Jedro

Ker toženka ni sporočila, da sta bila otroka nastanjena v zavodu, kjer imata pretežno brezplačno oskrbo, je tožeča stranka toženki izplačevala nadomestilo, čeprav pravica do le-tega otrokom toženke ni pripadala, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan, ki utemeljuje zahtevek tožeče stranke na podlagi 29. člena ZJSRS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo dolga iz naslova izplačila nadomestila preživnine v višini 5.103,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2007 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 7.12.2006 do 23.12.2007 pa je zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in navaja, da je preživnina namenjena otrokom, ne njej in če gre otrok v zavod, kjer je oskrba delno brezplačna, še vedno nastajajo stroški. Preživnino naj bi plačeval oče in če jo mora plačati pritožnica, to pomeni, da jamstveni sklad podpira tiste starše, ki so preživnino dolžni plačevati. V obravnavanem primeru se preživnina zahteva tudi za tiste dni, ko sta bila otroka še doma.

V obrazloženem odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da se v celoti strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka v obdobju od 1.5.2000 do 31.3.2005 prejemala nadomestilo preživnine za svoja otroka T. in M. R.. Ugotovljeno je tudi bilo, da je bilo z odločbami tožeče stranke, ki so postale pravnomočne, odločeno, da otroka tožene stranke zaradi namestitve v zavod s pretežno brezplačno oskrbo nista imela pravice do nadomestila preživnine in sicer T. za čas od 1.9.2002, M. pa od 1.9.2001. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo sporno, da toženka kljub zavezi v odločbah, s katerimi je bila pravica do nadomestila priznana, tožeče stranke ni obvestila o namestitvi otrok v zavod.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je za obravnavano zadevo bistveno vprašanje, ali sta otroka imela pravico do nadomestila preživnine v obdobju od septembra 2001 oziroma 2002 do marca 2005. Gre za predhodno vprašanje, torej vprašanje o obstoju pravice, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. V skladu s 1. odst. 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), je sodišče pri odločanju o predhodnem vprašanju vezano na predhodno pravnomočno odločitev matičnega organa. Sodišče prve stopnje je bilo tako pri presoji navedenega vprašanja vezano na pravnomočni odločbi tožeče stranke, s katerima je bilo odločeno, da otrokom pravica do nadomestila preživnine v spornem obdobju ne gre. Ugovori toženke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, da kljub nastanitvi v zavodu, stroški z otrokoma vendarle so, ter da sta otroka vikende in počitnice preživljala doma, so tako za obravnavano zadevo nerelevantni, saj bi jih toženka morala uveljavljati v okviru upravnega postopka, v katerem je bilo odločeno o pravici do nadomestila.

Kljub pravici tožeče stranke, da izterja izplačana nadomestila od preživninskega zavezanca, to je od očeta otrok na podlagi 28. člena Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu (v nadaljevanju: ZJSRS), lahko v primerih, kadar je bilo nadomestilo preživnine neutemeljeno izplačano, ker upravičenec skladu ni sporočil dejstev, ki vplivajo na pridobitev ali prenehanje pravic, sklad zahteva vrnitev izplačanih sredstev na podlagi 29. člena ZJSRS. Ker toženka ni sporočila, da sta bila otroka nastanjena v zavodu, kjer imata pretežno brezplačno oskrbo, je tožeča stranka toženki izplačevala nadomestilo, čeprav pravica do le-tega otrokom toženke ni pripadala (21.č člen ZJSRS), s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan, ki utemeljuje zahtevek tožeče stranke na podlagi 29. člena ZJSRS.

Ker je pritožba s tem neutemeljena, saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

V pojasnilo pritožnici pa pritožbeno sodišče dodaja, da je glede na namen zakona pravica do nadomestila preživnine otroku priznana le v primerih, ko obstaja nevarnost, da bo zaradi nerednega plačevanja preživnine in dolgotrajnih in pogosto neuspešnih postopkov izvršbe, preživetje otrok ogroženo. Za takšen primer pa ne gre, kadar je otrok nastanjen v zavodu, v katerem ima pretežno brezplačno oskrbo in ni utemeljenega razloga, da bi država intervenirala ter prevzela breme izterjave preživnine namesto preživninskega upravičenca. Dodati pa je, da kljub nepriznani pravici do nadomestila preživnine preživninska obveznost preživninskega zavezanca ni nič manjša, kar pomeni, da bo lahko toženka zapadle zneske preživnine izterjala od očeta otrok.