Jedro

Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še posebno, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča omogočajo upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (ne kazenskih) zadevah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 10. 1. 2017. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik za dodelitev BPP zaprosil zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu I K 8838/2016, v priloženem dopisu pa je navedel tudi razloge, iz katerih želi vložiti to pravno sredstvo. Toženka se sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerem se pri dodelitvi BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je bila vložena prošnja za odobritev BPP, in sicer, da ta zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh.

2. Toženka meni, da se je že Višje sodišče v Ljubljani v sodbi III Kp 8838/2016 zelo podrobno opredelilo do vseh zatrjevanih kršitev in pojasnilo, zakaj ni bila storjena bistvena kršitev pravil postopka, poleg tega pa je ugotovilo, da tožnikov zagovornik ni pojasnil, zakaj naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost kazenskega postopka. Tega ne pojasnjuje niti v prošnji za BPP, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je mogoče vložiti zgolj zaradi tistih kršitev pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe. Navedeno po presoji toženke pomeni, da želi tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga, ki ga s tem pravnim sredstvom ne more uveljavljati, saj ne zatrjuje vzročnosti med kršitvijo pravil postopka in zakonitostjo in pravilnostjo sodbe, poleg tega pa je zatrjevane kršitve upoštevalo že drugostopenjsko sodišče, ko je odločalo o pritožbi, tako da jih tožnik v skladu s petim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato vsebinski pogoj za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP ni izpolnjen in je toženka brez preverjanja nadaljnjih pogojev tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri se sklicuje na sodno prakso naslovnega sodišča in meni, da v zvezi s tožnikovimi možnostmi za uspeh ni izpolnjen zakonski standard „očitnosti“, ki ga je naslovno sodišče razlagalo v smislu spoznavnosti na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. Opozarja na tretji odstavek 420. člena ZKP, po katerem je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Tožnik je take kršitve navedel in s tem izpolnil zahtevo po očitnem izpolnjevanju procesnih pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj iz prošnje že na prvi pogled izhaja, da to pravno sredstvo želi vložiti iz zakonsko dopustnih razlogov. S tem, ko je toženka ugotavljala, da tožnik ne zatrjuje vzročnosti med kršitvijo pravil postopka in zakonitostjo ter pravilnostjo sodbe, je prekoračila kriterij „očitne“ nerazumnosti, saj se je spustila v vsebinsko obravnavo kršitev, ki jih tožnik namerava uveljavljati. Peti odstavek 420. člena ZKP, na katerega se toženka prav tako sklicuje, pomeni zgolj dodaten pogoj vsebinske izčrpanosti pravnih sredstev, kar pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih namerava uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, že predhodno v enakem obsegu uveljavljati v pritožbi. To pomeni, da tožnik s ponovnim uveljavljanjem razlogov, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, izpolnjuje enega od zakonskih pogojev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in ne nasprotno, kot zmotno meni toženka.

4. Toženka bi morala pri odločanju upoštevati tudi, da tožnik prosi za BPP v zvezi z odločitvijo sodišča, v zvezi s katero mu je bila v kazenskem postopku izrečena kazen zapora in mu bo zato odvzeta prostost. Sklicuje se na upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri je pri dodelitvi BPP v kazenski zadevi kot ključno okoliščino treba upoštevati težo dejanja in zagroženo kazen, ocena glede možnosti uspeha pa je povsem nebistvena. V primerih, ko je prosilcu zagrožen odvzem prostosti, to že samo po sebi pomeni okoliščino, ki zahteva brezplačno postavitev zagovornika.

5. Pravica do obrambe z zagovornikom je ena od temeljnih ustavnih pravic, po tretjem odstavku 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) pa je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je pri presoji primerov, ki so se nanašali na to vprašanje, uporabilo dva kriterija, in sicer resnost kršitve ter težo zagrožene kazni in kompleksnost obravnavane zadeve. To pomeni, da bi ta dva kriterija v obravnavani zadevi morala uporabiti tudi toženka, ki pa take presoje ni opravila, zato izpodbijana odločba v tem pogledu nima razlogov in se je ne da preizkusiti.

6. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek, poleg tega pa naj mu naloži povračilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka v odgovoru na tožbo opozarja na upravnosodno prakso, iz katere izhajajo drugačna stališča kot iz tožbe in prakse, na katero se sklicuje, in meni, da iz te prakse ne izhaja stališče, da bi bila zadeva utemeljena, ker prosilcu grozi zaporna kazen. Ni se spuščala v presojo vsebinske utemeljenosti tožnikovih razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, temveč je presojala obstoj formalnih pogojev za njeno vložitev. Ti pogoji niso izpolnjeni iz razlogov, navedenih v odločbi, zato toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

10. Sodišče se strinja s tožnikom, da je to zakonsko ureditev v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave in zahtevami iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi prek pravice do obrambe. To pomeni, da je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena, saj je treba kot tožnikovo pričakovanje v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP tudi v primeru obsodilne sodbe šteti ustrezno upoštevanje okoliščin, ki lahko vplivajo npr. na kvalifikacijo kaznivega dejanja ali odmero kazni (tako tudi vrhovno sodišče RS v odločbi X Ips 226/2014).

11. Prav tako se sodišče strinja s tožnikom, da toženka napačno razlaga peti odstavek 420. člena ZKP. Kot utemeljeno navaja tožnik, je s to zakonsko določbo kot pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti predpisan pogoj materialne izčrpanosti pravnih sredstev, kar pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se je vlagatelj zahteve v pritožbi samo posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti(1). Kot prav tako pravilno navaja tožnik, tak namen zakonodajalca izhaja tudi iz obrazložitve predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku(2). Toženkino stališče, da za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti niso izpolnjeni formalni pogoji, je torej napačno.

12. Vendar pa po presoji sodišča ni pravilno niti tožnikovo stališče, ki ga je mogoče povzeti iz tožbenih navedb, da je treba prej omenjena načela o zagotavljanju pravice do poštenega postopka prek pravice do obrambe, torej z ustrezno razlago določb ZBPP, širiti tudi na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Tako že Vrhovno sodišče RS v odločbi X Ips 226/2014, na katero se sklicuje tudi tožnik, izrecno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku, tako Vrhovno sodišče v tej odločbi, kot tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I 187/04 pa dodajata, da se po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ta vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke, v katerih lahko pride do razveljavitve izpodbijanih sodb. Tako ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče RS, podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do brezplačne pravne pomoči v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji.

13. Po stališčih ESČP je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče. Iz teh stališč je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

14. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi(3). Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še posebno, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča omogočajo upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (ne kazenskih) zadevah.

15. Po tej razlagi zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg te zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

16. Tožnik torej nima prav, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, ki ga je opravila na podlagi obsežnosti in temeljitosti obrazložitve drugostopenjske sodne odločbe, navedbe nosilnega razloga iz te odločbe ter ocene, da tožnik glede na ta nosilni razlog s svojimi razlogi, ki jih želi uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti (in jih je navedel v prošnji za dodelitev BPP), ne more uspeti. Po presoji sodišča s tem po eni strani ni prekoračila zakonskega standarda očitnosti, saj se ni spuščala v količkaj poglobljeno vsebinsko analizo drugostopenjske odločbe ali tožnikovih navedb o tem, katere razloge želi uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, po drugi strani pa je navedla jasne, logične in prepričljive razloge za svoje stališče, zakaj tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima razumnih razlogov za uspeh.

17. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, ki pa se nanašajo izključno na obstoj in vsebino listin v upravnem spisu ter v sodnih spisih, vendar ne obstoj ne vsebina teh listin med strankami nista sporna, poleg tega pa tožnik ni navedel, ne kaj želi s temi vpogledi dokazati, ne kako bi to vplivalo na izid upravnega spora. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

18. Po četrtem odstavku 24. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Prim. Horvat, Š.: uvodna pojasnila Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z novelo ZKP-K, GV Založba, Ljubljana 2012, stran 64 opomba (2) : ZKP-K; Poročevalec Državnega zbora, 3. junij 2011, stran 13 opomba (3) : Prim. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 907