Jedro

Do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, v primeru, ko delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas, pride po samem zakonu - z določbo 18. člena ZDR je sankcionirano nepravilno ravnanje delodajalca, ki je delavcu dopustil delo po izteku časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje, zato ni pomembno, kakšna je bila volja delodajalca s tem v zvezi (ali ima namen obdržati delavca v delovnem razmerju za nedoločen čas).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in je trajalo z vsemi pravicami do 28.3.1994 (pravilno do 5.11.1996), - plačilo plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih akontacij do plačila za čas od 1.4.1993 do 5.11.1996 in priznanje delovne dobe s plačilom prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za isto obdobje ter - povrnitev stroškov postopka. Obenem je sklenilo, da tožena stranka sama trpi stroške svojega pooblaščenca. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 31.3.1993 in da je po tem datumu tožnik nadaljeval delo vse do 5.8.1993 iz razloga, da se pokrije manjko, zmotno. Obstoja "manjka" blaga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je tudi po 31.3.1993 nadaljevala s poslovanjem poslovalnice tržnica M., ki jo je vodil tožnik in je bila zaprta šele po pregledu poslovanja dne 5.8.1993. Po zaprtju poslovalnice tožena stranka tožniku ni izdala nobenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, delovno knjižico z vpisano zaposlitvijo za čas od 1.1. do 31.3.1993 pa je tožniku poslala šele 28.3.1994 po predhodnem posredovanju inšpektorja za delo. Šele obvestilo tožene stranke z dne 28.3.1994 je šteti za akt, po katerem je tožniku delovno razmerje prenehalo. Po prejemu obvestila in delovne knjižice je tožnik dne 13.4.1994 pri toženi stranki pisno zahteval izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, navedeni dopis pa je šteti za zahtevo za varstvo pravic, na katero tožena stranka ni odgovorila. Zato je tožnik dne 3.5.1994 vložil tožbo in je zato ravnal v skladu z določbo 105. člena ZDR. Zato je sodišče prve stopnje s tem v zvezi zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je skupaj s pritožbo predložila sodišču listine - dobavnice za čas od 8.4.1993 do 3.8.1993, zapisnik o pregledu z dne 5.8.1993, dopis s kopijo delovne knjižice ... Pritožba je utemeljena. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pomanjkljivo oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi, zato je sprejeta odločitev nepravilna ali vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik niti po 31.3.1993, ko mu je prenehalo delovno razmerje za določen čas, niti po zaprtju prodajnega prostora na tržnici v M. dne 5.8.1993 ni vložil zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja v skladu z 80. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90). Ugotovilo je, da je po 31.3.1993 tožnik sicer res opravljal delo za toženo stranko kot prodajalec mesa na prodajnem mestu na tržnici Maribor, vendar le zaradi pokritja manjka, do katerega je prišlo pri poslovanju v času trajanja tožnikovega delovnega razmerja za določen čas od 1.1.1993 do 31.3.1993. Nadalje je zaključilo, da je bila volja obeh strank, tako tožene kot tožeče stranke, da se po 31.3.1993 prodaja blago zaradi pokritja primanjkljaja, ne pa da se sklene delovno razmerje za določen oz. nedoločen čas. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sprejeta odločitev vsaj preuranjena in zato napačna, ker temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju glede obstoja procesnih predpostavk za odločanje v obravanavanem individualnem delovnem sporu. Prvostopenjsko sodišče je o tožbenem zahtevku meritorno odločalo in ga zavrnilo, ne da bi se predhodno opredelilo do vprašanja, ali so procesne predpostavke za sodno varstvo v obravnavani zadevi izpolnjene. V obrazložitvi sodbe se je sicer sklicevalo na določbo 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), po kateri ima delavec pravico pri delodajalcu vložiti zahtevek za uveljavljanje njegovih pravic v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Zaključilo je, da tožnik niti po 31.3.1993, ko mu je prenehalo delovno razmerje za določen čas, niti po 5.8.1993, to je po zaprtju prodajnega prostora tožene stranka na tržnici v Mariboru, ni vložil nobene zahteve za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Kljub takemu zaključku se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali so procesne predpostavke izpolnjene, ampak je o tožbenem zahtevku odločilo po vsebini, kar ni pravilno, saj delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve (2. odstavek 83. člena ZTPDR). Sodno varstvo torej sploh ni dopustno, če delavec ni predhodno pravočasno uveljavljal varstva pravic pri delodajalcu. V takšnem primeru je potrebno tožbo zavreči zaradi procesnih ovir, vsebinsko odločanje pa sploh ni dopustno. Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik po prenehanju dela pri toženi stranki dne 5.8.1993 ni uveljavljal svojih pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki, ni pravilen. V aprilu 1994, ko je prejel delovno knjižico z vpisom prenehanja delovnega razmerja z dne 31.3.1996, je namreč tožnik res poslal toženi stranki dopis z dne 25.4.1994, ki ima po stališču pritožbe naravo zahteve za varstvo pravic. Listine v spisu potrjujejo resničnost pritožbenih navedb v tem delu, vprašanje pa je, ali je tožnik svoje pravice pri delodajalcu uveljavljal pravočasno, to je v 15 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev svojih pravic (80. člen ZTPDR), oz. vsaj v razumnem roku. Iz listin v spisu pa izhaja, da je tožnik z dopisom z dne 24.2.1994 zahteval le izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja (očitno zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti) ter priznanje obstoja delovnega razmerja do 5.8.1993, medtem ko ni uveljavljal transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, kar je kasneje zahteval s tožbo v tem individualnem delovnem sporu. V dosedanjem postopku se sodišče prve stopnje do teh vprašanj sploh ni opredelilo. Uveljavljani pritožbeni razlogi so torej podani, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 370. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje v prvi vrsti preveri obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe v obravnavanem individualnem delovnem sporu, pri čemer naj zlasti z zaslišanjem tožnika ter po potrebi z izvedbo drugih primernih dokaznov ugotovi, kako in kdaj je tožnik uveljavljal varstvo svojih pravic pri toženi stranki pred vložitvijo tožbe, oz. v času po prenehanju dela pri toženi stranki (5.8.1993) do aprila 1994, ko se je z dopisoma, ki sta že v spisu, obrnil na svojega bivšega delodajalca zaradi uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja. V kolikor se bo v ponovnem postopku pokazalo, da so pogoji za sodno varstvo izpolnjeni, pa naj prvostopenjsko sodišče ponovno obravnava zadevo po vsebini. S tem v zvezi pritožbeno sodišče meni, da so dosedanji zaključki oz. stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik delal pri toženi stranki po 31.3.1993 le zaradi "pokritja manjka", zaradi česar naj ne bi bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, zelo vprašljivi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja, kakšno naj bi bilo razmerje med tožečo in toženo stranko v zvezi z delom "zaradi pokritja manjka", če se je že postavilo na stališče, da tožnik pri toženi stranki v tem času ni bil v delovnem razmerju (začasno ali občasno delo, pogodba o delu ..). Tožnik je očitno nadaljeval delo pri toženi stranki po 1.4.1993 - delo je opravljal na istem prodajnem mestu in na enak način kot v času od 1.1.1993 do 31.3.1993, ko je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki za določen čas. Navedene okoliščine kažejo na to, da je bil tožnik v času po 1.4.1993 še naprej v t.i. faktičnem delovnem razmerju pri toženi stranki. Po določbi 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 - ZDR) se namreč v primeru, če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, šteje, da je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v takem primeru pride po samem zakonu - s to določbo je namreč sankcionirano nepravilno ravnanje delodajalca v zvezi s sklepanjem delovnega razmerja za določen čas oz. v zvezi z nadaljevanjem dela po izteku delovnega razmerja za določen čas. Zato ni pomembno, kakšna je bila volja delodajalca s tem v zvezi. Ko bo sodišče prve stopnje v nakazani smeri dopolnilo dokazni postopek, naj ponovno odloči o zadevi. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sklenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).