Jedro

Povsem veljavna pogodba o preužitku, ki sta jo sklenili toženki, in kateri ni mogoče očitati nasprotovanja kogentnim predpisom (ZKZ in ZDKG) niti nobenih drugih razlogov za zatrjevano ničnost (prvi odstavek 86. člena OZ), je s svojo realizacijo povzročila sicer dopustno (z ZDKG skladno) spremembo solastninskega stanja, ki pa jo bosta morala oba solastnika pri nadaljnjih razpolaganjih s svojima solastninskima deležema na zaščiteni kmetiji vendarle upoštevati in bosta z njo v skladu z 2. členom ZDKG in v skladu z določbami ZKZ pri svojih nadaljnjih razpolaganjih tudi omejena.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična pogodba o preužitku, ki sta jo dne 18. 5. 2011 v obliki notarskega zapisa sklenili prva toženka in druga toženka, na osnovi katere je bila pri ½ nepremičnin parcelnih številk, podrobneje navedenih v izreku izpodbijane sodbe, vknjižena lastninska pravica na ime druge toženke, ter na povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede na uspeh v pravdi je tožeči stranki (v nadaljevanju prvemu tožniku in drugi tožnici) naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki (v nadaljevanju prvi toženki in drugi toženki) v višini 4.991,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujeta tožnika. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnika izpostavljata, da v obravnavani zadevi ni bilo podane pravočasne trditvene podlage, da sta toženki izpodbijali veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene v notarskem zapisu SV 418/11, niti toženki nista ponudili dokazov za trditev, da naj pogodba o dosmrtnem preživljanju ne bi bila veljavna, medtem ko sta tožnika predložila dokaze o njeni veljavnosti. Zato prvostopno sodišče po mnenju pritožnikov ne bi smelo zavzeti stališča o veljavnosti oz. neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. bi to lahko storilo le v okviru odločanja po 13. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnika nadalje izpostavljata, da so razlogi izpodbijane sodbe med seboj v nasprotju, saj je prvostopno sodišče po eni strani zavzelo stališče, da lahko v primeru, ko je solastninsko razmerje na zaščiteni kmetiji že vzpostavljeno, solastnik prosto razpolaga s celotnim solastninskim deležem, v isti sodbi pa tako razpolaganje tožnikov s sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju ocenjuje za nedopustno oz. nedovoljeno. Pritožnika kot zmotno grajata prvostopno ugotovitev, da se z izpodbijano pogodbo zaščitena kmetija ne deli oz. da na njej ni ovirano gospodarjenje. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja nadalje izpostavljata nepravilnost prvostopnega stališča, da je neveljavna pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo med seboj sklenila prvi tožnik in druga tožnica, in da je tožnika ne bosta mogla realizirati. Zmotno pa naj bi bilo po mnenju pritožnikov uporabljeno materialno pravo s tem, ko se je sodišče oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 124/1993, ki velja le za primere, ko je bilo solastninsko razmerje vzpostavljeno pred uveljavitvijo Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Tako naj bi bilo napačno prvostopno stališče, da lahko vsak solastnik prosto razpolaga s svojim solastninskim deležem. Grajata tudi nepravilnost zavzetega prvostopnega stališča, da lahko eden od solastnikov za svoj celoten solastninski delež sklene veljavno pogodbo o preužitku, drugi solastnik pa pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne more skleniti, ker bi ta nasprotovala kogentnim predpisom, čeprav sta obe pogodbi po svoji pravni naravi in po svojih učinkih povsem enaki, le da je pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju prehod lastninske pravice odložen do smrti preživljanca. Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) je po mnenju pritožnikov določil natančne omejitve glede pravnega prometa z zaščitenimi kmetijami, ki preprečujejo drobitev kmetijskih gospodarstev in kjer ni pravno upoštevno, kdo od solastnikov prvi zapiše oz. sklene pravni posel. Tožnika sta zato prepričana, da je (med njima sklenjena) pogodba o dosmrtnem preživljanju SV 418/11 veljavna, nasprotno pa ni veljavna med toženkama sklenjena pogodba o preužitku SV 348/11, saj bi bila za veljavnost slednje potrebna odobritev upravne enote, ki ni potrebna le v primeru, ko tako pogodbo sklepa lastnik z zakonitim dedičem, ne pa tudi solastnik (druga alineja drugega odstavka 19. člena ZKZ). Zato naj bi bila na podlagi slednje pogodbe vknjižena solastnina na drugo toženko v nasprotju z določbami ZKZ. Pritožnika primarno predlagata spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglašata pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženki zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je po podatkih v spisu prva toženka med obravnavanim pravdnim postopkom umrla (list. št. 101 spisa). Ker sta imeli toženki pooblaščenca, postopka na prvi stopnji v obravnavani zadevi sicer ni bilo treba prekiniti (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 100. člena istega zakona), v zvezi s sposobnostjo biti stranka pa bi se izpodbijana vmesna sodba morala glasiti na dediče umrle prve toženke(1). Ker tega sodišče prve stopnje v zapisu sodbe ni pravilno upoštevalo, je sodišče druge stopnje v uvodu te sodbe navedbo prve toženke ustrezno popravilo.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Iz izčrpnih razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopno sodišče v novem sojenju še podrobneje presojalo vprašanje veljavnosti med toženkama dne 18. 5. 2011 sklenjene pogodbe o preužitku SV 348/11 (v nadaljevanju pogodba o preužitku) in s tem utemeljenost tožbenega očitka, da je navedena pogodba, katere predmet je zaščitena kmetija (oz. polovični solastninski delež na nepremičninah, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo), nična. Opisana posledica naj bi jo glede na tožbene trditve zadela zaradi nasprotovanja zakonskim določbam, ki urejajo prenos oz. delitev zaščitene kmetije (ZKZ in ZDKG), poleg tega naj bi imela sporna pogodba za posledico onemogočanje gospodarjenja na zaščiteni kmetiji.

8. Prvostopno sodišče je najprej pravilno presodilo, da je bila sporna pogodba o preužitku, na podlagi katere je (prvotna) prva toženka na drugo toženko prenesla solastninski delež do 1/2 na nepremičninah, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, sklenjena v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo pogodbo o preužitku (členi 564 - 568), pri čemer je bilo zadoščeno tudi obličnostni zahtevi, saj je bila sporna pogodba v skladu s 567. členom OZ sklenjena v obliki notarskega zapisa. Po tako uvodoma ugotovljenem je sodišče podrobno presojalo, ali je izpodbijana pogodba veljavna po zakonih, ki urejajo prenos oziroma delitev zaščitene kmetije, torej po ZKZ in ZDKG. Tako je najprej pravilno zaključilo, da mora v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZKZ pravni posel, katerega predmet je promet s kmetijskimi zemljišči, praviloma odobriti upravna enota. Vendar pa obravnavana pogodba o preužitku zapade pod izjeme, naštete v drugem odstavku 19. člena istega zakona, pri katerih odobritev pravnega posla ni potrebna, saj gre za pridobitev kmetijskega zemljišča oz. (dela) zaščitene kmetije med lastnikom in njegovim zakonitim dedičem (druga alineja), ob dodatnem pogoju, da pri tem ne gre za promet z zaščiteno kmetijo v nasprotju z določbo 18. člena ZKZ. Neutemeljena je pritožbena graja, da bi v obravnavani zadevi odobritev spornega pravnega posla s strani upravne enote vendarle bila potrebna. Tudi po presoji sodišča druge stopnje namreč zakonske dikcije, ki izjemo od zahteve za odobritev pravnega posla določa za primere pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije med lastnikom in njegovim zakonitim dedičem, ni mogoče razumeti tako, da izjema ne velja tudi za solastnika in njegovega zakonitega dediča. Sicer pa zakon za primere, ko odobritev upravne enote ni potrebna, v tretjem odstavku 22. člena ZKZ predvideva, da upravna enota o tem izda potrdilo, slednje pa je bilo v obravnavani zadevi za sporni posel izdano dne 17. 6. 2011 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14). V kolikor bi bilo le-to izdano neupravičeno oz. neutemeljeno, bi bilo to potrebno izpodbijati v upravnem postopku, iz katerega potrdilo izvira, ne pa v obravnavani pravdni zadevi.

9. Prvostopno sodišče je nadalje presojalo, ali je bila izpodbijana pogodba o preužitku morebiti sklenjena v nasprotju z določbo 18. člena ZKZ, ki načeloma določa prepoved delitve zaščitene kmetije, razen v izjemnih primerih, med katere v skladu s šesto alinejo spada tudi primer, ko lastnik poveča ali vzpostavi solastninski delež na zaščiteni kmetiji v korist potomca (za kar gre v obravnavanem primeru), in sicer tako, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Prvostopno sodišče je zato pravilno preizkusilo izpolnitev slednjega pogoja, in pri tem ugotovilo, da zaščitena kmetija kljub temu, da je na podlagi sklenjene pogodbe o preužitku prišlo do prenosa polovičnega solastninskega deleža s prve toženke na drugo toženko, še vedno izpolnjuje pogoje po ZDKG, saj nadalje ustreza definiciji zaščitene kmetije v 2. členu tega zakona, ker je v solasti enega od staršev (prvega tožnika kot očeta) in otroka (druge toženke kot hčerke)(2), ter izpolnjuje tudi pogoje glede obsega (velikosti) kmetijske enote, na katero sama sklenitev in zemljiškoknjižna realizacija sporne pogodbe ni vplivala.

10. Tožnika tudi nista uspela izkazati nadaljnjega argumenta za zatrjevano ničnost pogodbe o preužitku, da naj bi namreč le-ta imela za posledico onemogočanje gospodarjenja na zaščiteni kmetiji. Prvostopno sodišče je tako na podlagi izpeljanega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da posamezna nesoglasja solastnikov, v posledici katerih je zaščitena kmetija izgubila določene subvencije(3), izvirajo še iz časa pred sklenitvijo pogodbe o preužitku, česar pritožnika v obravnavani pritožbi niti ne izpodbijata, zato so za odločitev nerelevantne pritožbene navedbe v zvezi s kasneje sproženimi upravnimi postopki zaradi izpodbijanja izgube plačilnih pravic. Kot pravilno (in v pritožbi ne grajano) zaključuje sodišče prve stopnje, pa tožnika v postopku na prvi stopnji tudi nista podala pravočasnih navedb in dokazov za šele kasneje izpostavljeno, da naj bi želela druga toženka drobiti oz. razdeliti zaščiteno kmetijo.

11. Na podlagi vsega zgoraj obrazloženega je prvostopno sodišče povsem pravilno zaključilo, da tožnika nista uspela z ničemer izkazati, da naj bi bila izpodbijana pogodba o preužitku sklenjena v nasprotju s kogentnimi določbami ZKZ in ZDKG (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 22). Neutemeljena je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki jo pritožnika očitata prvostopnemu stališču, da lahko vsak solastnik prosto razpolaga s svojim solastninskim deležem. Očitek je vzet iz konteksta, saj je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj obrazloženo, kot dopustno v obravnavani zadevi opredelilo le tako razpolaganje solastnika zaščitene kmetije s svojim solastninskim deležem, da zaščitena kmetija še naprej izpolnjuje pogoje po ZDKG. Ker je v skladu s slednjimi zakonskimi določbami (2. člen) zaščitena kmetija lahko v solasti največ dveh oseb, navedeno pomeni, da je solastnik zaščitene kmetije pri nameravanem prometu s solastninskim deležem na zaščiteni kmetiji pri izbiri sopogodbenika zelo omejen, kar je prvostopno sodišče na posameznih (hipotetičnih) primerih podrobneje pojasnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 26 do 30).

12. Glavnina pritožbene graje v obravnavani zadevi se v okviru vseh uveljavljanih pritožbenih razlogov neutemeljeno osredotoča na prvostopno stališče v zvezi z veljavnostjo (oz. izvršljivostjo) med tožnikoma dne 30. 3. 2011 sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju SV 418/11, v kateri je glede na pravno naravo pogodbe izročitev premoženja (prenos lastninske pravice na „drugi“ polovici zaščitene kmetije) odložena do izročiteljeve (prvo tožnikove) smrti. Prvostopno stališče glede veljavnosti navedene pogodbe, ki v obravnavani zadevi ni predmet izpodbijanja, za odločitev v konkretni zadevi ni pravno relevantno, s to pogodbo se sodišču prve stopnje niti ne bi bilo treba posebej ukvarjati, če ne bi tožnika v svojih tožbenih navedbah ničnost izpodbijane pogodbe o preužitku, sklenjene med toženkama, utemeljevala tudi na podlagi v pogodbi o dosmrtnem preživljanju dogovorjenega bodočega lastništva (prenosa lastninske pravice iz prvega tožnika na drugo tožnico ob smrti prvega). Pravilno je smiselno prvostopno stališče, da bo po že opravljeni izpolnitvi izpodbijane pogodbe o preužitku - prenosu lastninske pravice iz prve toženke na drugo toženko, zaradi česar je sedaj zaščitena kmetija v lasti dveh oseb - prednika in potomca - prvega tožnika in druge toženke, realizacija pogodbe o dosmrtnem preživljanju (v primeru smrti prvega tožnika) otežena, ker slednja predvideva prenos lastninske pravice na drugo hčer (drugo tožnico), ZDKG pa v 2. členu ne dopušča, da bi bila zaščitena kmetija v solasti dveh sorojencev. Vendar pa navedeno (bodoče negotovo dejstvo(4)) nima nobenega vpliva na veljavnost med toženkama sklenjene in že realizirane pogodbe o preužitku, ki je kljub kasnejši sklenitvi (dne 18. 5. 2011) med pogodbenima strankama glede na njeno pravno naravo učinkovala prej - na njeni podlagi je že prišlo do prenosa lastninske pravice iz prve toženke na drugo toženko (medtem ko je pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju prenos lastninske pravice odložen do preživljančeve smrti). Ob tem sodišče druge stopnje le pripominja, da tožnika v obravnavani zadevi niti nista zatrjevala, da bi bila izpodbijana pogodba o preužitku sklenjena z (nemoralnim) namenom, da se tožnikoma onemogoči kasnejša realizacija njune pogodbe o dosmrtnem preživljanju (zatrjevanja toženk, da za pogodbo o dosmrtnem preživljanju ob sklenitvi sporne pogodbe nista vedeli, niso bila pravočasno prerekana - drugi odstavek 214. člena ZPP).

13. Nepravilno je pritožbeno stališče, da naj bi ZKZ določal natančne omejitve glede pravnega prometa z zaščitenimi kmetijami, kjer ni pravno upoštevno, kdo od solastnikov prvi zapiše oz. sklene pravni posel. V obravnavani zadevi je bilo slednje namreč dejansko upoštevno oz. pomembno. Sicer povsem veljavna pogodba o preužitku, ki sta jo sklenili toženki, in kateri po že zgoraj obrazloženem ni mogoče očitati nasprotovanja kogentnim predpisom (ZKZ in ZDKG) niti nobenih drugih razlogov za zatrjevano ničnost (prvi odstavek 86. člena OZ), je s svojo realizacijo povzročila sicer dopustno (z ZDKG skladno) spremembo solastninskega stanja, ki pa jo bosta morala oba solastnika pri nadaljnjih razpolaganjih s svojima solastninskima deležema na zaščiteni kmetiji vendarle upoštevati in bosta z njo v skladu z 2. členom ZDKG in v skladu z določbami ZKZ pri svojih nadaljnjih razpolaganjih tudi omejena.

14. Vse zgoraj obrazloženo je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe v celoti, tako v odločitvi o glavni stvari kakor tudi v stroškovni odločitvi. Slednja je bila ob odsotnosti izrecne pritožbene graje zgolj predmet uradnega preizkusa, ki pri prvostopni odmeri pravdnih stroškov ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih nepravilnosti.

15. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, krijeta v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona nosijo toženci (nepotrebni stroški).

Op. št. (1) : Tako tudi v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, 2005, str. 324. Če ima stranka pooblaščenca, se zaradi njene smrti postopek ne prekine, vendar to ne pomeni, da se bo nadaljeval z mrtvo stranko, ampak z njenimi (morda še neznanimi) dediči, kar je v zapisu sodbe treba upoštevati.

Op. št. (2) : Medtem ko je bila pred sklenitvijo sporne pogodbe v solasti zakonskega para (prvega tožnika in prve toženke).

Op. št. (3) : zaradi česar je gospodarjenje na kmetiji tudi po presoji sodišča druge stopnje razumljivo nekoliko oteženo, zagotovo pa ne onemogočeno.

Op. št. (4) : Možna je namreč tudi obratna situacija, da druga tožnica umre pred prvim tožnikom.