Jedro

Tožnik je aktivno legitimiran za izbrisno tožbo, ker svoje lastninske pravice ne more vpisati v zemljiško knjigo, ker sta se vknjižila toženca. Vsebina njegove tožbe je pravilna, saj vsebuje ugotovitveni del o neveljavnosti vpisa, v kombinaciji z neveljavnostjo, in dajatveni del: izbris vknjižbe tožencev in vrnitev v prejšnje zemljiško knjižno stanje.

Kadar zakonodajalec predpiše obliko, mora določiti tudi, kako daljnosežen naj bo njegov predpis.

ZD, ki je v spornem obdobju v členih 117 - 122 urejal pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je v 117. členu zahteval, da je pogodba sestavljena v pisni obliki in overjena po sodniku oz. pri notarju. V 120. členu je uredil tudi razvezo pogodbe, toda za sporazum strank, da razvežeta pogodbo, ni predvidel nobene posebne oblike (čeprav je npr. v 99. členu predvidel strogo obliko za preklic oporoke). Tudi namen, zaradi katerega je predpisana stroga obličnost pri sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pri razvezi ni podan, saj je potrebno le varstvo (starejših) oseb pred nepremišljeno odtujitvijo nepremičnin, za razvezo pogodbe pa ne kaže oteževati njihovega položaja.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka I. B. in M. B. mora povrniti tožeči stranki B. L. 548,75 € stroškov za odgovor na revizijo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Prvič je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker je menilo, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevka za neveljavnost vknjižbe v zemljiško knjigo, drugič pa je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice v korist tožencev, za vsakega do ½ celote na nepremičnini, pripisani v podvložek …, k.o. ..., to je trisobnem stanovanju številka 7, v tretjem nadstropju, s pripadajočim kletnim prostorom-shrambo, v stanovanjski hiši ..., opravljena na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 11. 12. 1991 v zvezi z izpiskom iz matične knjige umrlih za pokojno M. S., in se na sporni nepremičnini dovoli izbris lastninske pravice tožencev ter vzpostavi zemljiškoknjižno stanje tako, da se vknjiži lastninska pravica na pokojno M. S. Odločalo je tudi o zahtevku iz nasprotne tožbe, s katerim sta toženca zahtevala izročitev spornega stanovanja v posest, in ga zavrnilo.

2. Proti tej sodbi se je pritožil tožnik, toda samo proti sklepu o stroških ter delno uspel. Proti sodbi pa sta se pritožila toženca, ki s pritožbo nista uspela, ker jo je višje sodišče zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti tej pravnomočni sodbi sta toženca pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni v njuno korist, podrejeno pa naj sodbo sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajata, da je treba pri pravni presoji upoštevati, da se zlasti starim ljudem dogajajo različne življenjske situacije. Pri tem poudarjata, da je tožnik odvetnik, ki je opravljal pravne posle za zelo staro in bolehno izročevalko, da je sestavil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki ni bila razveljavljena v prisotnosti vseh pogodbenih strank (M. S. je bila odsotna), da je bil nato on kupec spornega stanovanja (pri čemer ni izkazano kakršno koli plačilo) in da je dedič v zapuščinskem postopku po M. S. Sodišču očitata, da je ta dejstva zanemarilo, pri čemer primerjata presojo z drugimi spori, ki niso povezani z obravnavanim, česar Vrhovno sodišče ne bo povzemalo, ker za presojo te zadeve ni pravno pomembno. Toženca vztrajata pri svojem stališču, da je mogoče razveljaviti pravni posel samo na tak način, kot je bil sklenjen. Če se zaradi varstva ščiti šibke osebe in se pri sklepanju pravnega posla zahteva stroga obličnost (sklenitev pogodbe pred sodnikom oziroma notarjem), takega posla ni mogoče razveljaviti na običajen, torej neobličen način. Zato trdita, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z 11. 12. 1991 še vedno veljavna in sta toženca pravilno vpisana v zemljiški knjigi ter od tožnika zahtevata vrnitev stanovanja. Ocenjujeta, da sta lastninsko pravico pridobila z veljavno pogodbo (titulus iuris) in s pridobitnim načinom (modus aquirendi). Po njunem mnenju sta sodišči prve in druge stopnje napačno in preširoko interpretirali 68. člen ZOR in 117. člen Zakona o dedovanju, ker iz namena pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja potreba po strogi obličnosti tudi za razvezo: izročevalka se lahko sooči z verzijskim zahtevkom nastalih stroškov prevzemnikov, slednja pa izgubita lastništvo nepremičnine. Ker je tožnik vložil tožbo za neveljavnost vknjižbe, pa je treba uporabiti tudi predpise o zemljiškem pravu. Tožnik ni imel pravice vložiti tožbe po 101. členu ZZK, ker je taka tožba omejena na osebe, ki bi bile s sporno vknjižbo prizadete v svojih zemljiškoknjižnih upravičenjih. Tožnik za vložitev take tožbe nima aktivne tožbene legitimacije, ker ni bil prizadet v svojih že pridobljenih pravicah. Vložiti bi moral lastninsko tožbo.

4. Tožnik, ki je odgovoril na revizijo, predlaga njeno zavrnitev. Uvodoma navaja, da so okoliščine, ki jih toženca navajata glede njegovega dela in sklepanja pogodb v nasprotju s tretjim odstavkom 370. člena ZPP. So tudi neresnične in za tožnika žaljive. V zvezi z izrazom, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila razdrta “na pravičen način“opozarja, da sodišče sodi na podlagi pravnih norm. Ker toženca nista izpodbijala veljavnosti sporazuma o razvezi pogodbe z dne 1. 12. 1997 in ne uveljavljata nobene napake volje v zvezi z razdrtjem pogodbe, je sodišče pravilno presojalo obličnost po 68. členu ZOR, ob ugotovitvi, da 120. člen Zakona o dedovanju ne predpisuje obličnosti za razvezo pogodbe. Zakonodajalec bi jo predpisal, če bi ocenil, da je potrebna. Pri sklepanju je drugače, gre za prevzem velikih obveznosti in vsebuje element aleatornosti. Razveza pogodbe ima pravne posledice, tako kot razveza vsake pogodbe. Vrhovno sodišče je o tem zavzelo mnenje v sodbi II Ips 506/1997. Tudi trditev, da tožnik nima aktivne legitimacije za izbrisno tožbo ni utemeljena. Zakon o zemljiški knjigi (1995) daje legitimacijo tistemu, ki je prizadet v svoji pravici, da se vknjiži, torej tudi, če še ni bil vpisan v zemljiško knjigo. Seveda mora izkazati materialnopravne razloge in te je tožnik v pravdi dokazal. 5. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(1) , je bila revizija vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizije ni utemeljena.

7. Uvodoma je treba opozoriti, da uveljavljanje in poudarjanje določenih okoliščin, ki spadajo v ugotovitev dejanskega stanja, v reviziji ni dopustno, ker Vrhovno sodišče izhaja iz dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče sodi na podlagi ustave in zakonov.(2)

8. Ker toženca vlagata revizijo zaradi tega, ker sodiščema prve in druge stopnje očitata nepravilno uporabo materialnega prava, je treba pojasniti, da je zmotno njuno stališče, češ da tožnik ni aktivno legitimiran za izbrisno tožbo. Sodišči prve in druge stopnje sta jima pravilno pojasnili, da je po 101. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK)(3) tožnik kupil sporno nepremičnino in pridobil vse ustrezne listine za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Toda v zemljiško knjigo svoje pravice ne more vpisati, ker sta se vknjižila toženca. Ker se v skladu z zaupanjem v zemljiško knjigo domneva, da so vpisi v zemljiški knjigi pravilni, je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, da se vpiše v zemljiško knjigo. Zato je legitimiran za vložitev tožbe, s katero se ugotovi, da je vknjižba tožencev v zemljiško knjigo iz materialno pravnega razloga neveljavna (izbrisna tožba po 101. členu ZZK). Vsebina njegove tožbe je pravilna, saj vsebuje ugotovitveni del o neveljavnosti vpisa, v kombinaciji z neveljavnostjo, in dajatveni del: izbris vknjižbe tožencev in vrnitev v prejšnje zemljiško knjižno stanje. Toženca sicer poudarjata, da tožnik z njuno vknjižbo ni bil prizadet v svojih že pridobljenih vknjižnih pravicah, toda to ni pomembno, ker ima po drugem odstavku 101. člena ZZK pravico do tožbe tudi tisti, ki izpodbija vknjižbo, ki je postala veljavna šele po izvršenem vpisu. Dogajanje med izročevalko M. S. in tožencema ne spada v čas, ko so se uporabljala stara zemljiškoknjižna pravila, ko je bila pravica do vložitve izbrisne tožbe ožja, pa tudi tedaj bi bil tožnik legitimiran za vložitev izbrisne tožbe, saj toženca sama priznavata, da je dedič prejšnje zemljiškoknjižne lastnice, s tožbo pa zahteva vzpostavitev takega zemljiškoknjižnega stanja, da se vpiše lastninska pravica na pokojno M. S. 9. Glede na to je sodišče pravilno presojalo tudi utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere sta se toženca vpisala v zemljiško knjigo. Njena sklenitev 11. 12. 1991 ni bila sporna, sporno pa je bilo vprašanje, ali je bila ta pogodba pozneje sporazumno razvezana. Ker je sodišče ugotovilo, da sta toženca 1. 12. 1997 podpisala sporazum o razvezi pogodbe, ki pa ni bil sklenjen v enaki obliki, kot pogodba o dosmrtnem preživljanju, je presojalo, ali je izpolnjena ena od štirih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za sklenitev (ali razveljavitev) pogodbe, to je obličnost. 10. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je pogodba med živimi in je izključno obligacijsko pravne narave.(4) Obligacijska razmerja ureja Obligacijski zakonik (OZ),(5) ki na podlagi 1060. člena določa uporabo Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(6) Pogodba o dosmrtnem preživljanju sicer ni bila urejena v ZOR, vendar samo zato, ker ta zakon ni urejal vseh pogodb, ki spadajo v obligacijsko pravo, temveč le tiste, ki spadajo na področje prometa blaga in storitev. Zato npr. ni urejal darilne pogodbe, pa tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izročilne pogodbe ne.

11. Za obligacijske pogodbe veljajo splošni predpisi obligacijskega prava, tudi za presojo obličnosti. V zvezi z obliko pogodbe je v 67. členu ZOR določeno, da se načeloma ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa. Zakon zahteva določeno obličnost iz več razlogov, lahko gre za varstveni ali za dokazni namen. Varstveni namen se lahko izraža v koristi strank pred prenagljenostjo, lahko pa gre za javni interes (da se doseže kontrola ali evidenca ali je fiskalne narave).(7) Kadar zakonodajalec predpiše obliko, mora določiti tudi, kako daljnosežen naj bo njegov predpis. Strogo stališče, da že po naravi obveznosti izhaja, da se pogodba lahko razveže samo na enak način, kakor je nastala, je zakonodajalec opustil in se odločil za milejši pristop, z dvema izjemama: (1) če je tako določeno v zakonu ali (2) če to izhaja iz namena obličnosti, pri čemer se stroga obličnost kot za sklenitev pravnega posla zahteva pri razvezi pogodbe samo tedaj, kadar gre za splošni, javni interes.(8) Zato je zakonodajalec v 68. členu določil da je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je zakonodajalec za določen primer predvidel kaj drugega ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Zakon o dedovanju (ZD)(9), ki je v spornem obdobju v členih 117-122 urejal pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je v 117. členu zahteval, da je pogodba sestavljena v pisni obliki in overjena po sodniku oz. pri notarju. V 120. členu je uredil tudi razvezo pogodbe, toda za sporazum strank, da razvežeta pogodbo, ni predvidel nobene posebne oblike (čeprav je npr. v 99. členu predvidel strogo obliko za preklic oporoke). Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili 68. člen ZOR, saj zakonodajalec za razvezo ni predpisal posebne oblike pogodbe. Te ni predpisal niti pri poznejši ureditvi razveze pogodbe v 561. členu OZ. Namen, zaradi katerega je predpisana stroga obličnost pri sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je v varstvu pogodbenih strank, saj je stroga oblika za sklenitev pogodbe predpisana zaradi varstva (starejših) oseb pred nepremišljeno odtujitvijo nepremičnin, za razvezo pogodbe pa ne kaže oteževati njihovega položaja. Res se sicer lahko soočijo z verzijskim zahtevkom preživljalcev, kakor navajata revidenta, toda to lahko poplačajo iz vrnjene nepremičnine. Posebno varstvo preživljalcev pred izgubo nepremičnine pa ni potrebno, saj tudi za prodajno pogodbo ni predpisan noratski zapis. Da je taka tudi obstoječa sodna praksa pravilno opozarja tožnik, ki navaja odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 506/1997 z dne 9. 12. 1998. 12. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da toženca nista izpodbijala sporazuma o razvezi pogodbe. V tožnikovi pisarni sta ga podpisala in bi ga pred tem morala prebrati. Ukrepati bi morala vsaj tedaj, ko sta ga prejela po pošti. Njuno čakanje ni pravno opravičljivo, še posebej, ker je toženka izpovedala, da k preživljanki M. S. nista več šla, torej sta prenehala izvajati pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

13. Okoliščina, da pri podpisovanju sporazuma o razvezi pogodbe ni bila navzoča izročevalka in preživljanka M. S., ni pomembna, ker ZOR ne zahteva sočasnega podpisovanja pogodb, ravno nasprotno, v prvem odstavku 72. člen izrecno določa, da je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo, v tretjem in četrtem odstavku tega člena pa omogoča celo podpis in izmenjavo več listin.

14. Toženca sta vložila revizijo tudi proti zavrnitvi njunega zahtevka iz nasprotne tožbe, čeprav razlogov nista pojasnila. Na podlagi 371. člena ZPP je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti presodilo pravilnost uporabe materialnega prava in ugotovilo, da bi toženca lahko zahtevala izročitev sporne nepremičnine samo, če bi bila lastnika. Ker pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da za to nimata ustreznega pravnega naslova (pogodba o dosmrtnem preživljanju je bila razvezana), je utemeljena zavrnitev njunega zahtevka.

15. Tako se tako izkaže, da je v pravnomočni sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato revizija ni utemeljena in revizijsko sodišče jo je po 378. členu ZPP zavrnilo.

16. O stroških revizijskega postopka je določilo na podlagi 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženca z revizijo nista uspela, nista upravičena do povračila stroškov. Pač pa morata povrniti tožniku stroške v zvezi z odgovorom na revizijo in sicer za odgovor na revizijo 321,79 €, za materialne stroške 13,79 €, za DDV 67,46 € ter za sodno takso 146,05 €.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Zakon o sodiščih (ZS), Uradni list RS, št. 19/1994-67/2007. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1995. Op. št. (4): K. Zupančič: Dedno pravo, ČZ Uradni list, Ljubljana 1991, str. 147. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 83/01-40/2007. Op. št. (6): Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/8. Op. št. (7): S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, ČZ Uradni list, Ljubljana 1984, 1. knjiga str. 275 in sl..

Op. št. (8): A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 368. Op. št. (9): Uradni list RS, št. 15/1976–82/1994.