Jedro

Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih.

Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremeni, da se besedilo: "ter se namesti v Strokovni center A., s prvo namestitvijo v Stanovanjsko skupino B.", nadomesti z besedilom " ter se namesti v stanovanjsko skupino v okviru Strokovnega centra A., ki jo kot primerno določi ta strokovni center".

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom mld. C. C. začasno odvzelo staršema ter jo namestilo v Strokovni center A., s prvo namestitvijo v Stanovanjsko skupino B. (1. točka izreka). Stike s staršema je uredilo tako, da z mamo potekajo za vikende, šolske počitnice in dela proste dneve, z očetom pa eno uro med tednom pod nadzorom strokovnega delavca zavoda, vse upoštevaje program dela zavoda (2. točka izreka). Sodišče je odločilo, da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma drugačne odločitve ter da pritožba ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka (v nadaljevanju nasprotna udeleženka, mati) iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Te se odražajo kot nasprotje med razlogi sklepa o psihološkem in psihiatričnem stanju prve nasprotne udeleženke, kot sta ga ugotovili izvedenki D. D. in E. E., ter ugotovitvami izvedenke F. F. v mnenju z 29. 4. 2016. Sodišče se do različnih stališč prirejenih strokovnjakinj ni opredelilo, prav tako ni ugodilo dokaznemu predlogu po zaslišanju izvedenke F. F. ter soočenju z izvedenkama D. D. in E. E., zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Napačen je zaključek o ogroženosti otroka. Nasprotna udeleženka nima duševnih težav, ki bi jo ovirale pri izvrševanju starševske vloge. Kot izhaja iz listinskih dokazov in izpovedi prič se mld. C. C. normalno razvija, je odprta, komunikativna, neproblematična, dobro opravlja šolske obveznosti in se udeležuje izvenšolskih aktivnosti. Kot je izpovedalo šolsko osebje, jim o spolni zlorabi ni govorila. Hčerka je preko pritožnice sodišču sporočila, da je zaradi sodnega postopka in siljenja na stike prizadeta, ker ji nihče ne verjame in je ne upošteva, zato se tudi ni želela zglasiti pri kolizijskemu skrbniku in kasneje pri zagovorniku otroka pri Varuhu človekovih pravic. Vtis neupoštevanja je ponovno doživela, ko CSD ni želel sprejeti njene izjave o odklanjanju stikov. Zaradi neupoštevanja volje otroka je dejansko stanje glede ogrožujočega vpliva matere zmotno ugotovljeno.

V nobenem od dosedanjih postopkov ni bilo nesporno ugotovljeno, da mld. C. C. ni doživela spolne zlorabe, zato so pavšalne in nepreverjene ugotovitve udeležencev, izvedencev in sodišč, da so to zgolj blodnjave izmišljotine nasprotne udeleženke. Sodišče neutemeljeno sledi izvedenki klinične psihologije, da se čustvena zloraba pri C. C. že kaže v socialni izolaciji ter pretiranem poudarku na prežeče nevarnosti, saj teh pokazateljev dejstva ne izpričujejo. Prepričanje otroka o nekih dogodkih ne more predstavljati preteče nevarnosti v njegovem razvoju. Hčerka je redno vključena v psihološko in pedopsihiatrično obravnavo v okviru Službe za otroško psihiatrijo pri Pediatrični kliniki. Od 19. do 21. 8. 2024 je bila celo hospitalno obravnavana, kar dodatno izkazuje, pod kakšnim stresom je zaradi postopka in morebitnih stikov z očetom. S selitvijo bi deklica izgubila redno zdravstveno obravnavo.

Začasna odredba je pomanjkljiva, ker v njej ni odločeno o psihološki pomoči za otroka. Z njeno izvršitvijo bo C. C. bolj ogrožena kot pri ohranitvi obstoječega stanja. Sodišče bi moralo ravnati po načelu najmilejšega ukrepa, ki je predpisano v 156. členu Družinskega zakonika (DZ). Sklep si nasprotuje, saj po eni strani deklico izloča iz domačega okolja z namestitvijo v zavod, po drugi strani pa bo lahko vse vikende in počitnice pri mami. Dovoljeni daljši stiki potrjujejo, da mati ni ogrožujoča, temveč je deklici močno potrebna. Sodišče ni upoštevalo 170. člena DZ, saj CSD pred odločitvijo o izreku ukrepa trajnejšega značaja ni izdelal načrta pomoči družini in otroku.

3.Na pritožbo je odgovoril drugi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju nasprotni udeleženec, oče) in predlagal njeno zavrnitev.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Postopek se vodi po v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predpisanem postopku (100. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih. Sodišče prve stopnje je vse navedeno upoštevalo. Dejansko stanje je dovolj raziskalo, da je lahko sprejelo pravilno odločitev glede predlagane začasne odredbe. Ob tem se je argumentirano opredelilo do vseh bistvenih okoliščin, ki utemeljujejo presojo, pri čemer ni zagrešilo v pritožbi očitanih, pa tudi ne po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev.

6.Kot izhaja iz poročila CSD o obravnavanju družine mld. C. C. s 23. 12. 2015 strokovni delavci razmere spremljajo že od rojstva otroka, torej od leta 2011 dalje. Konkretni postopek za odvzem otroka je pričel teči v letu 2015 po prejemu izvedeniških mnenj klinične psihologinje G. G. ter psihiatrinje H. H., izdelanih v nepravdnem postopku za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu. Izvedenki sta ugotovili, da obstaja velika verjetnost, da je očitana spolna zloraba deklice posledica materine blodnjave ideje ter da je materino duševno funkcioniranje škodljivo za razvoj mld. otroka.

7.Zaradi spremenjene stvarne pristojnosti po uvedbi DZ je CSD v skladu z 291. členom citiranega zakona zadevo v letu 2020 odstopil sodišču, ki je v postopku ponovno pridobilo izvedeniški mnenji sodnih izvedenk klinične psihologinje D. D. in psihiatrinje E. E. Tudi iz omenjenih mnenj, izdelanih v letu 2023, ki jih sodišče podrobno povzema v 22. do 29. točki obrazložitve sklepa, izhaja, da imata oba starša težave na področju duševnega funkcioniranja, zaradi katerih nimata ustreznih kapacitet za celovito izvrševanje varstva in vzgoje deklice. Ker je oče z začasnim odvzemom otroka soglašal, je za presojo v tej zadevi pomembno predvsem stališče izvedenk do materine sposobnosti zadovoljevanja otrokovih potreb.

8.Izvedenki sta sicer potrdili, da je mati zmožna deklici zagotoviti osnovne razvojne potrebe, potrebe po varnosti, fiziološke potrebe in kognitivne razvojne potrebe, vendar pa zaradi specifik v lastnem funkcioniranju2 v manjši meri zadovoljuje dekličine čustvene in socialne potrebe ter je ne podpira na področju razvoja avtonomije in samostojnosti. Izvedenka klinične psihologije je ob tem opozorila na obstoj nevarnosti, da bi mati deklico na neki točki življenja razvrednotila in jo pričela doživljati povsem negativno, kot se je to že zgodilo v odnosu do starejših treh otrok, če ji deklica z razvojem lastnega mišljenja ne bi bila več v ponos. Obstaja možnost, da bo deklica razvila inducirano psihotično motnjo in ponotranjila materine blodnje ter zmotna prepričanja, kar je za njen razvoj izjemno škodljivo. Iz mnenja izvedenke psihiatrinje dodatno izhaja, da lahko narava duševne motnje pri nasprotni udeleženki, do katere je povsem nekritična, povzroča hudo in nepopravljivo škodo deklici, pri kateri se že kažejo motnje čustvovanja in vedenja. Obe izvedenki sta predlagali ukrep odvzema otroka staršem in namestitev v zavod ali v rejniško družino, pri čemer sta vztrajali tudi ob ustnem zaslišanju ter pojasnili, da milejši ukrep zaradi mamine nekritičnosti in nesposobnosti prepoznavanja lastnih težav in nepravilnih vzorcev ter nujnosti umika deklice iz trenutnega okolja ne bi bil ustrezen.

9.Izvedenki sta se podrobno opredelili do izvedeniškega mnenja psihiatrinje F. F. iz leta 2016, ki ga izpostavlja pritožba, ter prepričljivo pojasnili, zakaj z njim ne soglašata. Poudarili sta, da ima nasprotna udeleženka tendenco ustvarjanja pozitivnega vtisa ter želi prikriti določene pomanjkljivosti na področju lastnega psihičnega funkcioniranja, kar je lahko vplivalo na mnenje F. F. Ob tem je izvedenka psihiatrinja poudarila, da je F. F. mnenje izdelala brez opazovanja interakcij s hčerko in brez daljše eksploracije materinega psihičnega stanja, zato je mnenje posledica ugodnega površinskega vtisa. Glede na navedene ugotovitve in nižji dokazni standard, potreben za izdajo začasne odredbe, sodišče v tem postopku izvedenk ni bilo dolžno soočati in opustitev izvedbe tega dokaza ne predstavlja očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ. Sklep tudi ni obremenjen s kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ, saj sodišče dokaza ni nepravilno povzelo in se je do njega opredelilo (28. točka obrazložitve sklepa).

10.Glede na opisano je pogoj ogroženosti, potreben za izdajo začasne odredbe (161. člen DZ), nedvomno izkazan s stopnjo verjetnosti, sodišče pa je glede na ugotovitve izvedenk tudi pravilno izbralo tisti ukrep, ki bo koristi otroka najbolje zaščitil. Nasprotna udeleženka z izpostavljanjem lastne primernosti, ki naj bi se odražala v normalnem psihofizičnem razvoju mld. hčerke, strokovnih ugotovitev izvedenk ne uspe izpodbiti. Ne drži, da čustvene stiske deklice niso izkazane, saj jih je izvedenka ugotovila neposredno ob pregledu, razvidne pa so tudi iz zdravstvene dokumentacije in nenazadnje potrjene z navedbami pritožnice o travmah, ki jih je doživljala C. C. med poletjem in ki so terjale njeno hospitalizacijo. Pripisovanje odgovornosti za psihične težave otroka sodišču potrjuje ugotovitev izvedenk, da je mati nezmožna prepoznavanja napačnih ravnanj, ki se kažejo tudi v podrobnem in neustreznem seznanjanju deklice z vsebino sodnih postopkov, pri čemer odklanja in preprečuje vsako možnost, da bi hči stopila v stik z nevtralno osebo, kot npr. kolizijskim skrbnikom ali zagovornikom v okviru Varuha človekovih pravic. Tudi izpovedi zaslišanih pedagogov, ki jih izpostavlja pritožnica, o dekličinem neproblematičnem vedenju v šoli, ne morejo ovreči strokovnih ugotovitev sodnih izvedenk, da mati s svojim načinom prikazovanja sveta, vsiljevanjem blodnjavih prepričanj in nadzorom ter socialno osamitvijo otroku škoduje. Čeprav deklica svoje primanjkljaje še delno kompenzira, je zanjo ohranitev sedanjega stanja ogrožujoča. V tej luči je treba presojati cilj ukrepa, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.

11.Pritožba neutemeljeno graja odločitev o ponovni vzpostavitvi dekličinih stikov z očetom. Te je sodišče odobrilo ob upoštevanju izvedenskega mnenja klinične psihologinje, ki ob snidenju deklice z očetom ni zaznala čustvene vznemirjenosti. Ocenila je, da je otrokovo odklanjanje stikov rezultat dalj časa trajajočega procesa odtujevanja, nekonsistentnih in nerednih stikov z očetom, vsiljenega prepričanja, da je bila spolno zlorabljena, materinih neustreznih hiperprotektivnih in simbiotičnih reakcij ter tudi očetovih neustreznih reakcij. Po ugotovitvah izvedenke gre za nepristno mnenje, zato bi bila ponovna vzpostavitev stikov koristna, vendar v nadzorovanem okolju. Glede na takšne zaključke pritožbeno sodišče ne glede na drugačno izraženo željo deklice odločitev sodišča o ponovni vzpostavitvi stikov z očetom sprejema. Ker je deklica po navedbah nasprotne udeleženke že vključena v psihoterapevtsko obravnavo, se bo ob strokovni pomoči tudi lažje soočila z novimi občutki ob bistvenih spremembah glede novo nastale bivanjske situacije ter poskusila spremeniti vsiljena prepričanja. Namestitev v strokovni zavod zdravstvene obravnave otroka ne bo prekinila, poleg tega pa bo deklici zagotovljeno varno in strukturirano okolje z dodatno psihoterapevtsko pomočjo, ki jo nudijo strokovni centri v skladu z Zakonom o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (ZOOMTVI). Neutemeljen je zato tudi pritožbeni očitek, da bi predlagatelj otroku moral priskrbeti še dodatno psihološko pomoč.

12.Izpodbijani sklep ne predstavlja končnega ukrepa trajnejšega značaja, zato sodišče ni zagrešilo kršitve 170. člen DZ, ker s strani predlagatelja ni pridobilo načrta pomoči družini in otroku.

13.Pritožbeno sodišče soglaša z nasprotno udeleženko, da bo izrečeni ukrep močno posegel v dosedanje življenje deklice, vendar pa bo glede na ugotovitve izvedenk ob ustrezni strokovni pomoči le to obvaroval pred hujšo ogroženostjo, ki jo zanjo predstavlja nadaljnje življenje v patološko nezdravem domačem okolju. Da bo spremembe lažje sprejela, je sodišče z mamo določilo obsežne stike, s čimer pa ni minimiziralo pomena škodljivih posledic njene vzgoje na zdrav psihični razvoj deklice. Pritožbeno izpostavljanje protislovnosti sklepa, ki stike z nasprotno udeleženko kljub zatrjevani ogroženosti deklice dopušča, zato ni utemeljeno.

14.Po določilu 8. člena ZOOMTVI je strokovni center, ki usklajuje sodelovanje strokovnih centrov na posameznem področju, pristojen za razporeditev otroka ali mladostnika v strokovni center znotraj območja glede na vrsto pomoči, ki jo otrok ali mladostnik potrebuje. Zato je pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijani sklep glede odločitve o namestitvi v stanovanjsko skupino B. spremenilo tako, da je izbiro konkretne namestitve prepustilo strokovnemu centru (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ). S tem je vzpostavilo možnost otrokove namestitve bližje sedanjemu prebivališču, kar bi olajšalo stike deklice z materjo (ki nima prevoznega sredstva) in ohranitev dosedanje zdravstvene obravnave.

15.V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ). Ob tem se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile za presojo odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Priloga A3.

2Izvedenka je opozorila na materino izrazito preokupiranost s spolnimi vsebinami, lansiranje zmotnih prepričanj in stališč glede spolne zlorabe ter izrazito odtujevanje deklice očetu in ostalemu socialnemu okolju.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 156, 161, 170 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 100 Zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (2020) - ZOOMTVI - člen 8