U-I-230/96

28.10.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Neodvisnega sindikata Slovenije s Ptuja na seji dne 28. oktobra 1998

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/91) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pobudnik izpodbija Zakon o stavki (v nadaljevanju: ZOS) nasploh, ker da dovoljuje administrativno vmešavanje države v delovanje pristojnih sindikatov in delavcev, saj predpisuje pogoje za izvajanje stavke, s tem pa poruši "naravno ravnotežje med delodajalci in sindikati oziroma delavci, saj le-ti ne morejo v popolnosti izvajati svojih zakonitih pravic", kar nasprotuje sindikalni svobodi (76. člen Ustave), pravici do stavke (77. člen Ustave) in prvim desetim členom Konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (v nadaljevanju: Konvencija).

Pobudnik zato predlaga razveljavitev ZOS v celoti kot relikta bivšega režima. Konkretno očita ZOS, da prepoveduje povzročanje materialne škode s stavko, čeprav mednarodno pravo opredeljuje stavko kot pravico povzročiti materialno škodo na osnovi nedela z namenom uveljavljanja pravic. Izrecno pa (smiselno) izpodbija 3. člen zakona, kolikor ta zahteva od stavkovnega odbora, da mora napovedati stavko najpozneje pet dni pred dnevom, določenim za njen začetek. S tem po mnenju pobudnika protežira delodajalca, saj mu n.pr. omogoča petdnevno zakasnitev njegove dolžnosti vsakomesečnega izplačila plač oziroma povzroča nepotrebno večje število napovedi stavke; v primeru stavk večjih razsežnosti pa je za izvedbo takointako potrebnih več kot pet dni.

B.

Kolikor predlaga pobuda razveljavitev ZOS v celoti, ne da bi konkretno pojasnila, zakaj in v čem so njegove posamezne določbe v neskladju z Ustavo, lahko Ustavno sodišče preizkuša le, ali je v skladu z Ustavo, da zakonodajalec nekatera vprašanja pravice do stavke sploh ureja z zakonom.

V tem smislu neskladja z Ustavo ni: pravica do stavke je ena od človekovih pravic take narave, da je način njenega uresničevanja treba predpisati z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave). Taka je tudi pravna izkušnja mnogih drugih demokratičnih držav. Konvencija št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic, ki jo je leta 1948 sprejela Splošna konferenca Mednarodne organizacije dela in na katero se sklicuje tudi pobudnik, zakonodajno urejanje sindikalnih pravic - med katere sodi tudi pravica do stavke - v 8. členu posredno predvideva. Tudi Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Generalna skupščina OZN, 1971) v točki d. prvega odstavka 8. člena, ki zavezuje države članice k zagotavljanju pravice do stavke, določa, da se ta pravica uveljavlja po zakonih posamezne države. Zakonodajnega urejanja samega po sebi ni mogoče šteti za administrativno poseganje, izpodbijani zakon pa upravnim organom ne daje pooblastil. Za očitek pobudnika, da zakon prepoveduje povzročanje materialne škode, v njegovih določbah ni opore.

Dolžnost vnaprejšnje napovedi vsebuje večina zakonov demokratičnih držav. Ne glede na to, kakšne so v posamezni pravni ureditvi posledice opustitve te dolžnosti, v končni konsekvenci ta dolžnost pomeni omejevanje ustavne pravice do stavke. Kot omejitev pravice do stavke pa ta zahteva vzdrži ustavnosodni test sorazmernosti. Njen temeljni namen je preprečevati, da bi delodajalcu oziroma podjetju nastajala nesorazmerna škoda prav zaradi nepričakovanosti oziroma nenadnosti stavke, a tudi omogočiti delodajalcu, da se z ugoditvijo stavkovnim zahtevam ali s pravočasnim konstruktivnim pogajanjem napovedani stavki izogne. Stavka je po svoji naravi ogrožanje materialnih interesov delodajalca ali napad nanje. Z njeno legalizacijo je delodajalec bistveno omejen pri izbiri sredstev, s katerimi bi se ji sicer lahko zoperstavil (disciplinski pregon, odpuščanje iz delovnega razmerja, materialni zahtevki...). Ko torej zakonodajalec po eni strani uzakonja pravico do stavke, mora hkrati vsaj v najnujnejši meri spoštovati tudi pravico delodajalca do lastnine (33. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). V celoti zakonodajne ureditve stavke je zahteva za vnaprejšnjo napoved stavke neogiben, najblažji in za delojemalce kar najmanj omejevalen ukrep za varstvo pravic delodajalca.

Pobuda se je torej izkazala za očitno neutemeljeno in jo je bilo treba zato zavrniti.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) na seji v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : dr. Lovro Šturm