Jedro

Neprerekanih dejstev sodišče ne sme razčiščevati po uradni dolžnosti, razen v primeru nedovoljenih razpolaganj strank.

Za ponovljeni postopek se prizna le nagrada za narok po tar. št. 3102 v znesku 571,60 EUR, nagrada za postopek pa ne (četrti odstavek opombe 3 ZOdvT).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 178069/2009 z dne 3. 12. 2009 se razveljavi v 1. odstavku izreka za glavnico 11.388,83 EUR in zakonske zamudne obresti do 1. 12. 2009 ter v celoti v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 182,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, vzdrži pa se v veljavi 1. odstavek izreka sklepa o izvršbi za plačilo glavnice 7.031,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 dalje do plačila do plačila.

Tožeča stranka je dolžna tožencema plačati 786,10 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna tožencema povrniti 959,61 EUR stroškov tega pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju vzdržalo v veljavi 1. in 3. odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 178069/2009 z dne 3. 12. 2009 in tako tožencema naložilo v plačilo glavnico 18.420,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.965,74 EUR od 26. 4. 2009 do plačila, od 9.393,17 EUR od 18. 3. 2009 do plačila in od 1.061,40 EUR od 18. 3. 2009 do plačila ter izvršilne stroške v višini 182,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 do plačila. Tožencema je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. V pritožbi toženca uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata višjem sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Tožeča stranka je na naroku 10. 6. 2016 le vztrajala pri dosedanjih trditvah in ni dodatno pojasnila višino vtoževane terjatve, sodišče pa je kljub nezadostni trditveni podlagi samo opravilo izračun. S tem je dejansko nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Kršitev določb postopka je storilo tudi s tem, ko ni skladno z določili drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja. Spregledalo je, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 9. 8. 2011 pojasnila, da je za celotno storitev izdala sedem računov in to po zaključku vseh del. Te trditve so potrjene v mnenju izvedenca, ki pa je skupaj s prokuristom tožeče stranke in tožencem po računih ugotovil, da znaša vrednost investicije 35.296,09 EUR. Stranki mnenju nista ugovarjali. Do trditev, da je bilo poravnanih 29.000,00 EUR, se sodišče ni v celoti opredelilo. Glede zneska 2.000,00 EUR pritožba opozarja, da je bilo plačilo izvedeno preko s.p.-ja, za ta plačila pa tožeča stranka priznava, da so bila v celoti realizirana. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da druga toženka J. J. ni izročila 5.000,00 EUR. Ker v ponovljenem postopku tožeča stranka, ki nosi dokazno breme glede višine vtoževane terjatve, te ni izkazala, sodišče pa je samo s svojim izračunom, ne da bi vsaj dodatno zaslišalo izvedenca, nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 1810/2015 z dne 4. 11. 2015 pritrdilo stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Pravdni stranki sta sklenili podjemno pogodbo (619. člen Obligacijskega zakonika), na podlagi katere je tožeča stranka izvedla strojne inštalacije v hiši tožencev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ponovilo stališča, katerim je višje sodišče že pritrdilo, pa tudi pritožbeno niso izpodbijana, zato jih višje sodišče ne bo ponavljalo. Kljub ugotovitvi, da je tožeča stranka upravičena do plačila za izvedene strojne inštalacije, pa je moralo v prvem sojenju pritožbi ugoditi in razveljaviti prvo ugodilno sodbo v tej zadevi(1) in zadevo vrniti v novo sojenje, saj sodbe zaradi nejasnosti in pomanjkljivosti ni bilo mogoče preizkusiti. Višje sodišče je obrazložilo, da je do pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ter nasprotujočih si zaključkov prišlo, ker tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni zadostno pojasnila višine vtoževane terjatve in da bo to morala storiti v ponovljenem postopku. S tem je bilo opravljeno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP. Tožeča stranka sicer svojih trditev ni dopolnila, je pa sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj ji kljub temu sledi. Preizkus izpodbijane odločitve je zato tokrat mogoč.

6. Za razsojo odločilni dejstvi sta, koliko znaša vrednost po podjemni pogodbi izvedenega posla in koliko je bilo na ta račun plačano. Tudi v ponovljenem sojenju tožeča stranka ni točno obrazložila višine vtoževane terjatve in ni pojasnila razhajanj v svojih trditvah, saj je le vztrajala pri že podanih trditvah, dokazih in tožbenem zahtevku. Ker je dokazno breme za višino vtoževane terjatve na tožeči stranki, ji lahko sodišče prisodi le toliko, kot je nedvomno dokazala (215. člen ZPP).

7. Znesek celotne investicije strojnih inštalacij v hiši tožencev iz v spis vloženih dokazil ni jasno razviden. Na računih so namreč navedene cene za posamezne predmete in storitve, ne pa njihovi seštevki. Gre za veliko število postavk, saj je bilo izdanih sedem računov, ki večinoma obsegajo več kot eno stran A4 postavk. Ni naloga sodišča, da samo dela tako obsežne preračune, kot bi jih moralo, če bi želelo ugotoviti točno višino investicije po računih. Je pa višino investicije po računih ugotovil izvedenec v sklopu odgovorov na vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče. Ugotovil je, da znaša investicija po računih 35.296,09 EUR (list. št. 76 spisa). To dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo v izpodbijani sodbi. Kljub zatrjevanju, da bi morala toženca za izvedene strojne inštalacije plačati skupaj 38.420,31 EUR, tožeča stranka pripomb na izvedeniško mnenje ni podala in tudi ni pojasnila razhajanja med vtoževanim zneskom in ugotovitvami izvedenca o vrednosti opravljenega posla. Izvedenec je pojasnil, da so vsi prisotni na ogledu, torej obe pravdni stranki, izvedli analizo relevantnih predračunov in računov ter ugotovili, da znaša investicija 35.296,09 EUR. Torej je izvedenec skupaj s pravdnima strankama ugotovil, da so dejansko izvedena dela po podjemni pogodbi znašala manj, kot zatrjuje tožeče stranka. Ker tožeča stranka na to ugotovitev izvedenca, ki je ključna za razsojo, pripomb ni podala, ima pritožba prav, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je samo naredilo drugačen izračun, kot ga je naredil izvedenec. Neprerekanih dejstev sodišče ne sme razčiščevati po uradni dolžnosti, razen v primeru nedovoljenih razpolaganj strank, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Moralo bi izračun izvedenca vzeti v podlago svoje odločbe, saj gre za neprerekano dejstvo (214. člen ZPP). Ker tega ni storilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki jo lahko sodišče druge stopnje odpravi samo tako, da upošteva s strani izvedenca ugotovljeno vrednost posla po podjemni pogodbi. Tako je tožeči stranki uspelo dokazati, da sta ji morala toženca plačati skupaj 35.296,09 EUR in ne zatrjevanih 38.420,31 EUR.

8. Tožeča stranka priznava, da je račune za izvedeno strojno inštalacijo na hiši tožencev izdajala tudi na s.p. prvega toženca. Zato je treba od dolgovanega zneska odšteti, poleg nespornih gotovinskih plačil v znesku 20.000,00 EUR (dvakrat po 10.000,00 EUR), tudi zneske, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili nakazani s strani toženčevega s.p.-ja. Višje sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede izvedenih plačil. V tem delu je ocena zaslišanj strank in prič ter listinskih dokazov prepričljiva, saj je jasna, celostna in življenjsko logična. Zaključek izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala plačila 2.000,00 EUR dne 30. 5. 2008, ni protispisen. Tožeča stranka ni nikoli priznavala, da bi bil ta znesek plačan na račun v tej pravdi vtoževane terjatve, interni nalog za nakazilo, s katerim je tožena stranka dokazovala plačilo (priloga B/9), pa ne dokazuje, da je bilo plačilo izvedeno na račun tožeče stranke. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbi druge toženke glede gotovinskega plačila 5.000,00 EUR, saj ni podprta z drugimi dokazi, niti ni izkustveno prepričljiva. V odgovor pritožbi višje sodišče pojasnjuje, da je ugotovljeno, da je bila toženka že pred tem, ko naj bi v njih izročila denar, v prostorih tožeče stranke, zato opis razmer v prostorih ne dokazuje njenih trditev. Enako kot J. J. je tudi toženka zainteresirana za izid te pravde, zato z izpostavljanjem dejstva zainteresiranosti pritožba dokazne ocene ne omaje. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da toženka potrdila o plačilu ni zahtevala ob zatrjevanem plačilu, pač pa, da ga ni zahtevala nikoli kasneje, zato ji ni verjelo, da sta bili z J. dogovorjeni, da pošlje potrdilo naknadno po pošti.

9. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožencema uspelo dokazati, da je bilo plačano preko s. p. drugega toženca 2.000,00 EUR dne 24. 4. 2008 in 5.000,00 EUR dne 7. 11. 2008. Tožeča stranka ni izpodbila trditev tožencev, da so bila to plačila za strojne inštalacije, ki jih je izvedla tožeča stranka v njuni hiši. Kljub materialno procesnemu vodstvu v sklepu II Cp 1810/2015 namreč ni pojasnila svojih nerazumnih trditev v zvezi s tem. Priznavala je, da je za dela, ki so bila izvedena na hiši tožencev, izdajala tudi račune na s.p. prvega toženca, pri obračunu pa ni upoštevala nobenega plačila s strani s.p., niti zneska 1.264,61 EUR, ki ga je po neprerekanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča dobila plačanega v izvršilnem postopku. Da je bilo plačanih tudi 20.000,00 EUR je nesporno. Zato morata toženca tožeči stranki plačati še 7.031,48 EUR (35.296,09 – 27.000,00 – 1.264,61). Tožeča stranka ni podala konkretnih trditev niti dokazov glede obrestnega dela zahtevka. Ker pa ji zakonske zamudne obresti po materialnem pravu gredo (378. člen OZ), jih je višje sodišče dosodilo od dne vložitve predloga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ko je tožena stranka sigurno že bila v zamudi (drugi odstavek 299. člena OZ), to je od 2. 12. 2009. 10. Glede na nesporna, neprerekana in pravilno ugotovljena za razsojo relevantna dejstva morata toženca, ob pravilni uporabi materialnega prava, tožeči stranki plačati še 7.031,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2009 dalje do plačila. Do povračila stroškov izvršilnega postopka (tretji odstavek sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) tožeča stranka ni upravičena, saj se je v pravdi izkazalo, da predlog za izvršbo v precejšnjem delu ni bil utemeljen ter da je bila vsekakor potrebna pravda. Višje sodišče je zato pritožbi na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je, kar zahteva tožeča stranka več, zavrnilo.

11. Ker je spremenilo izpodbijano sodbo je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Materialno pravna podlaga stroškovne odločitve je drugi odstavek 154. člena ZPP. Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke 38 %, tožencev pa 62 %.

12. Višje sodišče je odmerilo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP) na podlagi zahtev strank za povrnitev stroškov postopka (list. št. 105, 137, 139 in 159 spisa) ter skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Za ponovljeni postopek se prizna le nagrada za narok po tar. št. 3102 v znesku 571,60 EUR, nagrada za postopek pa ne (četrti odstavek opombe 3 ZOdvT). Ugotavlja, da znašajo potrebni stroški prvostopenjskega in prvega pritožbenega postopka tožencev 3.163,34 EUR (podrobnejša specifikacija na list. št.137), potrebni stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke pa 3.092,57 (specifikacija v točki 20. izpodbijane sodbe). Glede na doseženi uspeh v pravdi je tožena stranka upravičena do povračila 1.961,27 EUR, tožeča stranka pa do povračila 1.175,17 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožeča stranka tožencema povrniti 786,10 EUR.

13. Stroške tega pritožbenega postopka je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu pritožbe (list. št. 159 spisa). Ker ugotavlja, da so priglašeni skladno z ZOdvT in ZST-1, je sodišče tožencema priznalo vse priglašene stroške, in sicer znesejo 1.547,76 EUR (natančnejša specifikacija je na list. št. 159). Glede na uspeh s pritožbo, mora tožeča stranka tožencema plačati 62% teh stroškov, to je 959,61 EUR.

14. Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če jih tožeča stranka v postavljenem roku ne bo poravnavala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): Sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 82/2010 z dne 20. 3. 2015.