Jedro

V zadevi ni sporno, da tožnik uporablja objekte na naslovu B., saj tam živi. To pomeni, da neposredno uporablja tudi zazidano stavbno zemljišče, zato je dolžen plačati nadomestilo za njegovo uporabo. Za odločitev v zadevi tako ni pomembna okoliščina, da je lastninska pravica zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka še vedno vpisana na njegovega pokojnega očeta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za leto 2015, za zazidana stavbna zemljišča, na katerih stojita objekta s stanovanjskimi prostori A., in B., v skupnem znesku 67,81 EUR. Iz izreka te odločbe izhajajo podatki o nepremičninah, za katere je odmerjeno nadomestilo, iz obrazložitve pa izhajajo pravne podlage in merila, ki so bili uporabljeni pri odmeri.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da mora po določbi 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji, v nadaljevanju ZSZ/84) in po Odloku o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Žirovnica (v nadaljevanju Odlok) NUSZ plačati neposredni uporabnik nepremičnine. Tožnik ne navaja, da ne bi bil neposredni uporabnik nepremičnine na naslovu B., temveč le to, da ta objekt sicer uporablja za bivanje, vendar še ni njegov lastnik, ker ni zaključen zapuščinski postopek po njegovem očetu. To po mnenju drugostopenjskega organa pomeni, da je tožnik neposredni uporabnik nepremičnine in s tem tudi zavezanec za plačilo NUSZ. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo biti tožniku odmerjeno NUSZ tudi za zemljišče parc. št. 539/1 k.o. ..., se drugostopenjski organ sklicuje na obrazložitev sodbe naslovnega sodišča I U 622/2013, iz katere izhaja, da morebitna odmera oziroma neodmera NUSZ ne more vplivati na namembnost zemljišča, opredeljeno v prostorskih aktih. S tem, ko NUSZ ni bilo odmerjeno, je bila izdana odločba v tožnikovo korist, zaradi česar ni razloga za njeno odpravo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izpodbija odmero NUSZ izključno glede nepremičnine na naslovu B. V tej nepremičnini dejansko prebiva tako rekoč od rojstva, vendar je njen zemljiškoknjižni lastnik še vedno pok. C.C., za katerim ni končan zapuščinski postopek. Ker torej tožnik ni lastnik, ne imetnik pravice razpolaganja, ne more biti niti zavezanec za plačilo NUSZ, njegovo pravno razmerje do navedene nepremičnine pa v izpodbijani odločbi ni opredeljeno. Predmet dedovanja je zaščitena kmetija, zato se sploh še ne ve, kdo bo njen lastnik. Tožniku je s tem onemogočena ustavna pravica do pritožbe v delu, ki se nanaša na dejansko stanje omenjene nepremičnine, saj tožnik, ki ni njen lastnik, nima pravice za dokazovanje dejanskega stanja. Toženka se do vsega tega sploh ni opredelila, niti ni obrazložila, zakaj do leta 2013 tožniku ni odmerjala NUSZ za omenjeno nepremičnino, niti tega, od kod ji podatki, ki niso enaki stanju uradnih evidenc GURS, ne dejanskemu stanju. Meni, da bi morala toženka z izdajo izpodbijane odločbe čakati na odločitev Ustavnega sodišča o ustavnosti Odloka. Dodaja, da se je toženka sicer opredelila glede njegovih očitkov o zadevi s parcelo 539/1 k.o. ..., vendar se pri tem izgovarja na sodbo naslovnega sodišča, ki ne pojasnjuje "kako se je neko ponarejeno stanje neto stavbne površine lokacije A. lahko naenkrat spremenilo po dejanskem stanju". Toženka je z izpodbijano odločbo navedla obrazložitve na podlagi prirejenega povzetka zakonodaje "v smeri samo izkazovanja nekega stanja v prid plačilu NUSZ (po nepravilnem stanju), dejansko pa je tožena stranka v celotni zadevi postopka NUSZ dolžna upoštevati celotno zakonodajo, s katero se izkazuje neko dejansko stanje upravičenosti oziroma do neupravičenosti plačila NUSZ".

4. Sodišču iz navedenih razlogov predlaga, naj izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi in toženki naloži, naj pri ponovnem odločanju upošteva "dejansko pravno stanje zakonodaje tako zemljiško-knjižno, kot drugo pravno stanje (vštevši v bodoče izdane odločitve Ustavnega sodišča) za obdobje, na katero se nanaša postopek odmere NUSZ 2015". Poleg tega od sodišča zahteva "da preizkusi tožnikove očitke toženi stranki glede kršenja človekovih temeljnih osnovnih pravic in ustavnih pravic in poseganja temeljnih človekovih in pravic tožene stranke s celotnim konkretnim postopkom", uveljavlja pa tudi stroške postopka.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnik zavezanec za plačilo NUSZ za stavbno zemljišče s stanovanjskih objektom na naslovu B. 8. Po 62. členu ZSZ/84 je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča ali stavbe oziroma dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, najemnik stanovanjske pravice). Iz te zakonske določbe izhaja, da je zavezanec za plačilo obravnavane dajatve, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, neposredni uporabnik tega zemljišča oziroma kadar gre za zazidano stavbno zemljišče, neposredni uporabnik stavbe ali dela stavbe, ki na takem zemljišču stoji. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1180/2004 je neposredni uporabnik oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.

9. V zadevi ni sporno, da tožnik uporablja objekte na naslovu B., saj tam živi. To pomeni, da neposredno uporablja tudi zazidano stavbno zemljišče, zato je dolžen plačati nadomestilo za njegovo uporabo. Za odločitev v zadevi tako ni pomembna okoliščina, da je lastninska pravica zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka še vedno vpisana na njegovega pokojnega očeta.

10. Tožnik ima kot uporabnik predmetnih zemljišč možnost preveriti, ali je bilo pri odmeri pravilno upoštevano dejansko stanje stavbnega zemljišča (npr. površina, opremljenost s komunalnimi objekti in napravami, namembnost). Tudi sicer ima vsak zavezanec in ne le tisti, ki je lastnik stavbnih zemljišč, pravico uveljavljati nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je neutemeljen očitek, da je bila v tem delu kršena tožnikova pravica do pritožbe. Navedb, da naj bi bila površina zemljišč, navedena v odločbi, napačna, tožnik v ničemer ne konkretizira, zato se sodišče do njih ne more opredeliti.

11. Tožnik v ničemer ne konkretizira niti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic oziroma v zvezi s tem ne navaja nobenih določnih razlogov, zato se sodišče tudi do njih ne more opredeliti, pripominja pa, da je zoper izpodbijano odločbo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, zato je ni mogoče obravnavati niti kot akt ali dejanje, s katerim organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. 12. Glede na navedeno in ker tožnik ne navaja konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na nezakonitost izpodbijanih odločb v delu, v katerem je bil odmerjen NUSZ za objekt na naslovu A., odmera nadomestila za zemljišče parc. št. 539/1 k.o. ... pa ni predmet tega postopka, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Tožnik je kot dokaze v zadevi predlagal izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

14. Kadar sodišče tožbo zavrne v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.