Jedro

Četudi je tak objekt (kontejner s platneno streho) vpisan v kataster stavb, to še ne pomeni, da ga mora sodišče s stvarnopravnega vidika presojati kot stavbo. Sodišče namreč ni vezano na dejanske ugotovitve drugih organov iz drugih postopkov.

Izrek

I. Pritožba proti sodbi se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi proti sklepu se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnici, zniža za 50 EUR.

III. V preostalem delu se tudi pritožba proti sklepu zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v glavnem (razen glede paricijskega roka) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da na lastne stroške odstrani kontejner s platneno streho ter betonski tlak in porušene dele, zemljišče pa izroči tožnici v posest (vse na nepremičninah parcelna št. 1117/13 in 1117/14, k. o. X). Poleg tega je na teh tožničinih nepremičninah v prihodnje sodišče tožencu prepovedalo vsakršne posege.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških pravdnega postopka, in sicer tako, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 1917,95 EUR, v primeru zamude z ustreznimi obrestmi.

3. Toženec se je zoper sodbo pritožil in predlaga njeno razveljavitev oz. zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je tekom postopka povsem določno podal trditve o pridobitvi lastninske pravice na podlagi določb 24. do 26. čl. ZTLR. Dobrovernost se domneva, zato je ni bilo treba dodatno dokazovati. Navaja, da je stavba vpisana v kataster stavb, na podlagi 71. čl. Zakona o evidentiranju nepremičnin pa so vpisani le objekti, ki jih ni mogoče prestaviti brez škode za njegovo substanco, zato nasprotuje stališču sodišča, da sporni kontejner s platneno streho ni tak objekt. Izpodbijana sodba je po njegovem napačna tudi v delu, ki določa, da se odstrani objekt iz parcele 1117/14, saj na tej parceli ni nobenega objekta, sploh pa ne gre za kontejner s platneno streho. Končno naj bi bil napačna sodba tudi v delu, ko prepoveduje bodoče parkiranje, saj naj ne bi bilo izkazano, da je tožnico kdaj v njeni lastnini vznemirjal s parkiranjem.

4. Toženec se je pritožil tudi proti sklepu o stroških, češ da je napačen že zaradi napačne odločitve o glavni stvari, ne glede na to pa meni, da je nepravilen v delu, ko priznava tožnici tudi nagrado za pritožbo v višini 50,00 EUR, saj s tisto pritožbo ni uspela.

5. Tožnica je na pritožbo zoper sodbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša še stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je utemeljena delno.

O pritožbi zoper sodbo:

7. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita ter brez očitanih napak. Sodišče prve stopnje jih ni zagrešilo ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Sodišče prve stopnje je kot bistveni razlog za odločitev v tej zadevi navedlo, da tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičninah tožnice z gradnjo na tujem že zaradi tega, ker sporni kontejner ni gradnja, torej trajni objekt, ki ga ne bi bilo mogoče prestaviti brez škode za njegovo substanco. Pritožbeno sodišče sodi, da je ta razlog pravilen, dejanski zaključek, na katerem temelji, pa prepričljivo ugotovljen.

9. Lastninsko pravico na zemljišču je (bilo) možno pridobiti na podlagi ZTLR samo v primeru, da je z gradnjo prišlo do nove stavbe ali novega dela stavbe, to pa pomeni, da mora biti stavba z zemljiščem trajno spojena, tj. da je ni mogoče prestaviti brez škode za njeno substanco, kot je to pojasnilo že prvo sodišče. Do ugotovitve, da sporni objekt ne izpolnjuje omenjenih pogojev, je sodišče prve stopnje prišlo zlasti z ogledom na kraju samem, kjer je s pomočjo izvedenke ugotovilo njegovo zgradbo. Po teh ugotovitvah gre za suhomontažni objekt brez temeljev, ki je pritrjen (postavljen) na betonsko ploščo, ki se razteza tudi zunaj njega, streha objekta pa je platnena. Gre torej za nekakšen provizorij. Četudi je tak objekt (kontejner s platneno streho) vpisan v kataster stavb, to še ne pomeni, da ga mora sodišče s stvarnopravnega vidika presojati kot stavbo. Sodišče namreč ni vezano na dejanske ugotovitve drugih organov iz drugih postopkov. Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo lastno oceno sodišča prve stopnje, da je sporni objekt možno prestaviti brez škode za njegovo substanco. Ker torej sploh ne gre za gradnjo, se pritožbeno sodišče ne spušča v pritožbene navedbe o tem, ali je bil toženčev ugovor zoper negatorno tožbo, da je pridobil lastninsko pravice z gradnjo na tujem, ustrezno substanciran ali ne.

10. Tudi nadaljnji pritožbeni očitki niso utemeljeni. Glede nepremičnine parcelna št. 1117/14 k. o. X je jasno ugotovljeno, da jo ima toženec brez podlage v posesti in jo je dolžan izročiti tožnici prosto oseb in stvari, četudi se ne tej parceli sporni kontejner ne nahaja.

11. Poimenovanja spornega predmeta ni pomembno; sodišče prve stopnje je glede tega sledilo tožbi, kjer je navedeno »kontejner s platneno streho«. Tekom postopka ni bilo spora o tem, kateri objekt je s tem mišljen in zato so sedaj pritožbene navedbe, da sploh ne gre za to oz. da je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, neutemeljene.

12. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko pravi, da ni z ničemer izkazano, da bi toženec kdajkoli vznemirjal lastninsko pravico tožnice s parkiranjem na njeni nepremičnini. To ne drži. Sodišče prve stopnje je na podlagi aerofoto posnetka ugotovilo, da so bili na sporni nepremičnini parkirani avtomobili. To je razvidno tudi iz fotografij z dne 29. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo tudi, ko je prepovedalo tudi vsakršne bodoče posege na nepremičnini, med drugim tudi parkiranje.

13. Ker niti v okviru preizkusa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep:

14. Ker je odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari pravilna, je pravilno upoštevano tudi načelo uspeha v sklepu o stroških pravdnega postopka (3. odst. 154. čl. ZPP). Tožnica je namreč s svojim tožbenim zahtevkom uspela praktično v celoti, zgolj glede predlaganega izpolnitvenega roka ne, a zaradi tega niso nastali nobeni posebni pravdni stroški.

15. Je pa utemeljen pritožbeni očitek, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroška 50 EUR za pritožbo zoper sklep I P 273/2013 z dne 25. 4. 2013 o nepristojnosti. Ta tožničina pritožba je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1803/2013 z dne 15. 7. 2013 delno zavržena, delno pa zavrnjena. Bila je nepotrebna in očitno neutemeljena, zato v skladu s 156. čl. ZPP tožnica ni upravičena do povrnitve teh stroškov. Pravdne stroške, ki jih je toženec dolžan povrniti, je bilo zato treba zmanjšati za 50 EUR in tako ta sklep spremeniti, sicer pa pritožbo zavrniti in sklep potrditi (365. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka temelji na 1. in 3. odst. 154. čl., 155. čl. in 165. čl. ZPP. Toženec s pritožbo zoper glavno stvar ni uspel, zoper stransko pa le delno, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožnice na pritožbo pa ni bil potreben, zato tudi ona sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.