Jedro

Kršitev, ki jih vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne obrazloži, Vrhovno sodišče ne more presoditi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je zoper obdolženega A. B. odredilo pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora sta obdolženčeva zagovornika vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora sta obdolženčeva zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 20. in 22. člena Ustave RS, 6. člena EKČP, kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter kršitve drugega odstavka 192. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovornika v pretežni meri pod videzom procesnih kršitev uveljavljata nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kljub temu meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno in zakonito odločitev, ko je zoper obdolženca odredilo pripor. Postopek vročitve se je začel že 30. 5. 2012 z odredbo o vročitvi obtožnice in ne šele 16. 8. 2012. Po tem datumu pa je bilo ugotovljeno, da na naslovu stalnega prebivališča ne živi, ne dviguje pošte, da se občasno zadržuje v tujini, in da je po telefonu sodnemu vročevalcu posredno jasno nakazal, da se kazenskega postopka prostovoljno ne bo udeležil. Vse to pa napotuje na zaključek, da se obdolženec skriva. Glede na nejasnost, kje obdolženec živi, je predlog za odreditev hišnega pripora neutemeljen.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti navajata, da je zaključek sodišča, da se obdolženec skriva, v nasprotju z vsebino listin v spisu in na ta način uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Če bi se obdolženec res skrival, se policistom in sodnemu vročevalcu ne bi javil na telefon, obdolžencu ni bilo prepovedano zapustiti Republike Slovenije in se je v tujini nahajal zaradi dela, da lahko preživi nezaposleno ženo in mladoletnega otroka. Obdolženčevo SMS sporočilo vročevalcu je sodišče razumelo kot skrivanje, čeprav je šlo za normalno reakcijo nekoga, ki je nezadovoljen nad pretirano vnemo vročevalca. Vročevalec je obdolžencu sodno pošiljko skušal vročiti le dober teden dni, kar je bistveno premalo za zaključek, da se obdolženec skriva. Tudi osebne okoliščine obdolženca ne dajejo podlage za zaključek, da se obdolženec skriva. Če bi se obdolženec imel namen skrivati, ne bi sprejel in korektno prestal pravnomočno izrečene kazenske sankcije. Na Slovenijo ga vežejo družinske vezi, saj ima tu ženo in mladoletnega otroka. Po prepričanju zagovornikov sodišče tudi ni odredilo najmilejšega ukrepa, saj bi bilo begosumnost mogoče odpraviti že s hišnim priporom ali obljubo obdolženca, da ne bo zapustil svojega bivališča. 6. Ni mogoče pritrditi zahtevi, da priporni razlog begosumnosti ni podan oziroma, da je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornika pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podajata lasten zaključek o tem, ali se obdolženec skriva, s čimer uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pripor zoper obdolženca odredilo zakonito. Glede na takrat znane okoliščine je sodišče utemeljeno zaključilo, da se obdolženec skriva z namenom izogniti se kazenskemu postopku. Ta njegova namera je jasno razvidna iz SMS sporočila, ki ga je poslal vročevalcu in v katerem je zapisal „naj se ga neha maltretirati, da kar je v Sloveniji imel, je že odslužil in da se v Sloveniji ne da več živeti“. Prav tako sta nižji sodišči ugotovili, da obdolženec na naslovu stalnega prebivališča ne živi, ne dviguje pošte in se občasno nahaja v tujini. Tudi ne drži navedba zagovornikov, da je bil obdolženec pravosodnim organom nedosegljiv zgolj dober teden dni. Postopek vročanja obtožnice se je začel že 30. 5. 2012, pripor pa je bil odrejen šele 10. 12. 2012, v vmesnem času pa obsojenec na naslovu stalnega prebivališča ni prebival, nahajal se je v tujini in pravosodnim organom dal jasno vedeti, da se predmetnega kazenskega postopka ne namerava prostovoljno udeležiti. Glede na to, da ni znano, kje obdolženec prebiva, je neutemeljen je tudi očitek, da bi bilo mogoče uspešno izvedbo kazenskega postopka zagotoviti že s hišnim priporom ali obljubo obdolženca, da ne bo zapustil svojega bivališča. 7. Ostalih kršitev zakona, Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah zagovornika nista obrazložila, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo presoditi.

8. Ker kršitve, na katere se sklicujeta zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, v pretežnem delu pa je vložena zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njuno zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.