Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil, in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna.

V opisu kaznivega dejanja se zatrjujejo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Konkretno se zatrjuje, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so vsi trije obtoženci prišli k oškodovancu, da bi od njega prejeli denar, da sta mu takrat A. A. in C. C., slednji tudi že v maju 2015, grozila, A. A. pa je bil do oškodovanca že fizično nasilen pri dejanju pod točko I, za B. B. pa je oškodovanec vedel, da se ga vsi bojijo, vendar jim denarja ni izročil in je dejanje ostalo pri poskusu. Očita se jim kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, da je dejanje storilo več oseb, v opisu kaznivega dejanja se ne zatrjuje, da naj bi oškodovanec komurkoli od treh obtožencev dolgoval denar, ampak le, da so od njega zahtevali 2.000,00 EUR, B. B. pa je zahtevo po plačilih znižal na 1.500,00 EUR. V opisu se zatrjujeta resni grožnji z razbitjem glave in da bo D. D. mrtev in da bo tudi C. C. nekaj z njim moral narediti in se bo smejal, ko bo D. D. na vozičku, zatrjuje pa se tudi, zakaj je oškodovanec te grožnje vzel resno. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, tako kot sodišče prve stopnje, da je z izvedenimi dokazi potrjeno, da si je oškodovanec izposodil bistveno manj, kot so od njega vsi trije obtoženci zahtevali, hkrati pa so grožnje z razbitjem glave in smrtjo ter da bo oškodovanec na vozičku objektivno resne grožnje, ki izpolnjujejo zakonski znak tega kaznivega dejanja. B. B. se izrecno v opisu kaznivega dejanja ne očitajo resne grožnje na škodo oškodovanca, vendar je potrebno glede na skupno delovanje vseh treh in dejstva, da je oškodovanec za B. B. vedel, da se ga vsi bojijo, ob hkrati prejetih grožnjah drugih dveh soobtožencev, verjeti, da se je oškodovanec vseh treh bal, vendar jim denarja ni izročil, zato je ostalo kaznivo dejanje pri poskusu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja podani in konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato materialna kršitev zakona iz prve točke 372. člena ZKP ni podana.

Izrek

Pritožbam zagovornikov obtožencev A. A., B. B. in C. C. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako:

1.Obtoženemu A. A. po 57. in 58. členu KZ-1 se izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu določijo:

-za kaznivo dejanje pod točko I po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kazen 5 (pet) mesecev zapora,

-za kaznivo dejanje pod točko II po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 kazen 8 (osem) mesecev zapora in

-za kaznivo dejanje pod točko III po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 kazen 1 (eno) leto zapora,

nato se obtožencu po 3. točki drugega odstavka in prvem odstavku 53. člena KZ določi

enotna kazen

2 (dve) leti zapora,

ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja;

2.Obtožencema C. C. in B. B. se določeni kazni zapora v okviru izrečenih pogojnih obsodb znižata na 8 (osem) mesecev zapora.

V preostalem se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi obsodilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod točko I obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, pod točko II in III dveh kaznivih dejanj poskusa izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Obtoženemu A. A. je določilo za dejanje pod točko I kazen šest mesecev zapora, za dejanje pod točko II deset mesecev zapora in za dejanje pod točko III kazen eno leto in štiri mesece zapora ter mu izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora, ki se na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Obtožena B. B. in C. C. je pod točko II spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v okviru katere je vsakemu določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po 74. členu KZ-1 je odločilo, da je obtoženi A. A. dolžan plačati 250,00 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem pod točko I pridobljeni premoženjski koristi. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca D. D. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napotilo na pravdo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. oziroma 1. točke 357. člena ZKP zoper obtoženega A. A. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zoper obtoženega B. B. pa je zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

Obtožence je oprostilo povračila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, dolžni pa so plačati stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Nagrada in potrebni izdatki obtoženemu B. B. po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo proračun.

Zoper obsodilno sodbo so se pritožili:

-zagovornik obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženega oprosti obtožbe oziroma obtožbo zavrne oziroma podrejeno zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje;

-zagovornica obtoženega B. B. iz pritožbenih razlogov zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

-zagovornica obtoženega C. C. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 11. točki prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ali pa mu v okviru pogojne obsodbe določi krajšo kazen zapora in krajšo preizkusno dobo.

Zagovornica obtoženega C. C. je v pritožbi zahtevala, da se pritožnika in zagovornico obvesti o sestavi senata in datumu pritožbene seje ter se jima omogoči udeležbo na njej. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o pritožbeni seji obvestilo vse stranke in zagovornike vseh obtožencev. Pritožbene seje so se udeležili obtoženi A. A., obtoženi B. B. ter zagovorniki odvetnica E. E., odvetnica F. F. in odvetnik G. G. Na sejo nista pristopila državni tožilec in obtoženi C. C., ki sta bila o seji senata pravilno obveščena, kar ni bilo ovira, da se seja opravi. Predsednica senata je pred začetkom pritožbene seje navzoče seznanila s spremembo pritožbenega senata, navzoči na sestavo spremenjenega pritožbenega senata niso imeli pripomb.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podane v pritožbah zatrjevane procesne in materialne kršitve. Dejansko stanje je bilo glede vseh obtožencem očitanih kaznivih dejanj v odločilnih dejstvih ugotovljeno pravilno in popolno, izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, kako sodišče prve stopnje presoja zagovore obtožencev in izvedene dokaze, opredelilo se je do nasprotij v posameznih izpovedbah oškodovanca ter utemeljeno zaključilo, da so obtožencem očitana kazniva dejanja dokazana z gotovostjo. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbe so delno utemeljene.

Kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 pod točko I

Zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi zatrjuje, da je obtoženec nekajkrat oškodovancu D. D. posodil manjše zneske denarja, vendar ni nikdar zahteval obresti, še posebej ne oderuških. Zagovornik očita, da oškodovancu ni verjeti, da si je izmislil izsiljevanje in klofuto, da je spreminjal svojo izpovedbo, da H. H. ni potrdil oškodovančeve izpovedbe, da si je od njega izposodil denar za obtoženega in tudi z oškodovancem ni šel k obtožencu, ko je moral vrniti denar. Priča I. I. je izpovedal, da ni njegov vzdevek J., da oškodovancu ni posodil denarja in šel z njim k obtoženemu, ko je vrnil denar. Obtoženi ni udaril oškodovanca, ki ni konkretno izpovedal, s kom točno naj bi šel k obtoženemu domov ter graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi oškodovanca v celoti, pričam I. I. in H. H. pa ne in se do njunih izpovedb tudi ni opredelilo. Zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje obtoženca za to kaznivo dejanje obsodilo zgolj na podlagi izpovedbe oškodovanca, da tudi zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan, ker oškodovanec ni šel k zdravniku in ni o njem obvestil policije, zato je dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja zmotno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno, ker sodišče ni upoštevalo izpovedb prič I. I. in H. H., obtoženi pa kaznivega dejanja ni storil in zato si na škodo oškodovanca ni pridobil protipravne premoženjske koristi v višini 250,00 EUR, zato je sodba nezakonita tudi v delu, ki obtoženemu nalaga plačilo 250,00 EUR.

Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Oškodovančev oče je v zvezi z opisom dogodka konec septembra 2015, ko so vsi trije obtoženci prišli na dom oškodovanca in vpričo njegovih staršev zahtevali vračilo B. B. 2.000,00 EUR, pojasnil, da je takrat sina vprašal, koliko je A. A. dolžan, in mu je ta odgovoril, da 200,00 do 300,00 EUR in da vsakič dvigne, koliko mu je dolžan, da ga je udaril, ker mu ni pravočasno vrnil in da mora sedaj vse vrniti B. B. Oškodovanec je na zaslišanju v preiskavi 9. 5. 2018 izpovedal, da ga je ob zahtevi, da mu do večera prinese 500,00 EUR, A. A. klofnil. Na zaslišanju 8. 4. 2019 je to klofuto opisal z besedami, da mu je A. A. dal "plesko", nato pa pojasnil, da ga je udaril z roko po obrazu. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna.

Prav ima pritožnik, da ima vzdevek J. priča H. H. in ne I. I. Je pa oškodovanec omenjal, da je A. A. takrat vrnil samo 450,00 EUR, da je šel do človeka, ki dela v M. v S. in mu vsi pravijo J. (zaslišan v preiskavi 9. 5. 2018). H. H. je kot priča potrdil, da je prodajal ... in da je bil njegov vzdevek J. Res je oškodovanec na zaslišanju 8. 4. 2019 na vprašanje, kdo je J., povedal, da je to I. I., in da je priča I. I. to zanikal, vendar se je po presoji pritožbenega sodišča oškodovanec v svoji izpovedbi, ko je bil drugič zaslišan glede tega, katera oseba ima vzdevek J., očitno zmotil. Vendar navedeno dejstvo ne vnaša dvoma v njegovo resnicoljubnost.