavilo, ker je soglašalo s pritožbo zagovornika obsojenega B. B., da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ugotovilo je, da o tem, kdo so sekundarni oškodovanci, ki so bili zaradi kaznivega dejanja zgroženi, ogroženi in prestrašeni, ni navedb v konkretnem opisu obsojencema očitanih ravnanj. Ker obtožba državnega tožilca tega zakonskega znaka v opisu ni vsebovala, ga prvostopenjsko sodišče ob spremembi izreka sodbe zaradi zahteve po identiteti obtožbe in sodbe ni smelo samo dodati v opis. Pomanjkanja opisa sekundarne posledice ravnanj obsojencev tudi ne morejo nadomestiti razlogi prvostopenjske sodbe, pri čemer ni mogoče v tem smislu presojati oškodovančevega položaja. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je „izrek kaznivega dejanja“ nejasen in nepopoln, ker v konkretnem delu opisa ne vsebuje enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva in v tem delu sodba tudi nima prepričljivih razlogov oziroma so ti razlogi v nasprotju z izrekom sodbe.

12. Okrožni državni tožilec je 16. 3. 2009 vložil spremenjeno obtožbo, v kateri je obsojencema očital, da sta v sostorilstvu izvršila kaznivo dejanje nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena v zvezi s 25. členom KZ. Ob izvršitvenih ravnanjih (vsa so bila vsebovana v prvotni obtožbi), je dodal zakonski znak, ki se nanaša na sekundarne oškodovance. Navedel je, da sta obsojenca z opisanim ravnanjem pri bližnjih sosedih, ki so njuna ravnanja s K. videli, to je M. B., A. B., B. H., A. A., C. L., A. I., K. I. in S. H., pa tudi pri drugih prebivalcih romskega naselja A., ki so za njuno ravnanje s K. vedeli, povzročili ogroženost, zgražanje in prestrašenost. S sklepom Ks 65/2009 z dne 17. 3. 2009 se je okrožno sodišče izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Novem mestu.

13. Potem, ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju obsojenca spoznalo za kriva kaznivega dejanja nasilništva, je sodišče druge stopnje presodilo navedbe, s katerimi je pritožba zagovornika obsojenega I. Š. uveljavljala kršitev objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Zavzelo je stališče, da je bil glede na procesno stanje zadeve državni tožilec upravičen spremeniti obtožbo. Nasprotovalo je tudi pritožnikovi oceni, da je bila z izdajo prve sodbe storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter presojo v zvezi s to očitano kršitvijo tudi obrazložilo (3. in 4. stran sodbe sodišča druge stopnje).

14. Po stališču vložnika zahteve je kazenski postopek, ki je tekel zoper oba obsojenca, nezakonit, ker je bilo kršeno načelo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Pritožbenemu sodišču očita tudi kršitev do enakega varstva pravic, pravic do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva (22., 23. in 25. člen Ustave RS). V situaciji, ki je nastala, potem ko je okrožno sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva, bi po oceni zahteve višje sodišče po 1. točki 358. člena in prvem odstavku 394. člena ZKP moralo izreči oprostilno sodbo, ker v obtožnem aktu niso bili zajeti vsi znaki kaznivega dejanja nasilništva. S tem ko je pritožbeno sodišče postopalo v nasprotju s temi določbami, je prekoračilo obtožbo in državnemu tožilcu omogočilo spremembo obtožbe v obsojenčevo škodo.

15. Glede na prikazani potek zadeve ni mogoče sklepati, da je sodišče druge stopnje z razveljavitvenim sklepom odločilo o pritožbi okrožnega državnega tožilca. Iz izreka sklepa, ki je bistvo vsake sodne odločbe, je razvidno, da je pritožbeno sodišče ugodilo le pritožbama zagovornikov obeh obsojencev in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato na zadevi ničesar ne spremeni dejstvo, da je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče do pritožbenih navedb, v katerih je državni tožilec obrazložil, zakaj ocenjuje, da so v ravnanju obeh obsojencev izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje je za državnega tožilca nastala situacija, v kateri je smel vztrajati pri prvotni obtožbi ali pa jo spremeniti. S pisno vlogo z dne 16. 3. 2009 je državni tožilec spremenil obtožbo, ki jo je sodišče prve stopnje hkrati z vabilom za glavno obravnavo za dne 3. 4. 2009 vročilo obsojencema in zagovornikom. Tudi ob upoštevanju že sprejetih odločitev v sodni praksi je sprememba obtožbe dovoljena, če gre v temelju za isti historični dogodek in če takšna sprememba bistveno ne vpliva na njegovo naravo. Spremenjena obtožba je ostala v okviru istega historičnega dogodka in z istimi izvršitvenimi ravnanji obeh obsojencev, z na novo opisano posledico in pravno opredelitvijo njunih dejanj. Glede na navedeno in nastali procesni položaj po razveljavitvi prvotne prvostopenjske sodbe ni mogoče sklepati, da je državni tožilec zlorabil pravice, ki jih ima po zakonu. Zlasti še, ker je bila spoštovana pravica obsojencev do obrambe, saj so jima bila zagotovljena vsa pravna jamstva v ponovljenem kazenskem postopku.

16. Meje, v katerih sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje, so predpisane v 383. členu ZKP. Med ostalim sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusi, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej tudi kršitev iz 9. točke iste določbe. Po prvem odstavku 394. člena ZKP sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo, glede na stanje stvari pa tudi v primeru kršitve iz 5., 9. in 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka navedenega člena imajo praviloma za posledico razveljavitev prvostopenjske sodbe (prvi odstavek 392. člena ZKP), vendar določba prvega odstavka 394. člena ZKP dopušča, da sodišče druge stopnje glede na stanje stvari s svojo odločitvijo postopkovne kršitve iz 5., 9. in 10. točke samo odpravi. Po razlagi procesne teorije (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004) ta določba glede na konkretne okoliščine iz povsem pragmatičnih razlogov omogoča, da pritožbeno sodišče procesno kršitev odpravi s spremembo sodbe. Tako postopa pritožbeno sodišče, kadar oceni, da bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, ker bi privedla do enakega končnega rezultata. V položaju, v katerem je pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, uveljavljane s pritožbo, ni mogoče pritrditi stališču zahteve za varstvo zakonitosti, da je bistveno kršilo določbo 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Do takšne kršitve v sojenju pred sodiščem druge stopnje bi lahko prišlo samo v primeru spremembe prvostopenjske sodbe, s katero bi samo kršilo objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. Zato zahteva nima prav, ko trdi, da bi pritožbeno sodišče moralo obsojenca oprostiti obtožbe, ker v obtožnem aktu niso bili zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva. Posebej še, ker pritožbeno sodišče ni odločilo o pritožbi državnega tožilca, glede na to pa tudi ni presojalo, ali v dejanju, opisanem v izreku prvostopenjske sodbe, niso vsebovani zakonski znaki katerega od drugih kaznivih dejanj. Po presoji Vrhovnega sodišča niso podane v zahtevi uveljavljane postopkovne kršitve in tudi ne zatrjevane kršitve ustavnih določb. 17. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve v tem, da se sodišči prve in druge stopnje naj ne bi opredelili do dejstev, ki so za obsojenca razbremenilna. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do razbremenilnih izpovedb prič R. in E. B. in tudi ne do izpovedb D. M. in I. M. Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po navedbi zahteve podana, ker v spisu ni opore za trditev, da sta E. L. in D. H. skupaj zahajala v lokal. Zato gre za dejstvo, ki je v očitnem nasprotju z vsebino listin in zapisnikov.

18. Glede na obširne razloge, v katerih je sodišče prve stopnje določno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov, ki jih je tudi presodilo z vidika njihove verodostojnosti, je neutemeljen očitek zahteve o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako velja tudi za presojo, ki jo je opravilo v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP pritožbeno sodišče, ki je stališča do pritožbenih navedb tudi izčrpno obrazložilo. V razlogih pravnomočne sodbe so obrazložene ugotovitve, ki se nanašajo na posamezna, obsojenemu I. Š. očitana ravnanja z oškodovancem in v zvezi s tem so ocenjeni izvedeni dokazi, tudi tisti, iz katerih po oceni zahteve izhajajo za obsojenca razbremenilna dejstva. Z navedbami, s katerimi zahteva prikazuje drugačno ravnanje obsojenega Š. (in tudi soobsojenega B.) z oškodovancem, kot ga je ugotovilo sodišče, nakazuje v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP na zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

19. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da so priče D. H. in soseda R. B. in E. B. zanikali, da bi obsojenca grdo ravnala z oškodovanim J. K. Višje sodišče je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb R. in E. B., presodilo. Utemeljilo je, da se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati natančno do izpovedbe vsake posamezne priče, ker je obrazložilo, zakaj verjame izpovedbam za obsojenca obremenilnih prič in se opredelilo do izpovedb teh prič. V obrazložitvi sodbe se navedejo razlogi o odločilnih dejstvih in z njimi povezani dokazi. Takšne razloge prvostopenjska sodba vsebuje, prav tako oceno dokazov, na katere jih opira. Sodišče prve stopnje se ni posebej opredelilo do dokazne vrednosti izpovedb prič R. in E. B., logična presoja številnih obremenilnih dokazov pa dejansko pomeni zavračanje izpovedb navedenih prič. Enako velja tudi za očitek, ki je povezan z manjkajočo presojo izpovedb D. in I. M. Sicer pa so povsem utemeljeni razlogi, s katerimi je pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj izpovedbi navedenih prič nista odločilni, zaradi česar tudi ob odsotnosti presoje njunih izpovedb v zvezi z grajano oceno oškodovančeve izpovedbe, ki temelji na ostalih izvedenih dokazih, ni mogoče slediti navedbam vložnika zahteve. Zato uveljavljana pomanjkljivost ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

20. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje utemeljilo, da verjame E. L. in D. H., da sta večkrat z obsojenim I. Š. popivala in iz katerih razlogov, ter ocenjuje njuni izpovedbi. Glede na takšne razloge in tudi razloge drugostopenjske sodbe, povezane z vprašanjem alibija obsojenega Š., ni mogoče sklepati na zatrjevano protispisnost. Slednja je namreč podana, če sodišče v obrazložitvi sodbe povzema vsebino zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z dejansko, ne pa v primeru dokazne ocene, ki ni takšna, kot jo pričakuje obramba.

21. Zahteva tudi napada presojo oškodovančeve izpovedbe in izpovedbe priče S. B. ter v zvezi s tem očita sodišču, da bi moralo pri slednjem bodisi preveriti dolžino cevi plinskega gorilnika ali pa angažirati izvedenca strojne stroke, specializiranega za varjenje in rezanje kovin s plinskimi gorilniki, ki bi moral odgovoriti na vprašanje, ali je ob dolžini cevi cca 4 m mogoča uporaba gorilnika. Vložnik zahteve meni, da je sodišče, ki tega dokaza ni izvedlo, kršilo obsojenčevo pravico obrambe do „predlaganja in izvajanja“ dokazov.

22. Zavrnitev dokaznih predlogov je obrazložena v sodbi sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je presodilo, da so irelevantne pritožbene navedbe v zvezi z dolžino cevi plinskega gorilnika in v zvezi s predlogom za postavitev izvedenca. Sklepalo je, da ugotovitve v zvezi z dolžino cevi ne bi mogle vplivati na dokazni zaključek, da je bila oškodovancu poškodba zadana s plinskim gorilnikom. Zahteva, ki ob nesprejemanju dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe, ponavlja očitek glede kršitve obsojenčeve pravice do izvedbe tega dokaza in s tem tudi kršitve pravice obrambe, z izvajanji ni izkazala s potrebno stopnjo gotovosti, da bi izvedba predlaganega dokaza odločilno vplivala na sprejeto dokazno oceno in s tem na zakonitost pravnomočne sodbe.

23. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahteva zagovornika obsojenega I. Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

24. Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče tudi odločilo, da je obsojeni I. Š. ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).