Jedro

Plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine skladno s 6. členom ZDoh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 15.5.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila prvi stavek izreka odločbe Davčnega urada Murska Sobote z dne 6.1.2002 z navedbo, da je prvostopni upravni organ odločil o zadevi, o kateri je že bilo odločeno s sklepom o obnovi postopka odmere dohodnine z dne 3.10.2001. V ostalem je tožena stranka pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Murska Sobota z dne 6.1.2002 zavrnila. S svojo odločbo je prvostopni upravni organ tožniku v davčno osnovo vštel znesek 247.992,00 SIT iz naslova stimulacij in bonitet, kar ustreza polovici zneska premij za življenjsko in nezgodno zavarovanje, ki ga je za tožnika in njegovo ženo plačevala pravna oseba A. d.o.o. V obravnavanem primeru je pravna oseba A. d.o.o. kot sklenitelj zavarovanja v letu 1998 tožniku, ki je bil pri njej zaposlen, mesečno plačevala premije za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, katerega upravičenca sta bila tožnik sam A.B. in njegova žena B.B. Ker sta oba zavarovana na osnovi iste zavarovalne police, na vsakega od njiju odpade polovica plačane premije, ta premija pa predstavlja v smislu določb 5., 6. in 17. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, od št. 71/93 do 36/99 - odl. US) za zaposlene drug prejemek iz delovnega razmerja - boniteto v zvezi z delovnim razmerjem. Sklenjena je bila tudi pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne police oziroma o odstopu negotovih terjatev med strankami A.B. in B.B. ter pravno osebo A. d.o.o, ki je s pogodbo prevzela vsa morebitna izplačila zavarovalne vsote iz omenjenega razmerja. Ta pogodba pa po mnenju tožene stranke ne vpliva na davčno razmerje tožnika.

Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je nesporno, da sta bila tako tožnik kot njegova žena v družbi A. d.o.o. v letu 1998 v delovnem razmerju in da je navedena družba dne 1.6.1995 z zavarovalnico ... sklenila zavarovalno pogodbo o življenjskem zavarovanju z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, v kateri sta kot zavarovalna upravičenca določena tožnik in njegova žena. Pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne police oz. odstop negotovih terjatev z dne 1.6.1995, sklenjena med tožnikom in njegovo ženo kot zavarovancema po navedeni polici na eni strani in A. d.o.o. na drugi strani predstavlja civilno pravno razmerje med pogodbenima strankama, ki pa na davčno pravno razmerje med upravičencema zavarovanja ne vpliva. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi ugovor tožnika, da k pogodbi o življenjskem zavarovanju ni dal soglasja. Predmetna zavarovalna polica je bila veljavna (tožnik z ničemer ne dokazuje, da ne bi bila veljavna), tožnik pa je podpisal navedeno pogodbo z dne 1.6.1995, s katero je dejansko razpolagal s svojim upravičenjem iz zavarovalne police. Sodišče ni upoštevalo ugovora, da je bila vrednost zavarovalne police odkupljena s strani A. d.o.o. v letu 2001, saj so bile sporne premije plačane v letu 1998. Tožnik v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ponavlja tožbene navedbe in meni, da je zmotna presoja in ocena sodišča, da je tožnik pridobil bodočo terjatev do Zavarovalnice ... za izplačilo zavarovalne vsote od tistega trenutka, ko je pravna oseba začela plačevati premije. Gre za tvegano pogodbo glede na neka bodoča negotova dejstva. Šele, ko to dejstvo nastopi, pride do zaveze Zavarovalnice. Zavarovalna pogodba je bila sklenjena v korist tretjega, soglasja tožeče stranke na polici ni bilo, tako tožeča stranka od tega ni imela prav nobene koristi in zato ne gre za bonitete, ki bi se vštevale v osnovo za dohodnino, kot je to zmotno ocenilo naslovno sodišče. S tem, ko ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je bistveno kršilo tudi določbe postopka, saj ni moglo dejanskega stanja popolnoma ugotoviti. Zavarovalna polica je bila odkupljena s strani pravne osebe A. d.o.o., ki je pridobila pravico do izplačila odkupne vrednosti police. Tako tožeča stranka ni imela nobene koristi in ne gre za bonitete, ki bi se vštevale v osnovo za dohodnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožbi tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeči stranki naj se povrnejo stroški, skupaj z zamudnimi obrestmi dalje od izdaje odločbe do plačila, vse v roku 8 dni.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišče je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo pravilne razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje in dodaja: V tem postopku je sporno, ali plačane premije za življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem na podlagi zavarovalne police, sklenjene dne 26.5.1995 med Zavarovalnico ... in družbo A. d.o.o. v korist upravičenca - tožnika predstavljajo osebne prejemke, ki jih je šteti kot vir dohodnine.

V skladu z 6. členom ZDoh se v osnovo za dohodnino vštevajo letni znesek plače, nadomestil plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, izplačanih v denarju, bonih ali naravi, razen povračil stroškov, ki jih je imel zavezanec v zvezi z delom, ter letni prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. Po 1. alinei 2. člena ZDoh so viri dohodnine tudi osebni prejemki, ki se med letom obdavčujejo z davkom od osebnih prejemkov (15. do 21. člen ZDoh v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZDoh). Odmerjeni oziroma obračunani davki pa se odštejejo od dohodnine (2. odstavek 3. člena ZDoh). V skladu s 15. členom ZDoh je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki, osnova za davek od osebnih prejemkov pa so tudi prejemki v obliki stimulacij in bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. Po določbi 17. člena ZDoh se med stimulacije in bonitete, ki se vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov štejejo tudi druga osebna zavarovanja.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 129/78, 39/85, 57/89), ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopnega upravnega organa, v 942. členu določa, da med osebna zavarovanja spadata življenjsko in nezgodno zavarovanje. V skladu z določbo 946. člena ZOR se življenjsko zavarovanje lahko nanaša na življenje sklenitelja zavarovanja, lahko pa se nanaša tudi na življenje nekoga drugega. Pravico do zavarovalne vsote ima le upravičenec, in sicer od same sklenitve zavarovalne pogodbe, ne glede na to, kako in kdaj je bil določen za upravičenca in ne glede na to, ali je pred zavarovančevo smrtjo ali po zavarovančevi smrti izjavil, da jo sprejema; zato se lahko obrne neposredno na zavarovalnico z zahtevo, naj mu izplača zavarovalno vsoto, kot to določa druga točka 960. člena ZOR. Glede na navedene zakonske določbe in podatke v spisih tudi po mnenju pritožbenega sodišča plačilo premije za zavarovanje iz naslova plačila življenjskega zavarovanja predstavlja boniteto v zvezi z delovnim razmerjem in tako vir dohodnine v skladu z 6. členom ZDoh.

Na odločitev ne vpliva pritožbena navedba, da tožeča stranka ni imela koristi od zavarovalne pogodbe, sklenjene v korist tretjega, ker k pogodbi ni dala soglasja. Tožnik je kot upravičenec iz zavarovalne police podpisal pogodbo o prenosu pravic iz zavarovalne police, na katero se v pritožbi tudi sklicuje. Upravičeno je torej sklepati, da je k zavarovalni polici, sklenjeni v njegovo korist, dal soglasje, če je kasneje z upravičenjem iz zavarovalne police tudi razpolagal. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da pogodba o prenosu pravic iz zavarovalne police ne vpliva na davčno pravno razmerje, ki je nastalo s sklenitvijo življenjskega zavarovanja. Upravičenec sicer v skladu z določbami ZOR lahko razpolaga s terjatvijo iz naslova življenjske police kot z vsako drugo terjatvijo po splošnih pravilih za odstop terjatve, vendar gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za civilno pravno razmerje, ki na davčno razmerje nima vpliva. Premij za zavarovanje ne bi bilo šteti kot boniteto tožnika samo v primeru, v kolikor bi bila v zavarovalni polici kot upravičenec že ob sklenitvi navedena pravna oseba A. d.o.o..

Kot neutemeljen zavrača pritožbeno sodišče tudi pritožbeni ugovor kršitve pravil postopka v upravnem sporu. V tožbi je tožnik sicer posredno predlagal, da se opravi glavna obravnava, s tem, da je predlagal zaslišanje tožeče stranke, vendar po presoji pritožbenega sodišča, ki je izhajalo iz podatkov v spisu, predlagano zaslišanje ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Glede na to pa bistvena kršitev pravil postopka iz 4. odstavka 72. člena ZUS ni podana.

Pritožbeni razlog, ki se nanaša na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten, saj je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, pač pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, pravilno in popolno ugotovljenega v upravnem postopku, ta pritožbeni razlog ni dopusten.

Ker niso podani uveljavljanji pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato bo moral sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).