Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, odškodnina se zviša za 500.000,00 SIT in se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožeči stranki Z. K. 3.838.678,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,700.000,00 SIT od 1.12.1998 dalje do plačila, od zneska 96.098,00 SIT od 8.8.1995 dalje do plačila, od zneska 33.080,00 SIT od 26.6.1996 do plačila, od zneska 3.500,00 SIT od 12.4.1996 do plačila, od zneska 6.000,00 SIT pa od 22.5.1996 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 376.184,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 266.931,00 SIT od 1.12.1998 dalje, od zneska 68.028,00 SIT od 30.9.1998 dalje, od zneska 22.729,00 SIT od 24.11.1999 dalje in od zneska 18.496,00 SIT od 5.10.2000 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2,938.678,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pretežni del dosojene odškodnine se nanaša na nepremoženjsko škodo, ki je pred sodiščem prve stopnje bila opredeljena s skupnim zneskom 2,800.000,00 SIT. V preostalem delu nepremoženjske škode (2,600.000,00 SIT) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o nepremoženjski škodi tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati poleg prisojene odškodnine še znesek 400.000,00 SIT, torej skupno 3,200.000,00 SIT. V seštevku premoženjske in nepremoženjske škode je toženko zavezalo, da mora tožnici plačati skupaj 3,338.678,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka je proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Dejstvom, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja nevrologa, ni bila dana ustrezna teža. Bolečinsko obdobje je bilo dolgo, bolečine pa bo tožnica prestajala tudi v bodoče. Glavoboli se ji pojavljajo dvakrat tedensko. Ker je bila v letu 1995, ko je bila poškodovana, stara 39 let, bo bolečine prestajala še zelo dolgo. Premalo je bilo upoštevano dejstvo, da je morala nositi vratno oporo pet mesecev v vročem poletnem času. Strah zaradi izida zdravljenja je trajal kar dva meseca, kar zahteva višjo odmero odškodnine iz tega naslova. Pri opredelitvi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je iz medicinske ekspertize razvidno, da so življenjske sposobnosti tožnice evidentno reducirane. Opustiti je morala rekreativno športno dejavnost, motnje psihičnega funkcioniranja pa imajo posledice v njenem vsakdanjem življenju.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Tožničino zmanjšanje življenjskih aktivnosti je opredeljeno v mnenju izvedenca nevrologa. Obseg prikrajšanj, ki so opisana, spada v okvir dejanskih ugotovitev, ki jih je izpodbijana sodba sicer vrednotila v višji meri od sodbe sodišča prve stopnje, vendar jim je pri odmeri pravične denarne odškodnine (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) dala premalo poudarka. Udarec v tožničino glavo je bil tako hud, da se je zlomila desna parietalna kost. Posledični možganski pretres srednje težke stopnje nima samo oblike značilnega sindroma, temveč je povzročil tudi opazne motnje v tožničinem psihičnem funkcioniranju, ki se kažejo v občasnem nerazpoloženju in netolerantnosti do okolice in s tem v redukciji profesionalnih delazmožnosti. Če se k temu doda še pomembna zavrtost gibljivosti vratne hrbtenice z oslabljeno močjo mišic prstov desne roke ter drevenenjem desne roke, je škodo na tem področju mogoče uvrstiti že med znatnejše škode. Zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 1,500.000,00 SIT zato ni pretiran in mu je revizijsko sodišče s spremembo izpodbijane sodbe in prisojo dodatnih 500.000,00 SIT, namesto 1,000.000,00 SIT (prvi odstavek 395. člena ZPP) v celoti ugodilo.

Obseg škode iz ostalih dveh odškodninskih postavk (telesne bolečine in strah) pa ne omogoča sklepanja, da je odškodnina za telesne bolečine v znesku 2,000.000,00 SIT in za strah v znesku 200.000,00 SIT prenizka. Bolečinsko obdobje je neprekinjeno (s pojemanjem) trajalo štiri mesece, glavoboli kot posledica pretresa možganov pa se bodo pojavljali občasno. Upoštevan je bil tudi čas nošenja vratne opornice. Obdobje priznanega bolniškega staleža (29.4.1995 do 8.8.1995) po svoji dolžini ne more opisane škode uvrstiti med škode večjega obsega. Pri odmeri odškodnine za posamezne oblike škod mora priti do izraza tudi notranje razmerje med njimi. Škoda zaradi tožničinih duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti spada med znatnejše škode, odškodnina zanjo pa je odmerjena z zneskom 1,500.000,00 SIT. Dosojena odškodnina zaradi tožničinih telesnih bolečin (preteklih in bodočih) pa je ocenjena z zneskom 2,000.000,00 SIT. Primerjava pokaže, da tako dosojene odškodnine ni mogoče zviševati. To velja tudi za prestani (sekundarni) strah, ki ga je izvedenec ocenil le s stališča njegovega časovnega poteka. Iz dejanskih ugotovitev torej ne sledi, da bi ta strah bil tako intenziven, da bi znatno in za daljši čas porušil tožničino psihično ravnotežje. Iz tega naslova dosojena odškodnina v znesku 200.000,00 SIT je torej primerna.

Pomemben kriterij pri opredelitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je končno tudi primerljivost z odškodninami za druge škode podobnega obsega. Gre za primerljivost po posameznih škodnih postavkah, pa tudi za primerljivost seštevka odškodnin. Tožnica je uspela z zahtevkom za odškodnino v skupnem znesku 3,700.000,00 SIT, kar kriteriju primerljivosti ustreza.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba tudi znova odločiti o pravdnih stroških (166., 154. in 155. člen ZPP).

Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela s približno 70 odstotki svojega zahtevka. Od stroškov, ki so odmerjeni v skupnem znesku 390.413,00 SIT, je tako upravičena do povrnitve v znesku 273.289,00 SIT. Ker so toženi stranki bili pri sodišču prve stopnje priznani stroški v znesku 21.193,00 SIT je ta glede na svoj 30-odstotni uspeh upravičena do povračila v znesku 6.358,00 SIT. Ob pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 266.931,00 SIT stroškov, nastalih pri sodišču prve stopnje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1998 dalje. K temu pa je treba prišteti še izvedenske stroške v znesku 68.028,00 SIT, od česar pa zakonite zamudne obresti tečejo že od 30.9.1998 dalje.

Stroškovni uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem druge stopnje je 40 odstoten. Od odmerjenih stroškov v znesku 56.823,00 SIT je torej tožena stranka dolžna povrniti 22.729,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1999 dalje.

Na revizijski stopnji je tožeča stranka uspela s 23 odstotki. Od prijavljenih stroškov v znesku 80.418,00 SIT je tako upravičena do povrnitve v znesku 18.496,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2000 dalje.

Seštevek zneskov 334.959,00 SIT (266.931,00 SIT in 68.028,00 SIT) ter 22.729,00 SIT in 18.496,00 SIT predstavlja znesek 376.184,00 SIT, kolikor znaša obveznost tožene stranke, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.