Jedro

Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskega razloga, je pričel teči z uveljavitvijo akta o notranji organizaciji družbe, pri čemer je tožena stranka reorganizacijo izvedla zaradi velike finančne izgube. Član uprave pa je tudi pojasnil, da se za odpoved niso odločili takoj, ko so ugotovili, da izguba raste, saj so pričakovali, da bo morda prišlo do izboljšave. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces tako, kot meni, da je to zanj najbolj optimalno, pri čemer sodišče nima pravice, da presoja primernost in zakonitost organizacije, kot to vsebinsko uveljavlja tožnik. Delodajalec tudi ni dolžan, podati odpoved pogodbe takoj, ko ugotovi izgubo v poslovanju, saj je povsem logično, da poskuša pred odpuščanji delavcev izvesti različne ukrepe v izogib odpovedim. Zato je bila izpodbijana odpoved pravočasna (6. odst. 88. čl. ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 12. 12. 2012, za ugotovitev, da mu je delovno razmerje trajalo do 5. julija 2013, za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, kot če bi tožnik delal do 5. julija 2013, vključno s plačo v višini mesečno bruto 2.380,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter za plačilo odškodnine v višini 28.560,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Glede obstoja poslovnega razloga, ki ga zatrjuje tožena stranka, to je glede spremembe notranje organizacije, izvedene s spremembo akta o notranji organizaciji, ki je stopil v veljavo 30. 11. 2012, je sodišče presojalo zakonitost odpovedi, pri čemer naj bi organizacijski razlogi nastali kot posledica odločitve tožene stranke o zmanjšanju izgube z znižanjem stroškov dela. Drži, da je poslovni razlog lahko ekonomske ali organizacijske narave ali celo kombinacija obojega, vendar potem mora sodišče ugotavljati dejanski obstoj teh razlogov. Sodišče bi moralo ugotavljati obstoj slabih rezultatov in pojasniti, kdaj je poslovni razlog dejansko nastal. Iz obvestila tožene stranke o nameravani odpovedi izhaja, da se delovno mesto ukinja zaradi racionalizacije in znižanja stroškov ter zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, kar pomeni, da je nujno preveriti finančne rezultate tožene stranke ter razloge zanje. Tudi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2012 se ponavlja razlog drugačne organizacije in znižanja stroškov. Tudi direktor tožene stranke je zaslišan na izrecno vprašanje odgovoril, da je bil razlog druge reorganizacije ekonomske narave. Ni bilo razloga, da bi tožena stranka najprej en sektor razdelila na tri sektorje, kmalu zatem pa dva ponovno združila. Kakšne efekte naj bi s tem dosegla v organizacijskem in ekonomskem smislu, ni jasno in tudi ni konkretizirano. Izguba enotnega sektorja je bila v letu 2011 občutno manjša kot izguba v letu 2012. Dejstvo je, da je sektor A. v letu 2011 pred delitvijo oziroma takoj po njegovi razdelitvi ustvaril skoraj 109.000,00 EUR izgube, medtem ko je bila izguba v letu le še okoli 62.000,00 EUR, pri čemer je najmanjšo izgubo imel ravno sektor za opravljanje z javnimi površinami. Glede na navedeno ni bil podan poslovni razlog za ukinitev sektorja za upravljanje javnih površin. Odpoved iz poslovnih razlogov je bila podana več kot eno leto po nastanku razlogov, zaradi česar je zamujen 6 mesečni zakonski rok. To, da je bil sektor, ki ga je po prvi delitvi vodil tožnik, majhen, je tožena stranka vedela že ob prvi reorganizaciji in to ne more biti poslovni razlog za pravočasno odpoved. Glede fiktivnosti poslovnega razloga tožnik navaja, da je delavka B.B., kot vidna članica stranke C. (prej dolgoletna članica stranke D.) ter občinska svetnica v Občini E., bila sprva članica uprave tožene stranke. Ob zamenjavi oblasti je postala svetovalka uprave, čeprav tega delovnega mesta sploh ni bilo in je bilo na novo ustvarjeno ter z B.B. sklenjena celo pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšna zaposlitev je bila formalnopravno sicer nesporna, dejansko pa finančno nevzdržna, saj je tožena stranka preko člana uprave F.F. odločila, da je potrebno B.B. zagotoviti drugo delovno mesto znotraj organizacijske strukture tožene stranke, in se je najprej sektor A. razdelil na tri sektorje in sicer Sektor G., Sektor H. in Sektor I., tožena stranka pa je v ta namen zaposlila dva nova delavca. V nadaljevanju je nadzorni svet dne 19. 11. 2012 na predlog uprave tožene stranke in zaradi zmanjšanja stroškov sprejel odločitev, da se tožnikov sektor priključi sektorju B.B. in nastane nov sektor, ki ga vodi delavka B.B., posledično pa tožnikovega delovnega mesta ni več in sledi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s spretnim manevrom drugi delavki zagotovila tisto, kar je dalj časa obljubljala in je preko političnih povezav tudi morala zagotoviti. Je pa vsekakor za tožnika težava v tem, da je vse te navedbe težko dokazati, vseeno pa ocenjuje, da jih sodišče ni jemalo dovolj resno in jih je preučilo v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi. Edini namen tožene stranke je bil delavki B.B. zagotoviti zaposlitev in opravičiti plačo, ki jo ima. Tožnik je navedel sicer tri delovna mesta, ki bi bila po njegovem primerna, da bi mu jih tožena stranka ponudila, vendar bi moralo sodišče prve stopnje, če je ugotovilo, da je sistemizirano tudi delovno mesto vodje investicijsko tehničnega sektorja v VII. tarifnem razredu in je to za tožnika ustrezno delovno mesto, to upoštevati in preveriti, ali bi ga tožena stranka na to delovno mesto lahko zaposlila. V tem delu je sodišče pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje. V predmetni zadevi gre za organizacijski razlog, kot je to razvidno iz razprave na nadzornem svetu, kot v obvestilu o nameravani odpovedi, ter tudi v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šlo je vsekakor za racionalizacijo poslovanja, ki se kaže v boljšem vodenju, preglednosti, hitrejšemu odzivu, nadzoru dela, kot tudi zmanjšanju stroškov. Organizacijski razlog ima v sebi tudi „zahtevo“ po racionalizaciji stroškov, saj v nasprotnem primeru posledica organizacijskega razloga ne bi smela biti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede fiktivnosti poslovnega razloga so pritožbene navedbe brezpredmetne. Organizacijska pristojnost je pristojnost delodajalca, torej tožene stranke. Brezpredmetna je tudi pritožbena navedba glede ponudbe delovnega mesta v VII. tarifnem razredu. Dejstvo je, da ustreznega delovnega mesta tožena stranka ni imela, kot tudi da tožnik ni navajal, katera so zanj ustrezna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako in glede trajanja delovnega razmerja in izplačila plače za ta čas kot glede izplačila odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določilih 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) v višini 28.380,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, ter po zaslišanju tožnika, predsednika uprave tožene stranke J.J.., člana uprave F.F. ter prič B.B. in K.K., zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in posledično zavrnilo tudi reintegracijski tožbeni zahtevek za čas od prenehanja delovnega razmerja do 5. julija 2013 in izplačila plač do istega datuma ter izplačila odškodnine v višini 28.560,00 EUR. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2010 za opravljanje dela vodje sektorja A., pri čemer mu je tožena stranka kasneje odpovedala navedeno pogodbo in mu ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela vodje sektorja I., pri čemer pa mu je navedeno pogodbo o zaposlitvi odpovedala, tožnik pa je v vmesnem času tudi krajši čas opravljal delo na delovnem mestu vodja sektorja H..

Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR ki določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec pa lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da se tožnikovo delovno mesto ukinja, uprava se je zaradi potrebe delovnega procesa in boljše organizacije dela odločila za spremembo notranje organizacije družbe, pri tem pa je nadzorni svet dne 19. 11. 2012 dal soglasje za sprejem spremembe akta o notranji organizaciji. Akt je bil sprejet in objavljen na oglasni deski 21. 11. 2012, veljaven pa je postal z dnem 30. 11. 2012. Zato je sodišče navedeno štelo za trenutek, ko je pričel teči rok za odpoved iz organizacijskega razloga, pri čemer je tožena stranka reorganizacijo izvedla, kot je sama pojasnjevala zaradi velike finančne izgube in torej združitev dveh delovnih mest nedvomno pomeni tudi znižanje stroškov dela, torej vsebinsko tudi ekonomski razlog. Član uprave pa je tudi pojasnil, da se za odpoved niso odločili takoj, ko so ugotovili, da izguba raste, saj so pričakovali, da bo morda prišlo do izboljšave. Tako je odločitev sodišča glede pravočasnosti podane odpovedi iz 6. odstavka 88. člena ZDR pravilna, saj je tožena stranka pojasnila, da so v roku enega leta ugotovili, da reorganizacija z razdelitvijo enega sektorja na tri ni prinesla pričakovanih učinkov tako, da so sprejeli spremembo notranje organizacije z aktom o notranji organizaciji. Delodajalec ima pravico, da organizira delovni proces tako, kot meni, da je to zanj najbolj optimalno, pri čemer sodišče nima pravice, da presoja primernost in zakonitost organizacije, kot to vsebinsko uveljavlja tožnik. Delodajalec tudi ni dolžan, da poda odpoved pogodbe takoj, ko ugotovi izgubo v poslovanju, saj je povsem logično, da poskuša pred odpuščanji delavcev izvesti različne ukrepe v izogib odpovedim. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je tožena stranka pred delitvijo sektorja A. v letu 2011 imela skoraj 109.000,00 EUR izgube, v letu 2012 pa samo 62.000,00 EUR. Delodajalec si nedvomno mora prizadevati, da posluje z dobičkom, saj dolgoročno ne more poslovati z izgubo. Pritožbeni razlog, da je ukinitev sektorja L. fiktivna, pa je neupošteven, ker kot že navedeno, sodišče nima pristojnosti, da presoja ekonomsko utemeljenost organizacije delodajalca. Sodišče je lahko presojalo le, ali je obstajal utemeljen razlog za podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je šlo za fiktiven organizacijski razlog zaradi favoriziranja nekdanje članice uprave in vidne članice političnih strank B.B.. Pri individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi tistemu delavcu, za katerega se odloči, pri čemer delavec ne more uspešno uveljavljati, da bi moral delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu - konkretno B.B..

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor o tem, da bi sodišče moralo ne glede na navedbe tožnika samo preverjati, ali je obstajalo kakšno delovno mesto, primerno za njegovo novo zaposlitev, pri čemer tožnik sam navaja, da je navedel le tri delovna mesta, kar pa je sodišče raziskalo in obrazložilo v sodbi. Sodišče je preizkusilo ali je obstajalo primerno delovno mesto za tožnika glede na njegovo trditveno podlago. Skladno s podatki seznama delovnih mest kot priloge Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z dne 30. 11. 2012 je ugotovilo, da na seznamu ni delovnega mesta oglednika cest in ne delovnega mesta nadzornika. V IV. tarifnem razredu je sicer delovno mesto delavca na urejanju prometa - nadzornik, vendar je bilo to delovno mesto neprimerno glede na to, da je tožnik imel pogodbo o zaposlitvi v VII. tarifnem razredu. V sistemizaciji v VII. tarifnem razredu je sistemizirano delovno mesto vodje investicijsko tehničnega sektorja, vendar pa to ni enako delovnemu mestu tehničnega vodje, pri čemer je bil tehnični vodja ukinjen že s sklepom z dne 28. 9. 2009. Tako je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede možnosti zaposlitve tožnika na drugih delovnih mestih, pri čemer pritožbeno sodišče še navaja, da delodajalca v ničemer ne obvezuje, da ima zaposlene delavce na vseh sistemiziranih delovnih mestih, torej je tudi v njegovi pristojnosti, da se odloči za najbolj ustrezno zasedbo delovnih mest in sistemizacije.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.