Jedro

Delodajalec lahko zakonito odloči o posamični pravici, obveznosti in odgovornosti delavca le z pismenim sklepom, ki mora zaradi delavčeve možnosti uveljavljanja pravic vsebovati izrek, obrazložitev in pravni pouk. Delavcu mora biti izdan individualni posamični akt delodajalca.

Delodajalec ni zakonito odločil o obveznosti delavca (razporeditev) s sklepom, ki ga je sprejel organ upravljanja (svet zavoda), ker delavcu ni izdal pisnega sklepa, zato delavcu pripada prejšnja plača, določena s pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje in popravni sklep v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. točka izreka) tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka Z. z. dom M. je dolžna plačati tožnici H. T. znesek 223.721,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov: - 7.436,60 SIT za čas od 10.11.1992 dalje do plačila, - 8.112,40 SIT za čas od 10.12.1992 dalje do plačila, - 3.531,50 SIT za čas od 10.12.1992 dalje do plačila, - 7.784,90 SIT za čas od 10.01.1993 dalje do plačila, - 8.736,30 SIT za čas od 10.02.1993 dalje do plačila, - 5.543,30 SIT za čas od 10.02.1993 dalje do plačila, - 9.709,40 SIT za čas od 10.03.1993 dalje do plačila, - 9.600,80 SIT za čas od 10.04.1993 dalje do plačila, - 9.626,10 SIT za čas od 10.05.1993 dalje do plačila, - 9.657,00 SIT za čas od 10.06.1993 dalje do plačila, - 9.688,00 SIT za čas od 10.07.1993 dalje do plačila, - 9.884,80 SIT za čas od 10.08.1993 dalje do plačila, - 9.237,80 SIT za čas od 10.09.1993 dalje do plačila, - 10.785,00 SIT za čas od 10.10.1993 dalje do plačila, - 10.449,70 SIT za čas od 10.11.1993 dalje do plačila, - 12.387,80 SIT za čas od 10.12.1993 dalje do plačila, - 10.086,10 SIT za čas od 10.01.1994 dalje do plačila, - 10.127,00 SIT za čas od 10.02.1994 dalje do plačila, - 10.154,30 SIT za čas od 10.03.1994 dalje do plačila, - 10.271,90 SIT za čas od 10.04.1994 dalje do plačila, - 10.952,30 SIT za čas od 10.05.1994 dalje do plačila, - 10.349,80 SIT za čas od 10.06.1994 dalje do plačila, - 10.347,00 SIT za čas od 10.07.1994 dalje do plačila, - 9.260,60 SIT za čas od 10.08.1994 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 59.238,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.9.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka trpi svoje stroške postopka." Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 26.620,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom zavezalo toženo stranko k plačilu zneska 14.548,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 7.288,00 SIT od 9.9.1992 dalje in od zneska 7.260,00 SIT od 10.10.1992 dalje do plačila ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 49.517,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (1. in 3. točka izreka sodbe). Višji zahtevek tožnice s pripadki pa je kot neutemeljen zavrnilo in odločilo, da tožnica trpi sama svoje stroške postopka (2. in 4. točka izreka).

Zoper 2., 3. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ob pravilni uporabi materialnega prava napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu v celoti (točka 2 izreka sodbe) in da toženo stranko obsodi na plačilo pravdnih stroškov v višini 81.823,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Izrek sodbe sodišča prve stopnje pod točko 4 postane tako nepotreben. Podrejeno pa tožnica predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnica kot delavka tožene stranke sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 15.5.1992, v kateri je bil določen osebni dohodek višini 302 točk. Ker je tožena stranka s 1.8.1992 tožnici odtegnila 37 točk pri mesečnem izplačilu in ker delodajalec ni spremenil pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa jo ni s sklepom o razporeditvi razporedil na druga dela in naloge, je zahtevala s tožbo izplačilo razlike v plači za čas od 1.9.1992 do 10.9.1994, to je do dneva, ko je bila na podlagi sklepa o razporeditvi dokončno razporejena na delovno mesto višje medicinske sestre, ki je razvrščeno v tarifno skupino IV s količnikom 2,65. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo zahtevano razliko zgolj za mesec avgust in september 1992, v preostalem delu pa je zahtevek tožnice zavrnilo, saj se je postavilo na stališče, da so bila tajniška opravila veljavno prenešena na drugo delavko s pisnim sklepom sveta zavoda sprejetega dne 15.9.1992. V tej zvezi je tožnica imela možnost uveljavljati varstvo svojih pravic, kar pa seveda ni storila, zato ji po zaključku sodišča prve stopnje gre razlika v plači zgolj za mesec avgust in september 1992. Pritožbeno sodišče se z navedenimi pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Dejstvo je, da je tožnica dne 15.5.1992 sklenila pogodbo o zaposlitvi, kjer je bila določena osnovna plača. Iz 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da organizacija in delavec skleneta pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje.

V 5. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur.l. RS št. 26/91), ki je veljala v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi, je določeno, da pogodba o zaposlitvi med drugim vsebuje tudi določbe o osebnem dohodku in nadomestilu osebnega dohodka. Plača je torej bistveni sestavni del pogodbe o zaposlitvi in dokler se ta ne spremeni tudi velja. Tožena stranka je ravnala nepravilno, ko je na podlagi sklepa sveta zavoda kot organa upravljanja, kjer je bilo določeno, da bo tajniške posle prevzela druga delavka, tožnici prenehala izplačevati plačo določeno v pogodbi o zaposlitvi ob nespornem dejstvu, da tožnica ni bila s strani tožene stranke z individualnim sklepom razporejena na drugo delovno mesto.

Po 23. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije, mora delodajalec delavcu obvezno vročiti pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Zakon sicer ne izrablja možnosti, da bi določil vse nujne elemente sklepa, s katerim se odloči o posamični pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, vendar pa prav zaradi delavčeve možnosti uveljavljanja varstva pravic mora sklep vsebovati izrek, obrazložitev in pravni pouk. Koristno je tudi, da individualni posamični akt delodajalca vsebuje navedbo pravnega temelja, na katerega se opira odločitev, ki je vsebovana v sklepu.

Nesporno je, da je tožeča stranka poleg medicinske službe opravljala še tajniška dela za v.d. direktorja prim. dr. F. U., ki jih je s 1.8.1992 prenehala opravljati. Vendar pa bi morala tožena stranka zaradi navedenih sprememb tožnico z ustreznim individualnim sklepom razporediti na dela in naloge višje medicinske sestre v ambulanti, prav tako pa ji določiti novo osnovno plačo za delo, ki ga je opravljala, kar je tožena stranka storila šele leta 1994. S tem bi tožnici tudi omogočila uveljavljanje varstva pravic zoper takšen individualni sklep. Toženka se tega ni poslužila, ampak je vztrajno tožnici izplačevala manjšo plačo le na podlagi sklepa sveta zavoda.

Ker se delavčeve pravice in obveznosti uresničujejo z individualnimi sklepi, navedeni sklep za uveljavljanje posamičnih pravic glede prejemanje plače nima pravnega učinka.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77 tako spremenilo, da je zahtevku v celoti ugodilo, ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP/77 pa je toženi stranki naložilo v plačilo tudi tožničine stroške postopka v višini 59.238,00 SIT.

Ker je tožnica uspela s pritožbo, je tožena stranka dolžna povrniti tožnici tudi stroške pritožbenega postopka, stroške odgovora na pritožbo pa nosi sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 166. členu ZPP/77.