Jedro

ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Gre torej za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela in ne za prenehanje potreb po določenem delavcu na željo uporabnika. Tudi če je uporabnik izrecno zahteval, da tožnica s 30. 9. 2014 pri njem preneha opravljati delo, za opravljanje katerega jo je tožena stranka tja napotila, to še ne pomeni, da je ne bi mogla k istemu uporabniku napotiti v obdobju med 14. 1. 2015 in 20. 2. 2015. Tožena stranka bi morala tožnico obravnavati enakopravno z ostalimi delavci, ne pa ji zgolj iz razloga, ker uporabnik pred petimi meseci njenega dela ni potreboval, iz istih razlogov kot prvič, znova odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu točke VI izreka delno spremeni tako, da se ta v celoti na novo glasi: "VI. Tožena stranka je dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini 5.066,04 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

V presežku, za znesek 10.132,08 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se tožbeni zahtevek zavrne."

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 153,00 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015 in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka, ampak ji je z vsemi pravicami trajalo do 21. 11. 2017, višji zahtevek, to je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi dalje in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnico za čas od 24. 3. 2015 do 21. 11. 2017 prijavi v vsa ustrezna zavarovanja, višji zahtevek za poziv nazaj na delo in prijavo v ustrezna zavarovanja od 22. 11. 2017 je zavrnilo. Prav tako je tožena stranka v roku 8 dni dolžna tožnici za čas od 24. 3. 2015 do 21. 11. 2017 obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki ne sme biti nižja od 70 % vsakokratne minimalne plače, zmanjšano za čas prejemanja nadomestila za brezposelnost v obdobju od 25. 3. 2015 do 24. 6. 2015, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje, do plačila. Zavrnilo je, kar je zahtevala tožnica več, to je, da ji je tožena stranka dolžna obračunati bruto plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki ne sme biti nižja od zneska 70 % vsakokratne minimalne plače ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto plače, do plačila in ostale prejemke iz delovnega razmerja od 22. 11. 2017 dalje do vrnitve nazaj na delo ter višji zahtevek iz naslova obresti, ki se zavrnejo pred naslednjim dnem od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje, do plačila. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati bruto regres za letni dopust za leto 2015 zmanjšan za bruto znesek 180,87 EUR, za leto 2016 in enajst dvanajstin za leto 2017 in ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2015 dalje, do plačila za regres za leto 2015, od 2. 7. 2016 dalje, do plačila za regres za leto 2016 ter od 2. 7. 2017 dalje, do plačila za regres za leto 2017, v presežku je zahtevek iz naslova obresti pred 2. 7. 2015, 2. 7. 2016 in 2. 7. 2017 do plačila ter bruto znesek 180,87 EUR za leto 2015 in eno dvanajstino bruto regresa za leto 2017 z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe obračuna denarno povračilo v višini 3.377,36 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od devetega dne od pravnomočnosti sodbe dalje, do plačila. Zavrnilo je drugačen zahtevek tožnice za izplačilo v bruto znesku ter presežek tožbenega zahtevka za 11.820,76 EUR bruto z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje, do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka 1.842,05 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka policijskega roka dalje, do plačila.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del II., III. in VI. točke sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Ne strinja se s 24. in 29. točko obrazložitve sodbe, iz katerih izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek po reintegraciji zavrnilo, ker je tožena stranka vztrajala na določbi 118. člena ZDR-1 in s tem smiselno ugodilo tožničinemu podrednemu zahtevku le delno. Dosojeni znesek v višini 4 bruto plač pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je prenizek, kriteriji, na podlagi katerih je sodišče odločilo o višini, pa so premalo obrazloženi. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pred odpovedjo pri toženi stranki zaposlena le en mesec, saj iz zamudne sodbe v zadevi opr. št. I Pd 1274/2014 ter pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila pri njej zaposlena tri leta, šest mesecev in tri dni. Prav tako je sodba premalo obrazložena v smislu odškodnine za bodočo ocenjeno škodo. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da pri toženi stranki zanjo ni ustreznega dela. Ker iz izpovedi priče A.A. izhaja, da ji je sodelavka B.B. povedala, da je tožnica na voljo za zaposlitev, je tožena stranka v obravnavanem primeru pokazala premalo aktivnosti, da bi tožnici našla ustrezno delo, zato bi se moralo to izkazati tudi v višini bodoče škode, ki bi tožnici nastajala.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. Navaja, da se je sodišče prve stopnje skladno z napotkom Vrhovnega sodišča RS ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali bi tožena stranka tožnico lahko s 1. 10. 2014 napotila na delo k uporabniku C. d. o. o., pri katerem je tožnica delala do 30. 9. 2014, ko je z delom na podlagi njegove odločitve prenehala. Tožena stranka poudarja, da je tožnici izdala dve odpovedi in da se v obravnavanem sporu presoja druga odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji pojasnila in dokazala, da v času od tožničine reintegracije dne 14. 1. 2015 do izdaje odpovedi dne 20. 2. 2015 ni bilo povpraševanja uporabnikov, na podlagi katerega bi tožnico lahko napotila na delo, kar je veljalo tudi za uporabnika C. d. o. o.. To je potrdila tudi priča B.B., teh pojasnil tožene stranke pa tožnica ni prerekala. Takšno neprerekano in s tem dokazano dejstvo že samo po sebi zadošča za zaključek, da je odpoved z dne 20. 2. 2015 zakonita in pri tem ni pomembno, ali bi tožena stranka tožnico na delo k temu uporabniku lahko napotila namesto D.D.. Iz napotka VS RS v sklepu opr. št. VIII Ips 183/2016 ne izhaja, da naj bi bilo za presojo zakonitosti pomembno obdobje pred izdajo zamudne sodbe z dne 7. 1. 2015 oziroma pred tožničino reintegracijo dne 14. 1. 2015, kar tudi ne bi bilo logično, ker v obravnavanem postopku sodišče presoja le okoliščine odpovedi z dne 20. 2. 2015. Tako je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo nezakonitost odpovedi in to argumentiralo z okoliščinami iz časovnega obdobja, ki za presojo zakonitosti odpovedi ni relevantno. Ključna vsebina odločitve VS RS je, da zakon ne izključuje tistih delavcev, ki so bili predhodno že napoteni k določenemu uporabniku, do nove napotitve k istemu uporabniku in ne morebiti to, da bi bilo za presojo druge odpovedi relevantno obdobje pred prvo odpovedjo. Tudi če je VS RS morda spregledalo, da obdobje pred prvo odpovedjo ne more biti relevantno za presojo druge odpovedi, to v novem sojenju ne zavezuje nobene instance k temu, da bi v nasprotju z zakonom za preizkus druge odpovedi presojala okoliščine ob podani prvi odpovedi. Tožnica je zakonitost odpovedi izpodbijala izključno s trditvijo, da bi jo tožena stranka k uporabniku C. d. o. o. lahko napotila z dnem 1. 10. 2014, ko je tja napotila delavko D.D. in ni trdila, da bi zanjo obstajala možnost napotitve k temu uporabniku tudi v relevantnem obdobju, tj. od 14. 1. 2015 do 20. 2. 2015. Zato je bila tožena stranka v sporu dolžna dokazati le, da tožnice k temu uporabniku ni mogla napotiti z dnem 1. 10. 2014. Ob tem znova poudarja, da je ta uporabnik toženi stranki dne 17. 9. 2014 izrecno sporočil, da s 30. 9. 2014 ukinja naročilo za tožničino delo, zato je s 1. 10. 2014 k njemu ni mogla znova napotiti. Iz sporočila izhaja, da od tega datuma njenega dela ne naroča več. Tako za presojo, ali je imela tožena stranka s 1. 10. 2014 možnost napotiti tožnico na delo k temu uporabniku, ni pomembno, če je imel ta uporabnik s tem dnem potrebo po delu, ki bi ga lahko opravljala tožnica, ampak je pomembno, ali je uporabnik po tem datumu povpraševal ravno po delu tožnice oziroma ali je imela tožena stranka možnost k temu uporabniku napotiti tožnico. Sodišče prve stopnje neutemeljeno enači uporabnikovo potrebo po delu, ki bi ga potencialno lahko opravljala tožnica, z dejanskim uporabnikovim povpraševanjem po delu tožnice. Nadalje navaja, da tožnica v postopku ni trdila, da bi zanjo obstajala možnost napotitve k uporabniku C. d. o. o., oziroma h kateremukoli drugemu uporabniku, kadarkoli po prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi ne kadarkoli v obdobju od 14. 1. 2015 do 20. 2. 2015, ki je edino relevantno. Pritožuje se tudi zoper datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica dne 27. 7. 2017 zavrnila ponujeno zaposlitev pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica že vse od prenehanja prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti prejema denarno socialno pomoč, ki je po zadnji odločbi znašala 639,70 EUR mesečno, zato bi bila upravičena le do morebitne razlike med pripadajočo plačo in zneskom denarne socialne pomoči v posameznem mesecu. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala, da naj sodišče v primeru, da tožnica odločb Centra za socialno delo E., izdanih v spornem obdobju, ne bi predložila, samo pridobi te odločbe, tega ni storilo. Zaradi tega bi bila tožnica v primeru izpolnitve sodbe neupravičeno obogatena v obsegu prejetih denarnih socialnih pomoči. Po pritožbenem stališču je tudi previsoko odmerjeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, saj bi tožnici šlo maksimalno denarno povračilo v višini ene mesečne plače. Sodišče je tudi neutemeljeno upoštevalo okoliščino, da tožnica živi sama z dvema otrokoma, da je bivši mož nezaposlen in da ne plačuje preživnine, saj te okoliščine niso zajete med kriteriji, določenimi v drugem odstavku 118. člena ZDR-1. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaposlena le en mesec, saj jo je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe reintegrirala in ji tudi obračunala plače, kot bi jih prejela, če bi bila s toženo stranko v delovnem razmerju. Sodišče je pri določitvi osnove za izračun denarnega povračila upoštevalo odločbo o prejemanju nadomestila za brezposelnost, kjer je bila osnova izračunana na podlagi povprečja obdobja osmih mesecev, osnova po 118. členu ZDR-1 pa se izračuna na podlagi zadnjih treh mesecev.

5. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnice, s katerim je predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo. S sodbo opr. št. Pdp 182/2016 z dne 17. 3. 2016 je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 331/2015 z dne 15. 12. 2015, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnica je zoper pravnomočno odločitev vložila revizijo, ki ji je s sklepom opr. št. VIII Ips 183/2016 z dne 7. 3. 2017 Vrhovno sodišče RS ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, zaradi tega pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je namreč sprejelo pojasnila tožene stranke, da ta k uporabniku C. ni smela napotiti svojih delavcev, za katere je uporabnik izrazil zahtevo po prenehanju njihove napotitve. Sodišču prve stopnje je bilo dano napotilo, da naj na podlagi že izvedenih dokazov, ki naj jih po potrebi še dopolni, presodi o možnosti tožene stranke, da k temu uporabniku s 1. 10. 2014, oziroma kasneje v času do odpovedi, napoti tožnico in po tem o zahtevku ponovno odloči. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo napotilom vrhovnega sodišča in ponovilo vse v prvem postopku izvedene dokaze, ponovno zaslišalo priči F.F. in B.B., zaslišalo še priči A.A. in G.G. ter tožnico in ugotovilo, da je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

8. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno s 347. členom ZPP izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovilo vse dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje ter vpogledalo v evidenco delavcev, napotenih k uporabniku C. d. o. o. od 1. 10. 2014 do 20. 2. 2015, kjer so označeni delavci, napoteni na delo v obdobju od 14. 1. 2015 do 20. 2. 2015 (priloga B 15).

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih stranki uveljavljata v svojih pritožbah.

10. V obravnavani zadevi tožnica izpodbija zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji jo je dala tožena stranka dne 20. 2. 2015. Uveljavlja pa tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

11. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko oprlo svojo odločitev na celotno obdobje od 1. 10. 2014 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi 20. 2. 2015, vendar za obdobje od reintegracije tožnice k toženi stranki po pravnomočni sodbi, s katero je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2014, ni ugotovilo, kateri delavci so bili s strani tožene stranke k uporabniku C. d.o.o. napoteni na opravljanje dela, ki ga je skladno s pogodbo o zaposlitvi opravljala tožnica.

12. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi za zagotavljanje dela delavca drugemu uporabniku za opravljanje del, za katera se zahteva izobrazba do vključno II. stopnje usposobljenosti, od 4. 7. 2013. Nazadnje je opravljala delo v proizvodnji meglenk za uporabnika C. d. o. o. do 30. 9. 2014. Tožena stranka ji je dne 14. 10. 2014 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnica je zoper to odpoved vložila tožbo in sodišče je dne 7. 1. 2015 izdalo zamudno sodbo. Na podlagi te pravnomočne zamudne sodbe jo je tožena stranka dne 14. 1. 2015 reintegrirala, dne 20. 2. 2015 pa ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedala znova, prav tako iz poslovnih razlogov. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prilogah pod B4 izhaja, da je uporabnik, pri katerem je tožnica nazadnje delala, t.j. C. d. o. o. na delovnem mestu Delo v proizvodnji - Meglenke, po tožničinem delu prenehal povpraševati, novih naročil za njeno delo pri drugih potencialnih uporabnikih pa tožena stranka ni uspela zagotoviti. Na podlagi tega je tožena stranka zaključila, da tožničinega dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi ne potrebuje več, zato ji je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

13. Dokazno breme, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 2. 2015 zakonita, je po določbi prvega odstavka 84. člena ZDR-1 na toženi stranki, ki mora skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 dokazati obstoj utemeljenega razloga. Tožnica ves čas postopka zatrjuje, da potreba po njenem delu ni prenehala, saj je tožena stranka k uporabniku C. d. o. o. tudi po 30. 9. 2014 napotila druge delavce in med njimi tudi D.D., ki je opravljala podobno delo kot tožnica (enostavna dela na proizvodnji meglenk za različne znamke avtomobilov), kar je potrdila tudi priča G.G., ki je delala skupaj z D.D.. Tožnica je v tožbi še zatrjevala, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz istih razlogov, kot ji je bila podana odpoved z dne 14. 10. 2014. Za to odpoved pa po tožničinih navedbah ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. Tožnica je v tožbi tudi trdila, da pri uporabniku C. d.o.o. ni prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala, temveč, da uporabnik ne želi, da to delo opravlja tožnica.

14. Tožena stranka je v spis vložila evidenco delavcev, napotenih k uporabniku C. d. o. o. (B 13) v obdobju od 1. 10. 2014 do 20. 2. 2015. Na poziv pritožbenega sodišča je tožena stranka predložila to isto evidenco, na kateri je označila delavce, ki so bili k temu uporabniku napoteni v času od 14. 1. 2015, ko je bila tožnica k toženi stranki reintegrirana, do 20. 2. 2015, ko ji je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na delo, ki ustreza delu iz drugega odstavka 2. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi (A 1). Iz te listine (B15) izhaja, da je tožena stranka k uporabniku C. d. o. o. v obdobju od 14. 1. 2015 do 20. 2. 2015 napotila petindvajset delavcev na opravljanje dela, ki ustreza tožničinemu delu. Uporabnik C. d. o. o. je tudi v obdobju od 14. 1. 2015 do 20. 2. 2015 potreboval delavce za opravljanje dela, za katero je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tako tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Potreba po tožničinem delu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2013 ni prenehala, saj bi jo tožena stranka lahko napotila k C. d. o. o. na opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

15. ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Gre torej za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela in ne za prenehanje potreb po določenem delavcu na željo uporabnika. Tudi če je uporabnik izrecno zahteval, da tožnica s 30. 9. 2014 pri njem preneha opravljati delo, za opravljanje katerega jo je tožena stranka tja napotila, to še ne pomeni, da je ne bi mogla k istemu uporabniku napotiti v obdobju med 14. 1. 2015 in 20. 2. 2015. Možnosti za napotitev so, kot je razvidno iz izvedenega dokaznega postopka, obstajale. Iz e-maila z dne 17. 9. 2014 (A4) namreč izhaja, da naj tožena stranka zaključi sodelovanje z sedmimi delavkami (tudi s tožnico) s 30. 9. 2014 in da zanje uporabnik ne potrebuje nadomestila, kar pa ne pomeni, da je to veljalo tudi za januar 2015. Prav tako to ne pomeni, da bi imel posamezni delavec, ki ga je uporabnik vrnil agenciji, prednost pri novi napotitvi, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Tožena stranka bi morala tožnico obravnavati enakopravno z ostalimi delavci, ne pa ji zgolj iz razloga, ker uporabnik pred petimi meseci njenega dela ni potreboval, iz istih razlogov kot prvič, znova odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

16. Ker tožena stranka ni dokazala, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015 obstajal utemeljen razlog, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, jo razveljavilo in posledično ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka, ampak ji traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 21. 11. 2017. S tem dnem je pogodbo o zaposlitvi na predlog tožene stranke z izpodbijano sodbo razvezalo skladno z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR-1. 17. Tožena stranka se ne strinja z datumom prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnica 27. 7. 2017 zavrnila ponujeno zaposlitev, zato meni, da moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezati s tem datumom. Iz izpovedi priče A.A., svetovalke za kadre pri toženi stranki, je razvidno, da je tožnici ponudila delo pri H. v I., kjer je bilo delo dvo oziroma tri izmensko. Tožnica takega dela, kot je izpovedala, ni mogla sprejeti. Tožnica je samohranilka, ki sama skrbi za dva mladoletna otroka, zaradi česar dela v I. v treh izmenah dejansko ni mogla opravljati. Tožnica je bila zainteresirana za opravljanje dela pri J. v K., vendar, kot je izpovedala priča A.A., J. takrat ni imel potrebe po tožničinem delu. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do svoje odločitve, zato je sodišče prve stopnje pogodbo razvezalo skladno s to zakonsko določbo. Pri tem glede na zgoraj obrazloženo utemeljeno ni sledilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem, ko je tožnica zavrnila delo pri družbi H..

18. Denarna socialna pomoč je bila tožnici priznana z odločbo Centra za socialno delo E.. Gre za pravico po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in nasl.). Ta zakon ne določa, da je zneske, ki jih je delavec prejel v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije, dolžan povrniti delodajalec. Zavezanec za morebitno povrnitev prejetih zneskov je delavec, ki je denarno socialno pomoč prejel in ne delodajalec, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh zneskov v prvem odstavku točke IV izreka sodbe ni odštelo od pripadajočih (in prisojenih) zneskov plač za obdobje od 24. 3. 2015 do 21. 11. 2017. 19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je prisojeni znesek povračila previsok in da je sodišče prve stopnje upoštevalo napačno osnovo. ZDR‑1 v prvem odstavku 118. člena določa, da denarno povračilo po višini ne sme preseči 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni prejela treh plač, saj je bila reintegrirana šele 14. 1. 2015, zato sodišče prve stopnje trimesečne povprečne plače ni moglo upoštevati. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje kot osnovo vzelo povprečje v višini 844,34 EUR, ki je povprečje tožničine plače v osmih mesecih pred mesecem nastanka brezposelnosti, je tako dosojeno denarno povračilo še vedno v okviru zakonske določbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka tožnici po reintegraciji izplačala tudi zneske plač za obdobje nezakonitega prenehanja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za plačilo nadomestila plače in ne plačila plače (plačilo za delo), zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo edini znan podatek o povprečni tožničini plači, ki je bil vsebovan v odločbi Zavoda RS za zaposlovanje z dne 12. 5. 2015 (A13). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati okoliščin, da tožnica živi sama z dvema otrokoma, da je bivši mož nezaposlen in ne plačuje preživnine, ker te okoliščine niso zajete med kriteriji iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Po uveljavljeni sodni praksi (npr. sodbe VDSS opr. št. Pdp 668/2016 z dne 15. 12. 2016, Pdp 678/2016 z dne 1. 12. 2016 in Pdp 60/2018 z dne 25. 4. 2018) kriteriji za odmero denarnega povračila niso taksativno navedeni v tem smislu, da sodišče ne bi smelo upoštevati tudi drugih kriterijev.

20. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o razvezi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 118. člena ZDR-1 upoštevalo vse pomembne okoliščine in interese obeh strank in v točki 25 obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnica ne more sprejeti nočnega dela, prav tako tudi ne dela izven K., tožena stranka pa ji ustreznega dela na more zagotoviti. Tožnica je razvezana in živi sama z otrokoma. Tožnica se ne strinja z višino dosojenega zneska denarnega povračila po prvem odstavku 118. člena ZDR-1. Denarno povračilo je nadomestilo, ki ga delavec prejme zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi namesto reintegracije k delodajalcu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v točki 24 obrazložitve. Vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnica težje zaposljiva oseba tudi zaradi skrbi za mladoletne otroke, saj ne more sprejeti zaposlitve izven K. in tudi ne dela v več izmenah, poleg tega pa je bila pri toženi stranki zaposlena od 27. 6. 2013, torej več kot tri leta in pol. Primerno denarno povračilo namesto reintegracije je po ugotovitvi pritožbenega sodišča denarno povračilo v višini šestih tožničinih plač, to je 5.066,04 EUR bruto.

21. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, razen glede višine denarnega povračila namesto reintegracije, pravilna. Pritožbi tožnice je zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki VI izreka tako, da je zvišalo znesek denarnega povračila namesto reintegracije, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (1. odstavek 358. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je na podlagi določbe 1. odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 154. členu ZPP. Tožnica je s pritožbo delno uspela in sicer v višini 14,29 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške glede na uspeh v pritožbenem postopku, kar je 153,00 EUR (stroške za sestavo pritožbe, odgovora na poziv sodišča, udeležba na pritožbeni obravnavi, materialne stroške in 22 % DDV). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.