Jedro

Odškodnina zajema vse škodne posledice, ki izvirajo iz oškodovančeve osebnosti in so posledice neupravičenega odvzema prostosti.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba vračunati znesek, ki je bil tožniku priznan z upravno odločbo na podlagi ZPKri. ZPKri napotuje na upoštevanje Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Ta pa v 5. členu izrecno določa, da gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje žrtev vojnega nasilja.

V pravni teoriji je zavzeto stališče, da lahko oškodovanec, če z Državnim pravobranilstvom ne pride do sporazuma, s tožbo uveljavlja tudi višjo odškodnino in tudi takšne oblike škode, ki jih v postopku pred Državnim pravobranilstvom ni uveljavljal.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša na 10.123,70 EUR; v 5. in 6. točki izreka pa se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je od toženke zahteval odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti: - za nepremoženjsko škodo znesek 11.000,00 EUR; - za premoženjsko škodo, izgubljeni zaslužek, 25.000,00 EUR; - za povračilo stroškov zastopanja pa 1.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Za nepremoženjsko škodo je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 8.787,30 EUR (10 povprečnih plač za mesec marec 2008), za premoženjsko škodo pa mu je prisodilo 7.000,00 EUR (za vsak mesec odvzema prostosti po 1.000,00 EUR). Višji zahtevek za nepremoženjsko škodo (2.212,70 EUR) in višji zahtevek za premoženjsko škodo (izgubljeni zaslužek po izpustitvi iz zapora do ponovne zaposlitve v znesku 17.114,62 EUR) pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov zastopanja v znesku 1.000,00 EUR.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilno odločitev o nepremoženjski škodi in zavrnitev zahtevka za izgubljeni zaslužek, skupaj v znesku 19.327,37 EUR. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku - ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu ugodeno, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo obsega nepremoženjske škode. Sodišče ni ugotovilo vseh posledic, ker ni zaslišalo vseh predlaganih prič in angažiralo predlaganega izvedenca. S tem je tožniku odvzelo možnost dokazati nepremoženjsko škodo in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi zahtevek za povračilo izgubljenega zaslužka od izpustitve tožnika iz zapora do njegove ponovne zaposlitve. Določbo 2. odst. 539. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo. Ker je Državno pravobranilstvo že od samega začetka zavračalo zahtevke tožeče stranke iz naslova premoženjske škode, je irelevantno dejstvo, da te škode ni uveljavljala najprej na Državnem pravobranilstvu, ampak neposredno v pravdi. Sodišče je ugotovilo dejstvo, da je tožnik v kritičnem obdobju aktivno iskal zaposlitev, zato je, ob že ugotovljenih dejstvih o relevantnih povprečnih plačah, utemeljen tudi tožnikov zahtevek za izgubljeni zaslužek za čas od pogojnega odpusta (21.7.1990) do ponovne zaposlitve (12.2.1992) v še spornem znesku 17.114,62 EUR s pripadki.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe, in sicer dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 876,30 EUR, za premoženjsko škodo pa v znesku 1.000,00 EUR. Izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih za čas od 5.9.2005 do 5.12.2005 in odločitev o stroških. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge in predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo od prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo odšteti 876,30 EUR, to je odškodnino, ki je bila tožniku priznana na podlagi sklepa Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic z dne 3.7.2001. Napačno je stališče v izpodbijani sodbi, da gre za različno pravno podlago. Pri obeh odškodninah gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje, torej za enako vrsto škode. Tako je tudi stališče sodne prakse. Za premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za en mesec preveč. Iz sklepa Vojne pošte z dne 29.1.1990 sledi, da je bil tožnik na služenju vojaškega roka od 20.12.1989 do 29.1.1990, ko mu je bilo služenje vojaškega roka prekinjeno in je bil odpuščen iz JLA. Pred 29.1.1990 je bil torej tožnik na služenju vojaškega roka in za ta čas ni upravičen do odškodnine za izgubo na zaslužku. Tudi, če neupravičene obsodbe ne bi bilo, v času služenja vojaškega roka tožnik ne bi mogel biti zaposlen in plače ne bi prejemal. Napačna je tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Do izteka 3-mesečnega roka iz 540. člena ZKP toženka ni mogla biti v zamudi s plačilom odškodnine oziroma podrejeno vsaj pred potekom roka 30-ih dni, ki ga je za plačilo obveznosti iz državnega proračuna predpisoval Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2004 in 2005. Napačna je tudi odločitev glede stroškov. Opozarja, da sodišče uspeha po temelju ne bi smelo upoštevati, saj le-ta ni bil sporen in v zvezi z njim stroški niso nastali. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik tožbeni zahtevek zvišal na 37.876,00 EUR in je zato uspel le z 41 % zahtevka. Razen tega v izpodbijani sodbi zneski stroškov niso navedeni, zato izračuna sodišča ni mogoče preveriti.

Nobena od pravdnih strank na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo: Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo izhajalo iz določbe 179. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Pravilno je poudarilo, da odškodnina zajema vse škodne posledice, ki izvirajo iz oškodovančeve osebnosti in so posledice neupravičenega odvzema prostosti. Zatrjevane škodne posledice je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanjem tožnika kot stranke, ki mu je v celoti sledilo. Dodatno izvajanje dokazov zato ni bilo potrebno. Z opustitvijo izvedbe dokazov za ugotovitev dejstev, ki so bila dokazana z zaslišanjem tožnika kot stranke, sodišče prve stopnje tožnika ni prikrajšalo za možnost obravnavanja (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP), niti ni dejanskega stanja nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem tožnika, da je bilo pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo materialno pravo delno zmotno uporabljeno. Uporaba pravnega standarda pravične denarne odškodnine narekuje tudi upoštevanje načela objektivne pogojenosti odškodnine, ki sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine upošteva višino odškodnin, ki so bile dosojene drugim oškodovancem, s primerljivimi škodnimi posledicami. Prav ta primerjava pa pokaže, da je tožnik upravičen do celotne zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, primeri 657, 664 in 665).

Kljub temu pa je pritožbeno sodišče odškodnino zvišalo le za 1.336,40 EUR, ker soglaša s stališčem tožene stranke, da je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo treba vračunati znesek 876,30 EUR, ki je bil tožniku priznan z upravno odločbo, na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, da gre za različni pravni podlagi obeh odškodnin, zmotno. 3. odst. 5. člena ZPKri namreč napotuje na upoštevanje Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Ta pa v 5. členu izrecno določa, da gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje žrtev vojnega nasilja. Glede na to, da gre za istega zavezanca za plačilo odškodnine in da gre za odškodnino za telesno in duševno trpljenje, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča treba odškodnino, ki je tožniku priznana z odločbo upravnega organa, všteti v odškodnino, ki mu je bila dosojena z izpodbijano sodbo in jo ustrezno znižati. Vštevanje odškodnine narekuje tudi upoštevanje pravila iz 169. člena OZ o popolni odškodnini. Pri tem ni pomembno, da, zaradi opustitve na tožnikovi strani, odškodnina po ZPKri tožniku še ni bila izplačana (prim. dr. B Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, Ur. list RS, 1990, str. 200-2003). Tožena stranka tudi pravilno opozarja, da je bilo enako stališče zavzeto tudi v zadevi VSL II Cp 4971/2006. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.123,70 EUR.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo: Za izgubljeni zaslužek v času sedmih mesecev odvzema prostosti je sodišče prve stopnje tožniku, na podlagi 3. odst. 168. člena OZ, dosodilo odškodnino v znesku 7.000,00 EUR. Tožena stranka izpodbija prisojeno odškodnino le za en mesec, za čas od 20.12.1989 do 29.1.1990, ko naj bi tožnik, glede na sklep Vojne pošte z dne 29.1.1999, bil na služenju vojaškega roka. Meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine, ker v času služenja vojaškega roka ne bi prejemal plače, tudi, če ne bi bilo neupravičene obsodbe. Navedenemu pritožbenemu stališču ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo dejstvo, da je bila tožniku prostost odvzeta prav zato, ker je služenje vojaškega roka odklonil. Povsem neprimerno je zato sklicevanje tožene stranke na potrdilo takratnih vojaških organov, ki ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za obe obliki škode. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje dosodilo zakonske zamudne obresti od 5.9.2005 dalje. Določba 1. odst. 540. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP in določbe Zakona o izvrševanju proračuna za leto 2004 in 2005, vprašanja zakonskih zamudnih obresti ne urejata. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izhajalo iz določb OZ, ki pričetek teka zakonskih zamudnih obresti veže na zamudo dolžnika (1. odst. 378. člena OZ). Pravilno je opozorilo na določbo 165. člena OZ, po kateri se šteje, da je odškodninska obveznost zapadla v trenutku nastanka škode in ob upoštevanju določbe 2. odst. 299. člena OZ, plačilo zakonskih zamudnih obresti vezalo na tožnikov odškodninski zahtevek.

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo izgubljenega zaslužka v času, ko je bil tožnik spuščen na prostost in se nato ponovno zaposlil, oprlo na ugotovitev, da se s tem zahtevkom tožnik ni predhodno obrnil na Državno pravobranilstvo, kot mu nalaga določba 2. odst. 539. člena ZKP. Pritožbeno sodišče soglaša s tožečo stranko, da je tako stališče prvostopenjskega sodišča pravno zmotno. V pravni teoriji je namreč zavzeto stališče, da lahko oškodovanec, če z Državnim pravobranilstvom ne pride do sporazuma, s tožbo uveljavlja tudi višjo odškodnino in tudi takšne oblike škode, ki jih v postopku pred Državnim pravobranilstvom ni uveljavljal (glej komentar k 539. členu ZKP, stran 1125, mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, in dr. Tihomir Vasiljevič, Komentar zakona krivičnom postupku, Službeni list SFRJ, Beograd, 1977, stran 615).

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, ali so podane predpostavke za zahtevano odškodnino zaradi izgubljenega dobička po 3. odst. 168. člena OZ, tudi za obdobje od 21.7.1990 do 12.2.2002, pritožbeno sodišče ni moglo slediti predlogu tožnika in sodbo v tem izpodbijanem delu spremeniti, pač pa je moralo, na podlagi 355. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 5. točki izreka razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških, ne da bi pritožbene ugovore tožnika vsebinsko obravnavalo. Njihovo utemeljenost bo presojalo sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju.