VSM Sodba III Kp 56290/2022

Jedro

V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.

Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP.

Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.

Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka.

Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.

Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.

Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanki, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obdolženega H. H. in višjega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 56290/2022 z dne 30. 9. 2024 obdolženega H. H. spoznalo za krivega poskusa storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 116. členu KZ-1 izreklo kazen 15 let zapora. V skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas pripora od 4. 9. 2022 od 02:45 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo nož in sekiro, ki sta bila uporabljena pri kaznivem dejanju. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo stroški priglašeni. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

-zagovornik obdolženega zaradi kršitev ustavnih pravic, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe in mu kazensko sankcijo odmeri v okviru predpisane za to kaznivo dejanje; podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugi sodni senat;

-višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen 20 let zapora.

3.Na pritožbo zagovornika je odgovoril višji državni tožilec, ki pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, sodbo sodišča prve stopnje pa spremeni tako, kot je predlagal v pritožbi.

4.Na pritožbo višjega državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženega, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, pravilno kvalificira kaznivo dejanje, kot je predlagal v pritožbi in obdolženemu odmeri kazen v okviru predpisane kazni za to kaznivo dejanje oziroma mu v okviru kaznivega dejanja izreče nižjo zaporno kazen.

5.Zagovornik obdolženca je zahteval, da se ga obvesti o članih pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zagovornika obvestilo o članih pritožbenega senata, prav tako je zagovornika, obdolženega in višjega državnega tožilca obvestilo o seji pritožbenega sodišča. Obvestila o pritožbeni seji so izkazana. ZPKZ Dob je sodišče obvestil, da zaradi kadrovskih težav spremstva obdolženega na pritožbeno sejo ne morejo izvesti, možna pa je videkonferenčna izvedba seje. Seje so se udeležili zagovornik in višji državni tožilec, medtem ko je obdolženi po zagovorniku sporočil, da videkonferenco zavrača, ker na seji ne želi biti navzoč. Pritožbena seja je bila opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP v nenavzočnosti obdolženca.

6.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:

7.Zagovornik uvodoma navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita kršitev 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanjem, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, ki ga v okviru enakega varstva pravic zagotavlja 22. člen Ustave. Po navajanju pritožbe je obrazložitev posebej pomembna v primeru neuspešne obrambe, da se lahko "spozna" kakšni so bili razlogi za takšno odločitev. Zagovornik se pri tem pavšalno sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča RS1 ter zatrjuje, da izpodbijana sodba nima obrazložitve glede argumentacije obrambe, ki je bila podana tekom dokaznega postopka in v besedi strank, prav tako da je izostala obrazložitev zakonskih znakov grozovitosti in zahrbtnosti oziroma je obrazložitev teh zakonskih znakov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.

8.S pritožbo se ni mogoče strinjati. V pritožbi zatrjevani ustavni kršitvi ter bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po oceni pritožbenega sodišča niso podane. Pritožba glede na obširni dokazni postopek ter zaključno besedo (pisna vloga l. št. 1355 do 1368 in 1368/1 do 1368/2) ne pove konkretno obrazložitev katerih argumentov obrambe pogreša (z izjemo zakonskih znakov, ki jih izpostavi). Ker je takšno navajanje pritožbe povsem nekonkretizirano, je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezno in zadostno obrazložitev glede vseh odločilnih dejstev, ki se očitajo obdolženemu v obtožbi, prav tako glede vseh pomislekov in nasprotovanj obrambe glede pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. točki 116. člena KZ-1. To velja tudi za zakonska znaka grozovitosti in zahrbtnosti, katera je sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo v točkah 41, 42, in 45 izpodbijane sodbe. Je pa iz obrazložitve pritožbe v nadaljevanju razvidno, da se zagovornik ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženi oškodovanki poskušal vzeti življenje na grozovit in zahrbten način, kar je obrazloženo v nadaljevanju te sodbe. Pritožbeno uveljavljanje teh kršitev je zato neutemeljeno.

9.Zagovornik podaja teorijo in sodno prakso glede pravice do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, za katero navaja, da je kot temeljno načelo kazenskega postopka določena tudi v 3. členu ZKP in 24. členu KZ-1 ter v več drugih mednarodnih aktih in evropskih konvencijah; 14. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, prvi odstavek 48. člena Listine EU o temeljnih pravicah, drugi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V zvezi s tem navaja, da mora biti obdolženemu kaznivo dejanje dokazano onkraj razumnega dvoma in z gotovostjo, kar pa po mnenju pritožnika v konkretnem primeru ni bilo upoštevano in je obdolžencu bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti. Mnenja je namreč, da so se vsa dejstva tolmačila v škodo obdolženca, ker po stališču pritožbe v njegovem ravnanju nista podana zakonska znaka grozovitosti in zahrbtnosti.

10.Zatrjevana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Pritožba v okviru izpostavljene sodne prakse Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSM Sodba III Kp 56290/2022

ECLI:SI:VSMB:2025:III.KP.56290.2022 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas