Jedro

Ker je sodišče prve stopnje pri presojanju pravilnosti uporabe kriterijev pri izbiri presežnega delavca, ki mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala letne ocene za obdobje 2008 do 2011, za tožnico pa so se upoštevale ocene v letih 2009 do 2012, gre za neskladje v obrazložitvi sodbe, zaradi katerega je podana bistvena kršitev določb postopka. V novem sojenju moralo sodišče raziskati in ugotoviti, v katerih letih so se ugotavljale ocene za delavce in pri tem upoštevati enake kriterije za vse delavce, ki pridejo v poštev, ter upoštevati enako delovno mesto - podsekretar in enako časovno obdobje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2013 potrjen s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 27. 3. 2013, razveljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto podsekretar (šifra delovnega mesta ...) v direktoratu A., ter da je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi ji šle, če je tožena stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.368,00 EUR bruto in sicer na način, da tožena stranka od bruto zneska obračuna in plača akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter davke, preostali neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih preostalih mesečnih zneskov od vsakega zaporednega 5. dne v mesecu dalje do plačila, izplača na račun tožeče stranke v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v 15 dneh od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 872,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od iztega tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP zlasti pa zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter 14. in 15. točki 2. odstavka istega člena, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve načela enakega sojenja (prim. I Pd 898/2013 in I Pd 767/2013) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, stroške postopka skupaj s pritožbenimi postopki pa naloži v plačilo toženi stranki, zgolj podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka izvedla postopek reorganizacije, katere cilj je bil ugotavljanje morebitnih presežkov kadrovskih virov oziroma optimizacije delovnih procesov. Obširni del obrazložitve se nanaša na program razreševanja presežnih delavcev in pri tem tožena stranka ni kršila določil ZDR. Odločitev nima podlage v izvedenih dokazih, citirana sodba pa predstavlja odstopanje od odločanja v identičnih zadevah pred naslovnim sodiščem. Pravna podlaga tožničine premestitve je opredeljena v 158. členu Zakona o javnih uslužbencih, na katero se je sklicevala tudi tožena stranka in ki določa, da se uradnik, čigar delo na delovno mesto ni več potrebno, premesti na drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu in za katero izpolnjuje pogoje, če je tako delovno mesto prosto. Tožnica je ob svojem zaslišanju podrobno pojasnila svoj obseg del in nalog, ki jih je opravljala pred sporno razporeditvijo in nato tudi obseg del in nalog, ki jih opravlja po izpodbijani razporeditvi. Sodišče je natančno pisalo postopek sprejemanja akta in pri tem ugotavlja, da naj bi tožena stranka za premestitev tožnice izkazala organizacijski, strukturni ter javno finančni razlog za premestitev iz poslovnih razlogov. Sodišče je pri tem nekritično in protispisno sledilo pavšalnim navedbam tožene stranke. Tožena stranka ni izvedla nikakršnih analiz in se je na analize zgolj formalno sklicevala. Cilji in razlogi za izvedbo reorganizacije so bili, da je delo trinajstih javnih uslužbencev na delovnem mestu, na katerem delajo, postalo nepotrebno. Edini razlog, ki ga je tožena stranka navajala in je bil tudi bistveni razlog za prerazporeditev tožnice na drugo nižje vrednoteno delovno mesto, je optimizacija stroškov. Sodišče v obrazložitvi navaja tudi, da naj bi tožena stranka pravilno uporabila kriterije za določanje delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, to je delovna uspešnost in pa strokovna izobrazba, na kar se sklicuje tudi tožena stranka. Pri tem naj bi po navedbi sodišča tožena stranka pri delovni uspešnosti upoštevala letne ocene za obdobje 2008 do 2011. Navedeni kriterij ne velja za tožnico, namreč tožnica ima le tri letne ocene in ne štiri, kot je to bilo upoštevano v kriteriju. Kako je bil ta kriterij ob pomanjkanju letne ocene za leto 2008 upoštevan za tožnico, tožena stranka ni pojasnila, sodišče pa je protispisno ugotovilo, da naj bi bil tudi za tožnico uporabljen navedeni kriterij. Tožena stranka je sodišču predložila letne ocene le za tožnico, ne pa tudi za druge njene sodelavce, katere je v okviru reorganizacije prerazporedila na druga nižja vrednotena delovna mesta. Sodišče bi pravilnost uporabe kriterijev lahko ugotavljalo le v primeru, če bi tožena stranka posredovala tudi podatke o letnih ocenah za vse zaposlene pri toženi stranki, ki so bili vključeni v program razreševanja presežnih delavcev ali pa letne ocene. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor o tem, da citirana sodba predstavlja odstopanje od odločanja v identičnih zadevah pred naslovnim sodiščem, pri čemer navaja zadeve I Pd 898/2013 in I Pd 767/2013. Pritožba se sklicuje zgolj na odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da je v obeh zadevah tožena stranka vložila pritožbi, o katerih je odločalo pritožbeno sodišče in sicer v zadevi I Pd 898/2013 o pritožbi v zadevi Pdp 556/2015 z dne 25. 2. 2016 ter v zadevi I Pd 767/2013 o pritožbi v zadevi Pdp 387/2015 z dne 9. 7. 2015. V obeh zadevah je sicer pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta sklepa tožene stranke in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja nezakonita ter posledično, da je tožena stranka dolžna obračunati mesečno bruto razliko v plači, ki jo je prejemala po sklepu tožene stranke in plačo, ki bi jo prejemala na prejšnjem delovnem mestu. Tako v predmetni zadevi ne gre za odstop od odločanja o identičnih zadevah.

6. Pritožbeno sodišče pa ob navedenem ugotavlja, da je utemeljen pritožbeni ugovor tožnice glede uporabe kriterijev za določanje presežnih delavcev katerih delo postane trajno nepotrebno. Iz obrazložitve sodbe v točki 24 namreč izhaja, da je tožena stranka o ukrepih in kriteriju za izbiro ukrepov za omejitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja upoštevala zakonske določbe za presežne delavce v skladu s kriteriji določenimi v Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj. - KPND) in sicer je uporabila prva dva kriterija določena v 31. členu KPND, to je delovno uspešnost in strokovno izobrazbo za javnega uslužbenca. Sodišče je navedlo, da se je delovna uspešnost ugotavljala na podlagi povprečja enotnih ocen v zadnjih štirih letih, to so ocene za leto 2008, 2009, 2010 in 2011, strokovno izobrazbo pa na podlagi dokazila o izobrazbi, ki so ga ministrstvu predložili javni uslužbenci. Sodišče je tudi navedlo, da je iz izpovedi nadrejene B.B. razvidno, da je tožnica bila v letih 2009 in 2010 ocenjena z oceno dobro, v letih 2011 in 2012 pa z oceno zelo dobro, in je zato prišla v okvir prerazporejanja. Tako iz obrazložitve sodišča izhaja, da je šlo za ugotavljanje ocene za leto 2008, 2009, 2010 in 2011, za tožnico pa da gre za ocenjevanje v letih 2009, 2010, 2011 in 2012. Navedeno neskladje bo moralo sodišče raziskati in ugotoviti, v katerih letih so se ugotavljale ocene za delavce in pri tem upoštevati enake kriterije za vse delavce, ki pridejo v poštev, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da bo moralo sodišče upoštevati enako delovno mesto - podsekretar in enako časovno obdobje ter raziskati tudi, kako je tožena stranka upoštevala obdobje za tožnico v letu 2008, v kolikor je to relevantno.

7. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.