Jedro

Pri tožniku je na prvi pogled vidne posledice poškodb mogoče opredeliti za skaženost, kamor sodijo deformacija nosu, brazgotina nad desno zgornjo ustnico in brazgotina pod brado (ostale brazgotine niso na vidnih mestih). Glede na tožnikovo mladost in opaznost deformacije nosu in brazgotin ter tudi ob upoštevanju v pritožbi omenjenih primerov iz sodne prakse, gre tožniku za 1.900,00 EUR višja odškodnina za to vrsto škode, skupaj torej 4.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu (III. in V. točki izreka) spremeni tako, da se tožniku za nepremoženjsko škodo prisodi še 4.560,00 EUR, kar sta mu toženki dolžni solidarno plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2005 dalje do plačila ter mu povrniti 5.476,46 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku navedenega roka. Tožnik pa je dolžan prvotoženki povrniti 2.242,70 EUR, drugotoženki 1.367,10 EUR, stranskemu intervenientu pa 1,75 EUR pravdnih stroškov, prav tako v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku roka za plačilo.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženki sta dolžni v roku 15 dni povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 233,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženkama naložilo, da sta mu dolžni solidarno plačati znesek 11.420,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 6. 10. 2005 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo 11.290,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2005 do plačila pa je zavrnilo (II. in III. točki izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi stroške tega postopka (točka V. izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku oziroma da jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati tudi bolečine in nevšečnosti, ki jih je utrpel pri operaciji, opravljeni 14. 5. 2010. Že v tožbi zatrjevani obseg bolečin in nevšečnosti lahko zajema tudi tiste, ki jih je utrpel po vloženi tožbi, sicer pa je ustrezno trditveni podlago postavil na naroku 10. 10. 2014. Sicer pa tudi iz zapisnika o naroku ne izhaja, da bi sodišče tožnika kakorkoli opozorilo ali ga pozvalo k ustrezni dopolnitvi navedb in je s tem bistveno kršilo določbo 285. člena ZPP. Pri odmeri odškodnine za posamezno obliko škode materialnega prava ni pravilno uporabilo, ker so bile oškodovancem v podobnih primerih prisojene bistveno višje odškodnine. Sodišče neutemeljeno tožniku ni priznalo odškodnine za primarni strah, čeprav je navedel, v čem se je manifestiral in ga je potrdil tudi izvedenec medicinske stroke. Tudi odškodnina za sekundarni strah je glede na dolgotrajnost in intenzivnost strahu prenizka. Spremembe v zunanjosti tožnika, opaznost, obseg in možnost zakrivanja posledic poškodb, kot tudi starost in spol tožnika ter vpliv spremenjene zunanjosti na psihično ravnotežje oziroma počutje tožnika, pa narekujejo višjo odškodnino za skaženost. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot jo je ugotovilo sodišče, je bistveno prenizka glede na primere iz sodne prakse, ki jih tožnik povzema v pritožbi. Pri višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik izpostavlja, da se odškodnina za to obliko škode dosoja tudi za primer povečanja napora, kar sprememba pri vzdrževanju ustne higiene nedvomno je in bi moralo sodišče navedeno nevšečnost prav tako upoštevati pri odmeri odškodnine. Na koncu tožnik vlaga pritožbo tudi zoper izrek o stroških. Navaja, da bi moralo sodišče naložiti toženkam plačilo celotne, uspehu v pravdi sorazmerne stroške, brez pobotanja s stroški toženih strank, to pa zato, ker sta toženki imeli zavarovano civilno odgovornost pri stranskem intervenientu, pa kljub temu nista storili ničesar, da bi minimizirali svoje stroške. Podredno tožnik uveljavlja nepravilno uporabo določbe 154/2 ZPP. Ob upoštevanju uspeha pravdnih strank bi morali toženki plačati tožniku še znesek pravdnih stroškov, ki zagotovo ni minoren in irelevanten.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja višine odškodninske obveznosti tožene stranke. V okviru zahtevane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi moralo prvostopenjsko sodišče sàmo že iz tožbenih navedb in zgolj omembe nove operacije na glavni obravnavi 10. 10. 2014, ugotoviti večji obseg te oblike nepremoženjske škode, četudi tožnik o tem ni podal ustrezne trditvene podlage. Glede na naravo in potek zadeve ter dejstvo, da je tožnika zastopal kvalificiran pooblaščenec, pa se tožnik tudi ne more sklicevati na kršitev dolžnega ravnanja sodišča glede materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP).

6. Pač pa je priznana denarna odškodnina glede na vse okoliščine primera in merila iz določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki predstavlja materialnopravno podlago o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, nekoliko prenizka glede vseh uveljavljanih oblik nepremoženjske škode. Za pravilno odmero odškodnine se zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, upoštevaje vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (načelo individualizacije), pri čemer pa se upošteva še pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine). Tožnik je v nezgodi, za katero sta delno sokrivi toženi stranki, po ugotovitvah izvedenca utrpel sledeče poškodbe: večkratni (zapleten) zlom spodnje čeljustnice, razmajanje 6 zob in zlom krone enega zoba, razpočna rana zgornje ustnice, razpočna rana na nosu, zlom nosnih kosti, odrgnine nad prsnico, razpočna rana na jeziku. Navedene poškodbe se po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb uvrščajo med hude primere (izguba 6 ali več zob), srednje hude primere (zlom čeljusti) oziroma lahke primere (zlom nosnih kosti, rane). Povprečne odškodnine v obeh skupinah hudih poškodb so po tej razvrstitvi 8 oziroma 24 povprečnih neto mesečnih plač. Tožniku je za nepremoženjsko škodo prisojena odškodnina skupaj 15.400,00 EUR (8.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 1.600,00 EUR za strah in 2.100,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti), kar je preračunano na dan sodbe 14,2 povprečne mesečne neto plače. 7. Utemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine za strah ni pravilno ocenilo dejanskih ugotovitev o poteku dogodka, ki izhaja iz tožnikove izpovedi. Tudi, če je bil škodni dogodek nenaden in je bil tožnik hitro prepeljan v študentsko zdravstveno ambulanto, je očitno utrpel tudi kratkotrajen primarni strah, ki pa je bil glede na naravo poškodbe zelo intenziven, kar je potrdil tudi sodni izvedenec medicinske stroke. Tožnik je že zato upravičen do višje odškodnine od prisojene in sicer za 400,00 EUR (skupaj 2.000,00 EUR). Prisojena odškodnina za strah za izid zdravljenja, glede na v sodbi upoštevane okoliščine primera, pa ni prenizka.

8. Pritožba ima prav, da je tožniku prisojena nekoliko prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ta se presoja po objektivnih in subjektivnih elementih. Prvostopenjsko sodišče je višino škode ocenjevalo po obeh merilih in zaključilo, da je pri tožniku na prvi pogled vidne posledice poškodb mogoče opredeliti za skaženost, kamor sodijo deformacija nosu, brazgotina nad desno zgornjo ustnico in brazgotina pod brado (ostale brazgotine niso na vidnih mestih). Sodišče je sledilo trditvam in izpovedi tožnika, da ga deformacija nosu in brazgotine na obrazu motijo in mu je zaradi njih v kontaktu z drugimi neprijetno. Glede na tožnikovo mladost in opaznost deformacije nosu in brazgotin ter tudi ob upoštevanju v pritožbi omenjenih primerov iz sodne prakse, gre tožniku za 1.900,00 EUR višja odškodnina za to vrsto škode, skupaj torej 4.000,00 EUR.

9. Prenizka je tudi prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče je pri odmeri te oblike škode v pretežnem delu sledilo mnenju izvedenca, iz katerega izhaja, da je tožnik, predvsem po operativnih posegih, trpel dokaj intenzivne bolečine daljše obdobje (stalne hude bolečine je prestajal 35 dni, občasne hude bolečine približno dva meseca, mesec dni pa zmerne in blage bolečine). Predvsem pa so bile zelo hude nevšečnosti, ki jih je prestajal v času zdravljenja, med katerimi je treba izpostaviti poleg operativnih posegov in hospitalizacije ter številnih pregledov in rentgenskih slikanj, predvsem obdobje, ko je imel tožnik mesec dni povezano čeljust z elastičnimi tegi in kasneje z žičnimi ligaturami (v temu času je lahko užival zgolj tekočo hrano), dve leti pa mu je bila ortodontsko širjena zgornja čeljust s posebnim zobnim aparatom, ki ga je stalno nosil. Na navedeno pritožba utemeljeno opozarja ter izpostavlja primerljive primere iz sodne prakse, ko so sodišča oškodovancem za podobno vrsto škode priznavala višjo odškodnino oziroma enako odškodnino za manjši obseg škode. Ob upoštevanju posebnih okoliščin na strani tožnika, kot tudi načela objektivne pogojenosti odškodnin, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik upravičen še do 3.500,00 EUR za to vrsto škode, skupaj 12.000,00 EUR.

10. Glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je treba prav tako pritrditi pritožbi, da je prenizka. Trajna funkcionalna posledica nezgode je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča omejitev pri hranjenju (tožnik ne more in ne sme uživati trše hrane) ter omejitev pri športnih aktivnostih (tožnik težje diha skozi nos pri težjih fizičnih naporih, ne sme se ukvarjati s športnimi aktivnostmi, pri katerih lahko pride do poškodbe ustnega dela obraza, npr. košarka, gimnastika, kolesarjenje). Navedene omejitve ob dejstvu, da je tožnik še mlad, ni mogoče šteti za minimalne omejitve. Opustiti je moral športne aktivnosti, s katerimi se je prej redno ukvarjal in se zato čuti prikrajšanega. Tudi omejitve pri hranjenju niso povsem nepomembne. Pritožba ima prav tudi, da za to obliko škode zadostuje, da mora tožnik za vzdrževanje ustne higiene zaradi implantatov vlagati več truda, kot bi ga sicer. Zato je 3.200,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na podobne primere trajnih posledic (nekatere primerljive omenja tudi pritožba) premalo in je pritožbeno sodišče odločilo, da mu gre iz tega naslova še 1.800,00 EUR, skupaj torej 5.000,00 EUR.

11. Celotna nepremoženjska škoda je s tem tožniku prisojena v znesku 23.000,00 EUR, to je približno 21,2 povprečne neto plače na zaposlenega v RS, kar je po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Ob upoštevanju, da je v zadevi že pravnomočno razsojeno o temelju tožbenega zahtevka, da odgovornost tožencev znaša 60 %, soprispevek tožnika pa 40 %, je tožnik poleg že prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo (II. točka izreka), upravičen še do razlike 4.560,00 EUR (60 % od 7.600,00 EUR) z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, glede na določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, ni ugotovilo, zato je v ostalem nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Sprememba odločitve v pritožbenem postopku vpliva tudi na odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik sicer nima prav, ko v pritožbi uveljavlja, da bi mu toženki morali povrniti celotne, uspehu v pravdi sorazmerne stroške, brez pobotanja z njunimi stroški. Zgolj s tem, ko sta se upirali tožbenemu zahtevku, ni mogoče šteti, da sta stroške povzročili krivdno (prvi odstavek 156. člena ZPP). Zato je treba upoštevati pri odločitvi o povrnitvi stroškov približno 65 % tožnikov uspeh v postopku (60 % po temelju in 70 % po višini, v povprečju 65 %) in je upravičen do povračila potrebnih stroškov v tem razmerju ter je hkrati dolžan povrniti 35 % potrebnih stroškov toženk (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odmerilo stroške pravdnih strank v skladu z Odvetniško tarifo(1) in sicer znašajo potrebni stroški postopka tožnika 8.425,33 EUR, prve toženke 6.407,70 EUR, druge toženke pa 3.905,90 EUR(2). Stranski intervenient je priglasil zgolj materialne stroške v višini 5,00 EUR. Upoštevaje 65 % uspeh tožnika sta mu toženki solidarno(3) dolžni povrniti 5.476,46 EUR pravdnih stroškov. Toženkama in stranskemu intervenientu pa mora povrniti 35 % njihovih stroškov postopka, torej prvotoženi stranki 2.242,70 EUR, drugi toženi stranki 1.367,10 EUR, stranskemu intervenientu pa 1,75 EUR. Tožnikov pritožbeni uspeh znaša približno 40 %, zato je upravičen do povračila tolikšnega dela svojih pritožbenih stroškov, odmerjenih na 582,58 EUR. Toženki sta mu dolžni solidarno povrniti torej še 233 EUR pritožbenih stroškov. Te stroške sta toženki dolžni povrniti v 15 dneh po vročitvi te odločbe, v primeru zamude pa gredo tožniku od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ).

Op. št. (1): Prehodna določba 20. člena Odvetniške tarife, Uradni list RS, št. 2/2015. Op. št. (2): Specifikacija stroškov je razvidna iz stroškovnikov v spisu na list. št. 270 do 274. Op. št. (3): 161. člen ZPP.