Jedro

Pomembno je, da je tožnica v tem postopku s tožbo zahtevala od tožencev izstavitev listine za vknjižbo njene lastninske pravice na parcelah, vpisanih v vl. št. 57. k.o. ... in da se v oporo uveljavljanemu zahtevku ni sklicevala na morebitno originarno pridobitev zatrjevane pravice, temveč je obstoj slednje utemeljevala s pravnoposlovno (obligacijskopravno) podlago. Zato bi lahko tožnica s takim svojim zahtevkom zoper tožence kot zemljiškoknjižne lastnike uspela le, če bi bila v pogodbenem razmerju z njihovim pravnim prednikom, ki bi se njej zavezal opraviti razpolagalni posel. Vendar je bila tožnica v pogodbenem razmerju le z izročevalcema, od katerih je po izročilni pogodbi z dne 3.4.1991 prevzela med drugim tudi nepremičnino, ki je predmet tega spora. Pravkar navedena izročilna pogodba, ki zavezuje k izročitvi sporne nepremičnine tožnici le izročevalca kot pogodbeni stranki (in ki tudi nista doslej izposlovala vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede sporne nepremičnine), pa ni zavezovalni posel in s tem pravni naslov, ki bi tožnico upravičeval zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine (izvedbo razpolagalnega posla) od tožencev oziroma njihovega pravnega prednika, s katerimi ni v nobenem obligacijskopravnem razmerju.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje, vključno z odločitvijo o stroških pritožbenega postopka (predzadnji in zadnji odstavek izreka drugostopenjske odločbe), tako spremeni, da se ugodi pritožbi tožencev tudi v delu zoper 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in ki se tako spremeni, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi: „Toženci so dolžni v roku 15 dni tožnici izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1808, 1809, 1810, 1900/2 in 1903/6, vse k.o. ..., na ime tožnice in ji nerazdelno povrniti njene stroške prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude“, z a v r n e. Tožnica mora tožencem povrniti 1490,59 EUR njihovih stroškov vsega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tako ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica terjala, naj se ugotovi, da se Sporazumna razveza izročilne pogodbe z dne 17.4.1989, sklenjene med njenima staršema kot izročiteljema in njenim bratom I. Z. kot prevzemnikom, nanaša tudi na parcele v vložku št. 57 k.o. ... (1. točka izreka prvostopenjske sodbe), kakor tudi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica terjala izstavitev listine za vknjižbo njene lastninske pravice na parcelah v vložku št. 57 k.o. ... (2. točka izreka prvostopenjske sodbe); upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je tožencem naložilo nerazdelno plačilo tožničinih stroškov postopka v znesku 215.102,80 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka prvostopenjske sodbe).

Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe tožencev s sklepom razveljavilo 1. točko izreka prvostopenjske sodbe in v tem (ugotovitvenem) delu tožbo zavrglo, sicer pa je s sodbo v ostalem pritožbo tožencev zavrnilo in v dajatvenem delu sodbo sodišča prve stopnje (pod 2. in 3. točko njenega izreka) potrdilo; o stroških pritožbenega postopka tožencev je odločilo, da jih krijejo sami.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so toženci vložili revizijo, sklicujoč se v njej na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. Prvonavedeni revizijski razlog utemeljujejo z očitkom, da je sodišče prve stopnje 24.4.2003 zaslišalo kot pričo J. Z. – očeta sedaj že pokojnega pravnega prednika tožencev in tožnice, ki je po obeh izročilnih pogodbah nastopal v vlogi izročevalca, vendar tožena stranka o tem zaslišanju ni bila obveščena tako, da bi se ga lahko udeležila. Sicer pa toženci ocenjujejo predvsem kot materialnopravno zmotno razlagovanje v pravnomočni sodbi, da je šlo v obravnavanem primeru za dvakratno odsvojitev iste nepremičnine ter da sporne nepremičnine niso spadale v zapuščino po pokojnem pravnem predniku tožencev. V zapuščinskem postopku po slednjem je namreč sodišče pravilno štelo za lastnika tistega, ki je bil skladno s 33. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vpisan kot lastnik v javno knjigo in po katerem so sporne nepremičnine dedovali toženci kot njegovi pravni nasledniki. Ob sklenitvi zadnje izročilne pogodbe 3.4.1991 izročevalec J. Z. zanesljivo ni bil lastnik vl. št. 57 k.o. ..., saj je bil tedaj še vedno vpisan kot lastnik tega vložka I. Z.. Po mnenju tožencev ni pomembno, kaj je J. Z. tožnici hotel odsvojiti in kaj je zapisal v zadnjo izročilno pogodbo, temveč je pomembno, kaj je tožnici lahko izročil; zanesljivo ji ni mogel izročiti vl. št. 57 k.o. ..., ker ni bil lastnik teh nepremičnin, saj so bile še vedno vpisane na I. Z. Zato ni mogoče šteti, da je šlo na podlagi izročilne pogodbe z dne 3.4.1991 že za drugo odsvojitev teh nepremičnin, četudi so bile v pogodbi navedene. Sodišče druge stopnje po revizijskih navedbah ni upoštevalo pravila, da ne more nihče prenesti na drugega več pravic, kot jih sam ima. Toženci ne soglašajo s stališčem v izpodbijani sodbi, da sta imela tako njihov pravni prednik kot tudi tožnica veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini; tožnica takšnega pravnega naslova glede vl. št. 57 k.o. ... ni imela. Toženci predlagajo spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Kot revizijski razlog uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je bil sklep o ugoditvi tožničinemu predlogu za zavarovanje dokazov, z navedbo časa in kraja izvedbe dokaza z zaslišanjem priče J. Z., tožencem, za katere tedaj še ni bilo s predložitvijo pooblastila izkazanega zastopanja v pravdi po odvetniku, pravilno osebno vročeno (glej vročilnice, pripete k list. št. 8 spisa). To pomeni, da ni šlo za nikakršno nezakonito postopanje oziroma opustitev vročitve s posledico kratenja možnosti tožencem obravnavanja pred sodiščem.

Utemeljeno pa toženci uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, - da sta oče in mati tožnice z izročilno pogodbo z dne 17.4.1989 vse njune nepremičnine, vključno z vl. št. 57 k.o. ... kot izključno lastnino očeta, izročila sinu (hkrati bratu tožnice in sedaj že pokojnem očetu tožencev) I. Z., ki je poleg premoženja prevzel tudi obveznosti nudenja dosmrtne oskrbe staršev, - da I. Z. kot prevzemnik svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval in da so zato pogodbene stranke 10.1.1991 sklenile „sporazumno razvezo izročilne pogodbe“ s povratno vknjižbo izročenih nepremičnin na ime staršev kot izročevalcev, vendar je v zapisu tega sporazuma pomotoma izpadla nepremičnina vl. št. 57 k.o. ... (pri katerem je ostal vknjižen kot lastnik I. Z.), - da sta oče in mati tožnice nato 3.4.1991 sklenila izročilno pogodbo s tožnico in njej prepustila vse njune nepremičnine, vključno tudi z vl. št. 57 k.o. ... (ki je predmet spora v tej pravdi), - da je prvotni prevzemnik I.Z. leta 1992 umrl in da so nepremičnino vl. št. 57 k.o. ... po njem dedovali toženci in se na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 28.9.2000 vknjižili kot solastniki vsak do 1/7. Spričo takih dejanskih ugotovitev je treba pritrditi revizijski graji stališča sodišča druge stopnje, da sta imela tako pravni prednik tožencev kot tudi tožnica veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Če je za pravnega prednika tožencev bil tak veljavni pravni naslov izročilna pogodba z dne 17.4.1989, na podlagi katere je bila tudi vknjižena njegova lastninska pravica na nepremičnini vl. št. 57 k.o. ..., ni mogoče tudi izročilne pogodbe z dne 3.4.1991 hkrati šteti še kot tožničin veljaven pravni naslov za pridobitev njene lastninske pravice na isti nepremičnini spričo dejstva, da ta nepremičnina v dne 10.1.1991 sklenjeni „sporazumni razvezi“ 17.4.1989 sklenjene izročilne pogodbe ni bila zajeta in da je še naprej ostal ves čas vknjižen kot njen lastnik I. Z. (kar je izročevalcema ob sklenitvi zadnje izročilne pogodbe 3.4.1991 preprečevalo pravno veljavno razpolaganje z njo). Če pa je nepremičnina vl. št. 57 k.o. ... v zapisu sporazuma o razvezi prvotne (z I. Z. kot prevzemnikom sklenjene) izročilne pogodbe le pomotoma izpadla in sta bili volji pogodbenih strank skladni glede vrnitve izročevalcema vseh nepremičnin, ki so bile izročene prvotnemu prevzemniku I. Z. s pogodbo z dne 17.4.1989 – kot izhaja to iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi o predmetu pogodbe, naslovljene „Sporazumna razveza izročilne pogodbe“ - pa je prišlo do neveljavnosti (sporazumne razveljavitve) pravnega naslova za vknjižbo lastninske pravice pravnega prednika tožencev na v tej pravdi sporni nepremičnini; vendar tudi to še ne zadošča za uspeh tožnice z njenim zahtevkom v tej pravdi.

Glede na pravkar povzete pravno relevantne ugotovitve o neveljavnosti oziroma sporazumni razveljavitvi pravnega naslova za vknjižbo lastninske pravice pravnega prednika tožencev na sporni nepremičnini ni mogoče obiti pravil tako nekdanjega Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930 kot sedanjega Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Uradni list RS, št. 33/95 in ZZK-1, Uradni list RS, št. 58/2003), po katerih se domneva, da so vpisi v zemljiško knjigo pravilni, odločbe zemljiškoknjižnega sodišča, ki ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice, pa imajo učinek proti vsakomur. Z vpisom stvarne pravice nastane izpodbojna domneva, da vpisana pravica obstaja, da je vpisana oseba res subjekt vknjižene pravice in da je opravljeni vpis materialnopravno pravilen. Morebitna neskladja med vsebino vpisov v zemljiško knjigo in stvarnim dejanskim stanjem, do katerih lahko pride tudi zaradi naknadne neveljavnosti oziroma razveljavitve pravnega naslova za vknjižbo (v obravnavanem primeru lastninske pravice pravnega prednika tožencev), pa se lahko odpravijo samo z izbrisno tožbo. Dejstvo je, da taka tožba ni bila vložena in se zato v tem postopku ni bilo treba ukvarjati z vprašanji aktivne legitimacije zanjo in učinkov uspeha z njo, ki v takem primeru lahko privede le do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Pomembno je, da je tožnica v tem postopku s tožbo zahtevala od tožencev izstavitev listine za vknjižbo njene lastninske pravice na parcelah, vpisanih v vl. št. 57. k.o. ... in da se v oporo uveljavljanemu zahtevku ni sklicevala na morebitno originarno pridobitev zatrjevane pravice, temveč je obstoj slednje utemeljevala s pravnoposlovno (obligacijskopravno) podlago. Zato bi lahko tožnica s takim svojim zahtevkom zoper tožence kot zemljiškoknjižne lastnike uspela le, če bi bila v pogodbenem razmerju z njihovim pravnim prednikom, ki bi se njej zavezal opraviti razpolagalni posel. Vendar je bila tožnica v pogodbenem razmerju le z izročevalcema, od katerih je po izročilni pogodbi z dne 3.4.1991 prevzela med drugim tudi nepremičnino, ki je predmet tega spora. Pravkar navedena izročilna pogodba, ki zavezuje k izročitvi sporne nepremičnine tožnici le izročevalca kot pogodbeni stranki (in ki tudi nista doslej izposlovala vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede sporne nepremičnine), pa ni zavezovalni posel in s tem pravni naslov, ki bi tožnico upravičeval zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine (izvedbo razpolagalnega posla) od tožencev oziroma njihovega pravnega prednika, s katerimi ni v nobenem obligacijskopravnem razmerju. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje torej spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožničinega zahtevka (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala novo odločanje o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v tej pravdi glede na njen končni izid ni uspela, mora tožencem povrniti 699,51 EUR njihovih stroškov prvostopenjskega postopka, 367,45 EUR stroškov pritožbenega postopka in 423,64 EUR stroškov revizijskega postopka, skupno torej 1490,59 EUR (154. člen ZPP). Ti so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, natančna odmera po posamičnih postavkah pa je razvidna iz stroškovnikov v spisu na list. št. 51, 60 in 71.