Jedro

Sodišče prve stopnje je navedbe o neznatni škodi zaradi časa pridobitve premoženja in mladoletnosti drugo toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da vsak poseg v lastninsko pravico že predstavlja škodo za lastnika, kot škoda pa je mišljeno vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov o tem, da bosta toženi stranki kljub izdani začasni odredbi nepremičnine lahko oddajali, v njih živeli in s tem imeli ustrezno ekonomsko korist, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem neobstoju neznatne škode za toženo stranko.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožujeta oba tožnika iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP (1) v zvezi z določilom 1. odstavka 366. člena ZPP ter 15. člena ZIZ in predlagata pritožbenemu sodišču, da spremeni izpodbijani sklep tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, sicer pa predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da je zmoten sklep sodišča, da ni podana bodisi verjetno izkazana nevarnost onemogočene ali otežene uveljavitve terjatve zaradi ravnanj dolžnika bodisi izkazana verjetnost, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Uveljavljata tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sklepa v drugi točki v zadnjem odstavku nerazumljiv in v nasprotju s predlogom za izdajo začasne odredbe. Sodišče je deloma zavrnilo zahtevek izven predlaganega besedila, saj je navedlo, da zavrača zahtevek, ki se glasi...“vse vpisane v zemljiški knjigi na ime zapustnika in se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi obeh tožnikov...“, čeprav se je ta zahtevek glasil ...“ in se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v korist obeh tožnikov.“ Terjatev tožnikov je velika, 229.781,41 EUR in 34.516,48 EUR je le glavnica. Zavestno in aktivno je ravnala tožena stranka, ko je v smrtovnici izpustila dolgove zapustnika do tožnikov, čeprav je druge dolgove navedla. Tožniki ne morejo trditi, da tožena stranka nepremično premoženje skriva ali odtujuje, očitno pa s tem kaže, da bo z njim razpolagala, neupoštevaje terjatve tožnikov, s tem pa znatno otežila ali onemogočila uveljavitev terjatve. Predvsem pa je sodišče napačno in preozko, na škodo pravic tožnikov, razlagalo določilo 3. odst. 270. člena ZIZ (2) in v zvezi s tem zmotno ugotavljalo dejansko stanje in odločalo izven trditvene podlage. Po razlagi, za kakršno se zavzema prvo sodišče, upnik za zavarovanje denarne terjatve ne bi mogel nikoli uveljaviti pogoja po tretjem odstavku. Pričujoči primer predstavlja tipično situacijo, ki terja uporabo določila, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če se izkaže za verjetno, da bi dolžnik pretrpel s predlagano odredbo le neznatno škodo. Terjatev je visoka in ni zavarovana. Dolžnika prodaje ali drugega razpolaganja s svojim premoženjem ravno ne oglašujeta, kar bi najbrž zadoščalo za dokaz aktivnega ravnanja dolžnika v smeri onemogočanja terjatve. Torej upnik nima drugega načina, da svojo veliko, a očitno nepriznano terjatev poskuša zaščititi, saj sicer nima nikakršne garancije, da bo potem, ko bo v pravdi uspel, lahko pravico tudi praktično realiziral. Sklicevanje sodišča na stališče, da vsak poseg v tujo lastnino predstavlja škodo za lastnika, ne utemeljuje zavrnitve predloga. Ni torej pravilen zaključek sodišča, da bosta toženca imela škodo, ker bi se njuno premoženje zmanjšalo ali preprečilo njegovo povečanje. Svoje premoženje bo tožena stranka lahko mirno povečevala. Denar bo lahko pridobivala z ekonomskim oddajanjem in si tako povečevala dohodke, povečevala bo lahko vrednost nepremičnin, tako da bo vanje poleg rednega vzdrževanja tudi vlagala. Zmanjšanje premoženja pa bo preprečila lahko tako, da bo s premoženjem, tudi s tistim katerega ne bo smela odtujiti ali obremeniti, skrbno in gospodarno upravljala. Res je, da se otrokovo premoženje lahko odtuji za potrebe preživljanja otroka in njegovih koristi, vendar pa v tem postopku sodišče nima prav nikakršne trditve, ki bi nakazovala, da obstajajo takšne otrokove potrebe, zaradi katerih bi bilo potrebno unovčevati prav nepremičnine, ki so predmet zavarovanja. Če je sodišče menilo, da je predlaganih preveč začasnih odredb, bi imelo tudi možnost, da argumentirano ne ugodi vsem predlogom, nikakor pa vseh predlogov zavrniti, brez tehtnih razlogov. Poleg tega bi se lahko sodišče postavilo na stališče, da bosta toženca z začasno odredbo utrpela premoženjsko škodo šele tedaj, če bi ta dva to zatrjevala in se zavarovanju sploh uprla. Tako pa se je postavilo v vlogo odvetnika dolžnika, ne da bi se prepričalo (izvajalo kakršnekoli dokaze) ali tožena stranka sploh meni, da bi ji nastala z začasno odredbo kakšna škoda. Če sodišče tudi samo ugotavlja, da je v smrtovnici navedeno, da je upnikov več, potem je povsem jasno, da morata tožnika svojo visoko terjatev zavarovati, tudi pred drugimi upniki in bo njuna škoda znatna, če zavarovanja ne bosta imela. Tožnikoma je z neutemeljeno zavrnitvijo predloga za začasno odredbo, kakor bo pokazal čas, že lahko nastala določljiva škoda. Neprimerljivo večjo škodo lahko utrpita tožnika od tožencev, ki imata neomejeno upravljanje.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni podala odgovora.

Pritožba je utemeljena.

V zavarovanje denarne terjatve sodišče izda začasno odredbo, če tožnik izkaže obstoj verjetnosti terjatve in nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. in 2. odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Tožnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožena stranka (dolžnik) s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (3. odstavek 270. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke ter neobstoj nevarnosti, da bo zaradi ravnanja tožene stranke terjatev onemogočena ali precej otežena. Ugotovilo je tudi, da tožnika nista dokazala, da bosta toženi stranki z začasno odredbo pretrpeli le neznatno škodo.

Predpostavko neznatne škode za dolžnika pritožba utemeljeno napada. Iz tožbe namreč izhaja, da tožnika vtožujeta zelo visoko nepriznano terjatev (229.781,41 EUR in 34.516,48 EUR je le glavnica), ki ni zavarovana. Prav to, da gre za dolg, ki je za fizično osebo izrazito visok, je odločilna okoliščina pri vrednotnem uravnoteženju položaja nasprotnih strank v luči pravila iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. V predlogu za izdajo začasne odredbe sta tožnika navedla, da po njunem vedenju toženca drugega neobremenjenega premoženja, iz katerega bi se lahko poplačala, nimata. Obstoj neznatne škode za toženca pa sta tožnika zatrjevala z navedbami, da bosta toženi stranki, kljub izdani začasni odredbi, nepremičnine lahko oddajali, v njih živeli in s tem imeli ustrezno ekonomsko korist ter da jima škoda ne bi nastala, ker sta to premoženje pridobili šele pred kratkim. Navedli sta tudi, da je drugo tožena stranka mladoletnik, zato praktično ni mogoče, da bi do polnoletnosti lahko odsvajal nepremičnine. Sodišče prve stopnje je navedbe o neznatni škodi zaradi časa pridobitve premoženja in mladoletnosti drugo toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da vsak poseg v lastninsko pravico že predstavlja škodo za lastnika, kot škoda pa je mišljeno vsako zmanjšanje premoženja ali preprečitev njegovega povečanja. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov o tem, da bosta toženi stranki kljub izdani začasni odredbi nepremičnine lahko oddajali, v njih živeli in s tem imeli ustrezno ekonomsko korist, pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o verjetnem neobstoju neznatne škode za toženo stranko. Pritožba tudi utemeljeno izpostavlja možnost delne ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe, saj sta tožnika podala dva predloga za zavarovanje svoje terjatve in sicer, prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin zapustnika v Ljubljani in nepremičnin na Primorskem. Zaradi navedenega je bilo potrebno v skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Neutemeljen je pritožbeni očitek glede absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki se nanaša na izrek sklepa, ki v zadnjem stavku druge točke izreka ne vsebuje besede „v korist obeh tožnikov“, pač pa le besedno zvezo „obeh tožnikov“, saj gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje v skladu z 1. odstavkom 328. člena ZPP v zvezi s členom 332 ZPP kadarkoli popravi. Izrek sklepa tudi ni nerazumljiv, kot navaja pritožba, saj je bilo sklep mogoče preiskusiti.

V skladu z določilom 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v luči pravila iz tretjega odstavka 370. člena ZIZ vrednotno tehtati: na eni strani pravno zavarovan interes upnika, da bo njegova terjatev poplačana in na drugi strani poseg v razpolagalno prvino lastninske pravice tožene stranke. Vrednotno tehtanje bo popolno le, če bo upoštevalo okoliščino višine dolga ter dejstvo, da bi prav obremenitev (ali odtujitev) nepremičnin najverjetneje onemogočila uveljavljanje upnikove terjatve.

Odločitev o stroških postopka se v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z določilom 15. člena ZIZ pridrži za končno odločbo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do št. 45/08).

(2) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 44/2006).