Jedro

Tožnik, ki sicer nima odločbe o dodelitvi stanovanja, se je vselil v soglasju s toženo stranko in zato ne more biti v slabšem položaju od nezakonito vseljene osebe, ki ima po preteku roka, v katerem bi stanodajalec lahko zahteval njeno izselitev, položaj in pravice imetnika stanovanjske pravice, vključno s pravico do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka prodati tožniku trosobno stanovanje v pritličju hiše v Ilirski Bistrici pod pogoji, ki jih Stanovanjski zakon določa za privatizacijo stanovanj. Ugotovilo je, da je tožnik pridobil sporno stanovanje dne 13.8.1979 od Direkcije za izgradnjo in vzdrževanje stanovanjskega sklada JLA kot nadomestno stanovanje za prejšnje v G. Stanovanje je bilo v slabem stanju in ga je tožnik obnovil. Stanovanje tožniku ni bilo dano v zakup, pač pa so mu ga dodelile pooblaščene osebe pravnega prednika tožene stranke za nedoločen čas. Tožnik redno plačuje stanarino. Zato je tožnika štelo za imetnika stanovanjske pravice, kar mu daje pravico do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v četrti alinei prvega odstavka izreka ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Revizijo zoper sodbo druge stopnje vlaga tožena stranka.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev. Navaja, da tožnik na spornem stanovanju ni pridobil stanovanjske pravice. Sklicuje se na Zakon o financiranju JLA, po katerem so se stanovanja iz vojaškega stanovanjskega sklada lahko oddajala samo aktivnim vojaškim osebam in civilnim osebam v službi JLA, drugim osebam pa je bilo mogoče stanovanje dati samo v zakup. Tožnik ni bil v nobenem razmerju s toženo stranko. Zato na stanovanju ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, ampak samo zakup. Nesprejemljivo je stališče, da gre za realiziran pravni posel po 73. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker se je tožnik vselil s soglasjem Direkcije in je plačeval zakupnino, bi bilo logično razlagati le, da gre za realizacijo ustne zakupne pogodbe. S tem pa stanovanjske pravice ni mogel pridobiti.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku/77).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tedaj veljavni Zakon o financiranju JLA (Ur.l. SFRJ št. 56/74) je res določal, da je mogoče oddati stanovanja iz stanovanjskega sklada JLA samo določenim kategorijam oseb, med katere tožnik ni spadal (45. člen navedenega zakona), drugim osebam pa je bilo mogoče nepremičnine JLA dati v zakup (34. člen navedenega zakona). Kljub drugačnim trditvam tožene stranke je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da med tožnikom in Direkcijo za izgradnjo in vzdrževanje stanovanjskega sklada JLA ni bila sklenjena zakupna pogodba.

Ugotovljeno je, da je bilo tožniku sporno stanovanje dodeljeno za nedoločen čas kot nadomestno stanovanje za prejšnje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Čeprav to ni bilo v skladu s tedanjimi predpisi, sta obe pravdni stranki tako nastalo pravno in dejansko stanje spoštovali. Tožnik je redno plačeval stanarino, ki jo je tožena stranka sprejemala. V soglasju s toženo stranko je tožnik obnovil stanovanje. Tožena stranka ves čas ni z ničimer pokazala, da se ne strinja z dejstvom, da tožnik uporablja sporno stanovanje.

Glede na take ugotovitve tožnika ne morejo zadeti škodljive posledice dejstva, da tožena stranka ni izdala odločbe o dodelitvi stanovanja. Tudi če bi se tožnik protipravno vselil v sporno stanovanje, bi tožena stranka po preteku kratkih zakonskih rokov za izpraznitveno tožbo (1 leto po 56. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 in 2 leti po 50. členu zakona iz leta 1982) izgubila pravico zahtevati njegovo izselitev. Tožnik pa se je vselil v soglasju s toženo stranko in zato ne more biti v slabšem položaju od nezakonito vseljene osebe, ki ima po preteku roka, v katerem bi stanodajalec lahko zahteval njeno izselitev, položaj in pravice imetnika stanovanjske pravice, vključno s pravico do odkupa stanovanja po 117. členu Stanovanjskega zakona. Zato dejstvo, da tožena stranka ni izdala nobenega akta v zvezi z dodelitvijo stanovanja tožniku, lahko pomeni le, da tožnikov pravni položaj glede spornega stanovanja ni bil urejen na zakonit način. S potekom časa, v katerem bi tožena stranka mogla zahtevati izselitev, pa je bil tožnikov pravni položaj izenačen z imetnikom stanovanjske pravice. Zato je odveč razmišljanje, ali je v posledici realizacije prišlo do konvalidacije dodelitve stanovanja, ker enake pravne posledice glede pridobitve položaja, izenačenega z imetnikom stanovanjske pravice, izhajajo tudi iz dejstva, da tožena stranka v zakonskem roku ni vložila tožbe za izpraznitev stanovanja.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 166. in 1. odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k razjasnitvi vprašanj, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.