Jedro

Tožnik je prejemal plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi. Do plačila stimulacije bi bil upravičen le v primeru uspešnega poslovanja tožene stranke in dobrega dela tožnika. Ker ti pogoji za plačilo stimulacije niso bili izpolnjeni, je tožnikov zahtevek za plačilo stimulacije neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v I. točki izreka glede odločitve o znesku 240,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila ter v III., IV. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 400,00 EUR iz naslova premalo plačanega osebnega dohodka za mesec maj 2011, znesek 700,00 EUR neto iz naslova premalo plačanega osebnega dohodka za mesec junij 2011, znesek 400,00 EUR neto iz naslova premalo plačanega osebnega dohodka za mesec julij 2011 in znesek 240,00 EUR iz naslova nezakonitega odtegljaja od mesečnega osebnega dohodka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 in iz naslova nezmožnosti izrabe letnega dopusta v višini 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2011 do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v višini 423,00 EUR (III. točka izreka). Po pobotanju medsebojnih terjatev, navedenih v II. in III. točki izreka, je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 325,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 in znesek 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2011 (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 159,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premalo plačane plače za maj, junij in julij 2011. V preostalem delu je zahtevku ugodilo, nerazumljivo pa je ugodilo tudi pobotnemu ugovoru tožene stranke, čeprav pobotnega ugovora, predvsem višine, ni z ničemer izkazala. Sodišče je verjelo toženi stranki glede plačila plače. Tožnik je imel s toženo stranko podpisano pogodbo za minimalno plačo, ki mu jo je nakazovala na osebni račun. V praksi je tako, da se v pogodbo vpiše minimalni znesek, razlika pa se šoferjem izplačuje na roke. Stranki sta imeli dogovorjeno plačilo v vrednosti 13 % od posameznih prevozov v mesecu. To dejstvo je razvidno iz listinske dokumentacije, to je vrednosti opravljenih prevozov za čas od oktobra 2010 do februarja 2011. Obračune plač je opravljala tožena stranka sama, navedeni so datumi naklada in razklada, trasa vožnje in vrednost posamezne vožnje, na koncu je sešteto in obračunano 13 % od prometa. Sodišče zaključuje, da je bil dogovor tak, da se tožniku izplača stimulacija, zgolj če tako odloči tožena stranka sama. Tožena stranka je s tem izigravala prisilne predpise glede davčnih obveznosti, saj je plačevala tudi minimalne prispevke. Navaja, da je izkazal, da je poleg dohodka iz pogodbe o zaposlitvi dobival izplačan tudi del dohodka na roke odvisno od vrednosti posameznih opravljenih prevozov. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila dokazov, da je v celoti izpolnila svojo obveznost. Kar se tiče pobotnega ugovora, navaja, da je vse palete pravilno dostavil, iz listinske dokumentacije ni razvidno, da bi palete manjkale ravno na vožnji, ki jo je opravil tožnik. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je bila škoda avstrijskemu podjetju poravnana. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo premalo izplačane plače za čas od maja do julija 2011, plačilo regresa za letni dopust za leto 2011, odškodnino zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2011 ter povrnitev odtegljaja od plače v višini 240,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je zahtevek na plačilo premalo izplačane plače neutemeljen. Sledilo je izpovedi tožene stranke in priče A.A., da je bil s tožnikom sicer sklenjen ustni dogovor o plačilu delovne uspešnosti, v kolikor bo tožena stranka poslovala pozitivno in bo tožnik svoje delo opravljal v redu. Ti pogoji v obdobju od maja do julija 2011 niso bili izpolnjeni, zato tožnik tudi ni prejel dodatnega plačila. Ugodilo je tožbenemu zahtevku na plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 v celoti, ker je tožnik pridobil pravico do regresa za letni dopust v skladu s 161. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožnik do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni mogel izrabiti v celoti letnega dopusta, zato mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v znesku 200,00 EUR. Glede pobotnega ugovora tožene stranke je ugotovilo, da je tožena stranka upravičena do plačila v višini 423,00 EUR, ker tožnik ni vrnil palet naročniku.

V zvezi z zahtevkom za plačilo premalo izplačanih plač pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilno oprlo na ugotovitev, da je tožnik prejemal plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi ter da je obstajal ustni dogovor o plačilu stimulacije, do katere pa je bil tožnik upravičen le v primeru uspešnega poslovanja tožene stranke in dobrega dela tožnika. Pogodba o zaposlitvi tožnika 26. 2. 2011 nima določbe o plačilu stimulacije, kot je bila tožniku izplačevana pred spornim obdobjem, zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da pogoji za izplačilo stimulacije niso bili izpolnjeni, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek in so pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek na plačilo zneska 240,00 EUR, ki je bil tožniku odtegnjen od plače. Izpodbijana sodba obrazložitve o zavrnitvi zahtevka na plačilo 240,00 EUR nima. Po določbi 136. člena ZDR delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih. Delodajalec tudi ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Ker sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zneska 240,00 EUR ni obrazložilo, je odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru tožene stranke preuranjena. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej v celoti utemeljiti zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika (torej tudi zahtevek na plačilo 240,00 EUR), šele nato pa odločati tudi o obstoju ali neobstoju terjatve tožene stranke.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo izpodbijani del sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. V ostalem je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obravnavani zadevi so podani pogoji za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker v kolikor bi pritožbeno sodišče želelo samo odpraviti pomanjkljivost, bi moralo ponoviti že nekatere izvedene dokaze, s čimer bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP za končno odločbo.