Jedro

Samo dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, družbenik in prokurist družbe in da dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se tožnik že več let zdravi, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranskost sodnega izvedenca. Ne gre namreč za takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali celo pristranski odnos do stranke. Tožnik to tudi ne zatrjuje in tudi pripomb na mnenje, da ne bi bilo pravilno izdelano, ni podal. Ob neizkazanih in neutemeljenih razlogih za izločitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožnikovega predloga.

Glede na povsem drugačni mnenji izvedencev bo sodišče prve stopnje glede na definicijo poškodbe pri delu (63. člen ZPIZ-1) in definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2) moralo razčistiti, ali je sporna poškodba v neposredni vzročni zvezi z invalidnostjo. Torej ali je šlo za takšno poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka oziroma za poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbija sodba v II. in III. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za izločitev sodnega izvedenca prim. A.A., dr. med. spec. ortopedije (I. točka izreka). Z II. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 4. 3. 2014 in št. ... z dne 22. 8. 2013, in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom. S III. točko izreka pa je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep in sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, kar vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Dejstvo je, da o vzroku za tožnikovo invalidnost mnenja ni podal neodvisni in nepristranski izvedenec, slednji pa posega v tožnikovo pravico do nepristranskega sojenja, saj je potrebno tudi glede sodnih izvedenec zagotoviti odsotnost upravičenega dvoma, da izvedenec mnenja ne more podati nepristransko. Sodišče je sicer v ponovljenem postopku štelo tožnikov predlog za izločitev izvedenca za pravočasen, vendar pa je vsebinska odločitev o tem dejansko in procesno pravno zmotna. Razlogi, ki jih je pritožnik navedel v svojem predlogu za izločitev izvedenca, po njegovem prepričanju ustvarjajo okoliščine, zaradi katerih ni mogoče zagotoviti odsotnosti upravičenega dvoma v izvedenčevo nepristranost. V svojem predlogu je konkretno navedel, da gre za izvedenca, ki opravlja delo z zdravstveno ustanovo B. d. o. o., pri kateri se je tožnik sicer dlje časa zdravil ter da je izvedenec celo aktivni družbenik ter prokurist te ustanove. Prav tako je opozoril, da je izvedenec cenzor Zavarovalnice C. d. d., ki je udeleženka spora v pravdni zadevi opr. št. P 70/2013, v kateri tožnik zahteva plačilo odškodnine iz naslova poškodbe. Ni zanemarljivo dejstvo, da je bil predlog za izločitev izvedenca podan dne 19. 10. 2015, kar pa je pred izdelavo predmetnega izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano dne 23. 11. 2015. Slednje vodi v zaključek, da v tožnikovem predlogu ni bilo nikakršne špekulacije o tem, da bi s predlogom za izločitev dosegel neupoštevanje zanj neugodnega mnenja. Slednje pa daje dodatno težo sicer utemeljenemu predlogu, da se izvedenec izloči in v spor pritegne neodvisnega in nepristranskega izvedenca. Kasneje, to je po pridobitvi mnenja, je tožnik še izpostavil, da je povsem neresničen izvedenčev zapis v mnenju, da naj bi tožnik po sporni poškodbi potoval po Indiji, saj v Indiji nikoli ni bil in že takšen zapis v mnenju kaže na očitno izvedenčevo nepristranskost. Ne strinja, da je sodišče prve stopnje na mnenje tega izvedenca oprlo svojo sodbo, čeprav bi ga moralo izločiti. Sodišče nadalje v nasprotju z določbo tretjega odstavka 254. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ni dopustilo dokazovanja z novim izvedencem in je vztrajalo pri edinem s strani sodišča imenovanem, v katerega pravilnost obstoji utemeljen dvom. Dejstvo je, da je tožnik predstavil vrsto razlogov za svoje trditve o tem, da obstoji utemeljen dvom o pravilnosti v postopku podanega mnenja. Tožnik je tekom postopka navajal, da ostala mnenja tako strokovnjakov kot delodajalca in tudi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kažejo na to, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu in ne bolezni, kot skuša prikazati imenovani izvedenec, ki razlikuje med povodom in vzrokom za nastanek invalidnosti. Tako je tožnik izpostavil mnenje v drugem sodnem postopku imenovanega izvedenca prof. dr. D.D., iz katerega izhaja, da so težave, ki jih trpi tožnik, v vzročni zvezi s poškodbo pri delu iz prometne nesreče v letu 2007. Enako izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca dr. E.E., ki ga je podal delodajalec F. in mnenje, ki ga v vsaki odločbi poda Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Nenazadnje tožnikovemu stališču vzroku invalidnosti pritrjuje tudi izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje, ki ga prilaga in sicer je komisija dne 9. 2. 2017 ugotovila, da je zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 15. 9. 2007 pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Odločba v navedeni zadevi sicer še ni izdana, jo bo pa tožnik predložil takoj, ko jo prejme. Meni, da edino izvedeniško mnenje, ki ga je sodišče pridobilo v predmetnem postopku, ne more predstavljati pravilnih dejanskih ugotovitev in bi moralo zagotoviti izvedbo predlaganega dokaza tako, da bi v postopek pritegnilo drugega izvedenca. V nasprotnem primeru je kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena ustave ter pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Opozarja tudi na to, da je izvedenec sprva ocenil, da je njegova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 %, potem pa je s sklicevanjem na tiskarsko napako, mnenje spremenil in zapisal, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je sledilo zaključkom izvedenca o tem, da je prometna nesreča (poškodba pri delu) iz leta 2007 zgolj sprožilni faktor za kasnejšo bolezen in ne tudi vzrok za nastanek invalidnosti. Sklicuje se na stališče zavzeto v odškodninskem pravu in tudi, če bi sledili stališču obče seje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998, bi morali kvečjemu ugotavljati deljenost vzrokov in torej raziskati, v kolikšnem delu gre vzrok za nastalo invalidnost pripisati poškodbi ter kolikšno bolezni. Sodišče tega ni upoštevalo oziroma se do tega vprašanja ni materialnopravno pravilno opredelilo kljub temu, da je izvedenec v podanem mnenju ločil med sprožilnim faktorjem in vzrokom. Sodišče materialnopravne presoje vzroka za nastanek invalidnosti ne more prepustiti izvedencu. Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan tako sprožilni faktor kot vzrok, bi sodišče moralo izvedenca usmeriti v podajo mnenja o tem, v kolikšnem deležu je invalidnost pripisati enemu in v kolikšnem deležu drugemu, da bi lahko pravno pravilno zaključilo o vzroku za nastanek invalidnosti. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne ugotavlja, da bi tožnik že pred 15. 9. 2007 imel kakršnekoli težave v predelu križa. Zato ni podlage za zaključek, da je bila poškodba pri delu zgolj sprožilni faktor in v pravnem smislu ne vzrok za nastalo invalidnost. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno prepustilo izvedencu tudi presojo trenutka nastanka invalidnosti in tega, zakaj bi bil dan nastanka invalidnosti opredeljen kot datum pregleda tožnika pri tožencu, sodišče ni utemeljilo. V tem delu očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V tem postopku je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. II Ps 789/2014 z dne 2. 3. 2016, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 3. 2014 in pod isto številko z dne 22. 8. 2013 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu in se mu prizna pravica do invalidske upokojitve ter da mu je toženec dolžan v roku 15 dni plačati vse stroške postopka, zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu, s pravico do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom in da mu je toženec dolžan v roku 15 dni plačati vse stroške postopka. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda dr. A.A., pri čemer je tožnikov predlog za njegovo izločitev, kot prepozen zavrglo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče potrdilo kot pravilno in zakonito in pritožbo s sodbo opr. št. Psp 256/2016 z dne 15. 9. 2016 kot neutemeljeno zavrnilo. V reviziji pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 7/2017 z dne 4. 4. 2017 sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je štelo, da je tožnikov predlog za izločitev izvedenca pravočasen, da pa o njem vsebinsko še ni bilo odločeno. Hkrati je poudarilo, da nasprotujoči si razlogi izvedenca in stranke zahtevajo vsebinsko soočenje in določno opredelitev sodišča do ključnih pravno relevantnih dejstev.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postopalo skladno z 362. členom ZPP, vendar je zaradi delne zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje ostalo delno nepopolno ugotovljeno in sicer v zvezi z odločitvijo o glavni stvari. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo o tožnikovem predlogu za izločitev izvedenca in ga je potem ko ga je vsebinsko obravnavalo, utemeljeno zavrnilo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča samo dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, družbenik in prokurist družbe B. d. o. o. in da dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se tožnik že več let zdravi, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranost sodnega izvedenca. Ne gre namreč za takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali celo pristranski odnos do stranke. Tožnik česar takega tudi ne zatrjuje in tudi pripomb na mnenje, da ne bi bilo pravilno izdelano, ni podal. Za okoliščino, ki bi vzbujala dvom o izvedenčevo pristranost pa tudi ni mogoče šteti dejstva, da je sodni izvedenec cenzor za Zavarovalnico C., ki naj bi bila udeleženka v drugem sporu, v katerem je tožnik stranka. Na glavni obravnavi je izvedenec izrecno pojasnil, da v tem sporu ne nastopa kot stranka Zavarovalnice C., niti kot predstavnik B. d. o. o. Ob neizkazanih in neutemeljenih razlogih za izločitev sodnega izvedenca, je sodišče imelo vso podlago za zavrnitev tožnikovega predloga.

7. V konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za dokazovanje z drugim izvedencem. Dokazovanje z drugim izvedencem pride v poštev le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

8. Pomanjkljivosti, na katere se sklicuje pritožba se nanašajo predvsem na vzrok ugotovljene invalidnosti in na obseg oziroma višino zmanjšanja tožnikove delazmožnosti ter datum njenega nastanka. Te pomanjkljivosti pa se lahko odpravijo z dodatnim zaslišanjem izvedenca specialista ortopeda dr. A.A..

9. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca opr. št. ... z dne 4. 3. 2014, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 22. 8. 2013. S slednjo je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 8. 2013 dalje. Sporno v tej zadevi pa je, ali je pri tožniku do dneva dokončne odločbe, torej do 4. 3. 2014 prišlo do izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do zmanjšanja delovne zmožnosti nad 50 % in do III. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom, iz katerega vzroka in od katerega datuma.

10. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in določba 63. člena v zvezi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in določba 63. člena. V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določena definicija invalidnosti in v prvi ter v tretji alineji drugega odstavka za določbe pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo oziroma v III. kategorijo invalidnosti. Po teh določbah se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti ter v III. kategorijo zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Kot je določeno v 63. členu ZPIZ-1 se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega ali kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Poškodba povzročena na ta način pa se šteje za poškodbo pri delu tudi, če jo zavarovanec utrpi na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo.

11. Glede na takšno definicijo poškodbe pri delu pomeni, da je v postopku potrebno ugotoviti dejstva oziroma dogodke kot jih našteva citirana določba 63. člena ZPIZ-1, torej neposredno vzročno zvezo med poškodbo na delu in invalidnostjo.

12. V obravnavani zadevi je sodni izvedenec specialist ortoped dr. A.A. izdelal izvedensko mnenje, ki ga je še dopolnil, bil pa je neposredno na glavni obravnavi tudi zaslišan. Po oceni pritožbenega sodišča je prepričljivo ocenil, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Po njegovem mnenju je tožnik s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo fizično lažje delo, brez prisilne drže hrbtenice, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, brez testov gibalnih sposobnosti in brez dela na terenu. Takšna ugotovljena preostala delazmožnost odgovarja zmanjšanju za manj kot 50 % in ne zmanjšanju za več kot 50 % kot je izvedenec pomotoma navedel oziroma, kot je pojasnil, je prišlo do pisne napake. Takšno stanje ustreza III. kategoriji invalidnosti po tretji alineji 63. člena ZPIZ-2, nastopilo pa je dne 8. 8. 2013, ko je zadevo obravnavala invalidska komisija I. stopnje in je takšno stanje po opravljenem pregledu pri tožniku tudi ugotovila. Pritožba se s tem datumom ne strinja, vendar ne navaja ali se sklicuje na druge dokaze, ki bi izkazovali drug datum nastanka invalidnosti. Sodni izvedenec je mnenje o tožnikovi delazmožnosti podal na podlagi izvida osebnega pregleda, ki ga je pri tožniku opravil 13. 10. 2015 in vseh izvidov, ki se tičejo ledvene hrbtenice ter opisanih kliničnih statusov, ki so jih opravili specialisti ortopedi ob kontrolnih pregledih in menil, da je vzrok invalidnosti degenerativna bolezen medvretenčne ploščice (diska), sprožilni faktor simptomov pa je poškodba.

13. Sprožilni moment res ni posebej definiran v zakonu, kot pravilno ugotavlja pritožba. Sprožilni moment je tisti, ki razkrije bolezensko stanje. Sodni izvedenec je zaslišan izpovedal, da je v konkretnem primeru sprožilni moment poškodba z dne 15. 9. 2007, lahko pa bi bil tudi katerikoli drug dogodek v okviru tožnikove aktivnosti, torej ne samo v okviru opravljanja dela. Takšna ocena izvedenca, da je poškodba sprožilni moment, je dejanska ugotovitev s strokovnega medicinskega področja, pravna kvalifikacija pa je stvar sodišča. 14. Ker je bil sodni izvedenec specialist ortoped dr. A.A. glede poškodbe z dne 15. 9. 2007 in njenega vpliva oziroma vzroka za nastanek invalidnosti drugačnega mnenja kot že dva druga izvedenca in sicer dr. E.E. in dr. D.D., na ti dve mnenji pa se pritožba izrecno sklicuje, bo v zvezi s tema mnenjema sodišče prve stopnje izvedenca specialista ortopeda dr. A.A. še dodatno zaslišalo, da bo ovrglo kakršenkoli dvom v podano mnenje. Res sta omenjena izvedenca ocenjevala poškodbo z dne 15. 9. 2007, eden v povezavi z uveljavljeno odškodnino, drugi pa v zvezi z začasno nezmožnostjo za delo, torej nobeden v zvezi z invalidnostjo ali telesno okvaro, vendar sta oba (drugače) ocenila, da je poškodba pri delu v vzročni zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem oziroma da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. Čeprav nobeden od navedenih izvedencev, ne dr. D.D. in ne dr. E.E. nista podala mnenja, da je prometna nesreča in poškodbe, ki jih je tožnik zadobil, v neposredni vzročni zvezi, še manj, da so v neposredni vzročni zvezi z nastankom invalidnosti in kot ugotavlja sodišče prve stopnje se je sodni izvedenec specialist ortoped dr. A.A. do teh dveh mnenj tudi opredelil, pa pritožba utemeljeno šteje, da ni podlage za prepričljiv zaključek, kaj je vzrok ugotovljene invalidnosti.

15. Sodišče prve stopnje bo s sodni izvedencem dr. A.A. dodatno razčistilo (glede na pritožbene navedbe) ali je iz dokumentacije razvidno, da je imel tožnik že pred prometno nesrečo z dne 15. 9. 2007 težave s hrbtenico oziroma kateri podatek in ugotovitev kaže na to, da je sam dogodek sprožil nadaljnje težave zaradi okvarjene hrbtenice oziroma degenerativnih sprememb. Pritožba namreč očita prav to, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem že obstoječih degenerativnih sprememb oziroma obolenja pred 15. 9. 2007, ni dovolj ukvarjalo. Sodni izvedenec je na zaslišanju predstavil rezultate raziskav pri obolelem disku in zdravem disku (zapisnik l. št. 73), ni pa teh ugotovitev navezal na konkreten primer. Torej do kakšne poškodbe je prišlo pri tožniku dne 15. 9. 2007, in ali so te poškodbe razlog za takšne zdravstvene težave in celotnega zdravljenja in razlog za nastanek invalidnosti. Glede na povsem drugačni mnenji izvedencev dr. E.E. in dr. D.D. pa bo sodišče prve stopnje glede na definicijo poškodbe pri delu (63. člen ZPIZ-1) in definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2) razčistilo, ali je poškodba z dne 15. 9. 2007 v neposredni vzročni zvezi z invalidnostjo. Torej ali je šlo za takšno poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka oziroma za poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma. Sodišče prve stopnje bo s sodnim izvedencem razčistilo, ali je pritožniku prišlo do zloma diska ali do posttravmatske spondilisteze oziroma do premika v samem disku in izrecno, katera dokumentacija in izvidi govorijo o takšnem stanju. Obenem bo sodišče prve stopnje z izvedencem razčistilo, ali je sploh ugotavljanje invalidnosti in vzroka njegovega nastanka mogoče enačiti z ugotavljanjem vzročne zveze škodnega dogodka z odškodninsko odgovornostjo in začasno nezmožnostjo za delo in izrecno, kateri so tisti strokovno medicinski razlogi, zaradi katerih sodni izvedenec ne sprejema mnenj podanih v drugih dveh sodnih postopkih.

16. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku, sodišče prve stopnje pa bo, če bo to potrebno skladno z določbo 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izvedlo še druge dokaze, saj glede na sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 4. 4. 2017 razlogi izvedenca in stranke zahtevajo vsebinsko soočenje in določno opredelitev sodišča do ključnih pravno pomembnih dejstev, bo sodišče prve stopnje ugotovilo katera invalidnost je podana pri tožniku, datum in vzrok njenega nastanka v smislu 63. člena ZPIZ-1, ter nato ponovno skladno z določbo 81. člena ZDSS-1 presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede stroškov pritožbe pa skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so nadaljnji stroški postopka. V ostalem glede I. točke izreka pa je pritožbo zavrnilo in v skladu s 3. točko 366. člena ZPP v nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.