Jedro

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih je v individualnih delovnih sporih opustil materialnopravni pojem nasprotne stranke, kot ga je vsebovala določba 1. odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela, ki je z dnem uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih prenehal veljati (1. odstavek 75. člena). Zato je glede na napotilno normo iz 1. odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku, ki v 77. členu opredeljuje nosilce pravic in obveznosti v procesnem razmerju (pravdne stranke).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklep Ministrstva in njegovo odločbo z dne 18.10.1993, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje kmetovalca v V.. V posledici te odločitve je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku tožnika. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka, - v uvodu sodbe označena kot Ministrstvo - ni izpolnila obveznosti in poimensko določenim delavcem izdala ustreznih sklepov o razporeditvi, zato je presodilo, da ni bil zakonit postopek prehoda tožnika od tožene stranke k Javnemu podjetju Snežnik.

Sodišče druge stopnje je sprejelo kot pravilne vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in njegovo pravno presojo. Zato je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo toženega Ministrstva za notranje zadeve RS.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložilo pravočasno revizijo Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik tožene stranke, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizija navaja, da izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je potrdilo sodišče druge stopnje, nasprotuje razlogom sodbe, razlogi sodbe pa so nejasni in v nasprotju z ugotovitvami o odločilnih dejstvih ter v medsebojnem nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. Vsebina tožnikovega tožbenega zahtevka je bila ves čas postopka ohranitev delovnega razmerja pri toženi stranki, ne pa sklenitev delovnega razmerja pri Javnem podjetju. Ker je J. sklenilo delovno razmerje s tožnikom le za določen čas, namesto za nedoločen čas, pomeni po stališču revizije, da sodišče s svojo odločitvijo sankcionira toženo stranko za ravnanje Javnega podjetja. Če bi J. sklenil s tožnikom delovno razmerje za nedoločen čas, bi glede na razlogovanje sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke bila zakonita. Sodišče pa ureditve prevzema delavcev sploh ni ugotavljalo, zato zaključek pritožbenega sodišča nima opore v dejanskih ugotovitvah, ki bi izhajale iz listin tega spisa. Njegova pravna presoja, ki je oprta na določilo 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 11. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, pa je zmotna. Delovnopravne situacije prehodov (prevzemov) delavcev, zaposlenih v državnih organih, namreč ureja Zakon o delavcih v državnih organih, ki je bil sprejet po uveljavitvi Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zato ga je glede na pravno pravilo: lex posterior derogat legi priori, v obravnavanem primeru uporabiti. Reviziji naj se zato ugodi s tem, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano pravnomočno sodbo po uradni dolžnosti glede obstoja absolutne bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen) in ugotovilo, da je ta kršitev podana.

Tožeča stranka je na podlagi določb Zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84 - ZSZD), veljavnega v času nastanka spornega razmerja, vložila pri Sodišču združenega dela dne 18.10.1993 predlog, s katerim je zahtevala razveljavitev sklepa Ministrstva z dne 8.9.1993 in s pripravljalno vlogo z dne 25.10.1993 še razveljavitev odločbe istega organa z dne 18.10.1993, s katero je bil zavrnjen njen ugovor.

V svojem predlogu je tožeča stranka v smislu določila 24. člena omenjenega zakona (1. odstavek), kot toženo stranko navedla Ministrstvo. Na podlagi take opredelitve tožene stranke je bilo sodišču z njene strani predloženo pooblastilo za zastopanje pooblaščenca.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 16.11.1995 ugodilo zahtevku tožnika in zavezalo Ministrstvo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu povrne pravdne stroške odmerjene v znesku 38.570,00 SIT. Ker je bila sodba prvostopnega sodišča izdana po uveljavitvi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), to je po 13.5.1994, bi moralo sodišče prve stopnje skladno določbi iz 1. odstavka 68. člena nadaljevati postopek po postopkovnih pravilih, določenih s tem zakonom. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih je v individualnih delovnih sporih opustil materialnopravni pojem nasprotne stranke, kot ga je vsebovala določba 1. odstavka 24. člena Zakona o sodiščih združenega dela, ki je z dnem uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih prenehal veljati (1. odstavek 75. člena). Zato je glede na napotilno normo iz 1. odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku, ki v 77. členu opredeljuje nosilce pravic in obveznosti v procesnem razmerju (pravdne stranke). Po tem določilu je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba, s posebnimi predpisi pa je sposobnost dodeljena tudi drugim (1. in 2. odstavek).

Tožeča stranka je naperila svoj tožbeni zahtevek proti Ministrstvu. Ker Ministrstvo kot državni organ nima lastnosti pravne osebe in zato ne more biti stranka v postopku, bi morala kot tožena stranka v obravnavani zadevi nastopati Republika Slovenija. Ker se je postopka na pasivni strani v nasprotju z določbami 1. odstavka 68. člena v zvezi z 1. odstavkom 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in 1. odstavka 77. člena ZPP udeleževala stranka, ki nima sposobnosti biti pravdna stranka, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno reviziji ugoditi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. in 3. odstavek 394. člena ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.