Jedro

Odškodninski zahtevek, ki ga ima naročnik proti prevzemniku posla zaradi zatrjevanih napak opravljenega posla, mora v pravdi zaradi izpolnitve pogodbe uveljavljati s pobotnim ugovorom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 97/03205 z dne 18.3.1997 v veljavi v 1. in 3. tč. izreka.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi pojasnjuje, kako je svoj izostanek z naroka za glavno obravnavo opravičila. Sicer pa pritožbo utemeljuje s trditvijo, da tožeča stranka dela ni opravila v skladu z dogovori. Polnila v vratih niso bila dovolj debela, napake pa so bile tudi glede velikosti. Časa za odpravo napak ni bilo, zato je tožena stranka določene zadeve uredila sama. Investitor je toženi stranki zaradi slabše izvedenih del zmanjšal plačilo. Predlaga zaslišanje prič B. P. in M. P., ki bi potrdili, da je bila tožeča stranka seznanjena, da ni bilo možnosti, da bi odpravila napake.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je trditve o napakah opravljenega dela in posledicah le-teh ter dokazne predloge presojalo v okviru dovoljenih pritožbenih novot (prim. 496. a čl. ZPP/77). Po prepričanju pritožbenega sodišča je namreč tožena stranka z verjetnostjo izkazala, da jih ni mogla postaviti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prim. ftc zdravniškega potrdila z dne 2.2.1999, priloga B 2).

Iz pritožbenih trditev bi sledilo, da se tožena stranka vtoževanemu plačilu upira, ker je bila zaradi napak sama prikrajšana pri plačilu, opravljenem s strani investitorja. Iz takšnih trditev sledi, da se tožena stranka plačilu upira, ker meni, da ima proti tožeči stranki odškodninski zahtevek: trdi, da je bila oškodovana v pogodbenem razmerju z investitorjem (prim. 5. odst. 620. čl. ZOR in 1., 2. in 3. odst. istega člena). Odškodninski zahtevek pa bi morala uveljaviti s pobotnim ugovorom, ker gre za samostojno nasprotno terjatev. Tega ni storila. Zato pritožbena izvajanja ne morejo biti uspešna.

Doslej razloženemu je potrebno dodati, da bi enaka pravna kvalifikacija obrambe tožene stranke izhajala iz ugovora proti sklepu o izvršbi, le da ni bila podprta z dokaznimi predlogi. Tožena stranka je namreč ugovor utemeljevala med drugim z navedbo, da je bila sama oškodovana v znesku, ki bistveno presega vtoževani znesek, pri plačilu s strani investitorja. Zgolj seznanitev tožeče stranke, da napak zaradi časovne stiske ne more odpraviti, pa tudi ne more biti samostojna podlaga za zavrnitev zahtevka oz. znižanja zahtevanega plačila.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Ugotovilo je, da ti niso podani. Zato je odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (368. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77. ZPP/77 (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90) je uporabljen na podlagi sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (1. odst. 498. čl.; Ur.l. RS 26/99).