Jedro

Toženca tega, kar zahteva tožnica, prav zaradi njenega ravnanja (zalitje greznice z betonom) ne moreta storiti. Ali bi sicer to bila dolžna storiti, pa glede na tožničino vztrajanje pri nespremenjenem tožbenem zahtevku niti ni pravno pomembno. Ker zatrjevanega vznemirjanja tožničine lastninske pravice v vsebini, kot je opisana v tožbenem zahtevku, ni bilo (več), je zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno skladna z 99. členom SPZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh povrniti prvotoženki 209,99 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženca kot solastnika zgradbe na parc. št. 64/4.S k.o. ... morala preprečiti zlivanje odplak iz te stavbe in meteornih voda iz njenih žlebov v greznico na tožničini parc. št. 64/1 k.o. ... Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Po povzemanju razlogov obeh sodb tožnica najprej pojasnjuje okoliščine v zvezi z gradnjo in priklopom na novo javno kanalizacijo ter utemeljuje svoje razloge za vložitev tožbe, nato pa graja razloge pritožbenega sodišča, da naj bi pretirano poudarjala svoja prizadevanja za prostorsko ureditev in ravnanje po občinskem odloku. Meni namreč, da bi ga brez vložitve tožbe kršila, saj bi morala pred priklopom na javno kanalizacijo izprazniti svojo greznico, ki pa jo uporablja tudi tožena stranka. Sodišče naj bi se „postavilo na stališče tolerance ignorance lokalne zakonodaje v rabi javne kanalizacije“. Kljub nuji plačevanja odvajanja fekalnih voda si je tožena stranka „pripravila situacijo, ko ji kot izjemi, plačilo rabe sistema ne bi bilo potrebno“. Tožnica je s tožbo vsaj na posreden način dosegla, da je tožena stranka morala poiskati alternativno rešitev odvodnjavanja. Glede odvodnjavanja meteornih voda pa tožnica vztraja, da je situacija nespremenjena in da tožena stranka nezakonito uporablja njene „podzemne vode“. V nadaljevanju se tožnica ukvarja še z vprašanjem rokov za priklop na javno kanalizacijo, ki so se prestavljali. Tudi če bi bilo pritegniti stališču, da v času izdaje sodbe ni imela pravnega interesa za pravdo, bi ji sodišči morali priznati vsaj pravdne stroške, ker je bil tožbeni zahtevek v času vložitve tožbe utemeljen. Evidentno napačno je uporabljeno materialno pravo iz Odloka o odvajanju odpadnih in padavinskih voda Občine Vransko, procesna kršitev iz 14. točke (drugega odstavka) 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa je podana, ker sodbe v taki situaciji ni mogoče preizkusiti, saj „vsebina dokaznega gradiva oziroma listin predstavlja nasprotje z izrekom sodbe“.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena nasprotni stranki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta imela toženca odvajanje fekalnih voda iz svoje stanovanjske hiše urejeno tako, da se je po ceveh zlivala v večprekatno greznico na tožničini parceli. Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe navedlo pravilno pravno podlago tega spora in pojasnilo, kaj so pravno pomembna dejstva pri negatorni tožbi po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), vendar se je v nadaljevanju glede na predlagano začasno odredbo in utemeljevanje njene zavrnitve ukvarjalo predvsem z vprašanji faze, v kateri je bila gradnja javne kanalizacije in obstoja pogojev pri obeh pravdnih strankah za priklop nanjo. Raziskovanje pravno pomembnih dejstev (utemeljenost vznemirjanja tožničine lastninske pravice oziroma podlaga za uporabo njene greznice) v zvezi s tožbenim zahtevkom glede odvodnjavanja fekalnih voda pa je kmalu postalo nepotrebno zaradi spremenjene situacije. Tožnica je namreč sama le slabih šest mesecev po vložitvi tožbe zalila z betonom vse tri prekate svoje greznice in na ta način onemogočila tožencema, da bi jo uporabljala. Toženca sta zato s pomočjo upravljavca javne kanalizacije poiskala drugo varianto za odvajanje fekalnih voda. S svojim ravnanjem pa je tožnica onemogočila tudi, da bi toženca storila to, kar je od njiju terjala, torej preprečila odlivanje fekalnih voda v njeno greznico, saj je to storila sama. Neutemeljenosti svojega tožbenega zahtevka se je zavedala tudi sama, saj je vsaj ta del zahtevka na zadnjem naroku označila za „neaktualen“, vendar tej svoji ugotovitvi ni sledila z ustreznim procesnim ravnanjem, torej (vsaj delnim) umikom tožbe. Sodišče je zato moralo odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, njegovi odločitvi pa je ustrezna tudi odločitev o pravdnih stroških.

6. V zvezi z odvodnjavanjem meteornih voda iz žlebov stanovanjske hiše tožencev pa tožnica še v reviziji prezre, kakšen je njen tožbeni zahtevek. Z njim je v tem delu terjala pravno varstvo pred zatrjevano neutemeljenim vznemirjanjem z odvodnjavanjem tudi teh voda v samo greznico. Tak zahtevek je neutemeljen iz enakega razloga kot glede odvodnjavanja fekalnih voda. Poleg tega pa je sodišče ugotovilo še, da odvodnjavanje meteornih voda še naprej poteka na drugačen način, saj te vode odtekajo v staro kanalizacijo, pri čemer ne gre za neutemeljeno poseganje v lastninsko pravico tožnice (razlogi prvostopenjske sodbe na prvi polovici osme strani).

7. Toženca torej tega, kar zahteva tožnica, prav zaradi njenega ravnanja ne moreta storiti. Ali bi sicer to bila dolžna storiti, pa glede na tožničino vztrajanje pri nespremenjenem tožbenem zahtevku niti ni pravno pomembno. Ker zatrjevanega vznemirjanja tožničine lastninske pravice v vsebini, kot je opisana v tožbenem zahtevku, ni bilo (več), je zavrnitev tožbenega zahtevka materialnopravno skladna z 99. členom SPZ.

8. Pravkar pojasnjeni razlogi pomenijo tudi, da tožnica neutemeljeno graja razloge pritožbenega sodišča o njenem pretiranem poudarjanju svojih prizadevanj za prostorsko ureditev in za upoštevanje kriterijev lokalne zakonodaje. Neutemeljeno je tudi revizijsko poudarjanje tožničinih motivov ali razlogov za vložitev tožbe ter okoliščin v zvezi z roki za priklop na javno kanalizacijo. Tožnica se je odločila za negatorno tožbo, ki je urejena v SPZ in ne v lokalni zakonodaji. Neuporaba teh predpisov (mimogrede: odlok, na katerega se tožnica sklicuje, je izdala Občina Ž. in ne Občina V., kot je navedeno v reviziji) zato ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa sploh ni konkretiziran, celo delni prepis oziroma bolj priredba zakonskega besedila je netočna. Revizijsko sodišče tega razloga zato ni obravnavalo.

9. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, odločitev obeh sodišč pa je materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo skupaj z njenimi priglašenimi revizijskimi stroški. Odločitev o stroških revizijskega odgovora nasprotne stranke temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah Odvetniške tarife.