Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 848/2010

ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.848.2010 Upravni oddelek

posredovanje osebnih podatkov zavrnitev zahteve za izdajo potrdila potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca evidenca, ki je organ ne hrani več oziroma ne razpolaga več z njo
Upravno sodišče
29. junij 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožeča stranka ne more zahtevati, da se ji izda potrdilo, če se uradne evidence o predmetnem dejstvu ne vodi več, in temu tožeča stranka v dejanskem pogledu tudi ni oporekala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kočevje na podlagi 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 22. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) na vlogo tožnice odločila, da se njena vloga za posredovanje podatkov in listin iz matične evidence za A.A., nazadnje stanujočega v B., v zvezi z njegovim prebivališčem od leta 1946 dalje in številko njegove osebne izkaznice v letih sklenitve pogodb, to je 1952 in 1961, zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da vlagateljica na zahtevi ni navedla zakonske podlage, na podlagi katere bi bila opravičena do podatkov. Organ se sklicuje na 22. člen ZVOP-1, 8. točko 6. člena ZVOP-1, 2. odstavek 22. člena ZVOP-1. Zakon o registru stalnega prebivalstva in razvidu začasnega prebivališča (Uradni list SRS, št. 36/65) je bil sprejet leta 1965. Ta zakon je bil podlaga za Pravilnik o registru stalnega prebivalstva (Uradni list SRS, 20/67), s katerim je bilo prvič predpisano, da ima kartoteka (osebna in gospodinjska) trajno vrednost. Zakonsko določilo o trajni vrednosti kartoteke je vseboval kasneje tudi Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva iz leta 1983 (Uradni list SRS, št. 6/83).

Ker je v postopku denacionalizacije, ki se vodi na UE Ribnica, le-ta zaprosila za določene podatke, je organ na UE Ribnica dne 2. 12. 2009 poslal dopis, iz katerega je razvidno, da so v ročnih arhivih organa pridobili gospodinjski in osebni karton za A.A., katerega fotokopijo je organ poslal. Upravni enoti Ribnica so poslali fotokopijo gospodinjskega in osebnega kartona za A.A. na podlagi 139. člena ZUP zgolj za postopek denacionalizacije, in ne z namenom, da jih bo posredovala naprej in se bo to štelo kot potrdilo iz uradne evidence na podlagi 179. člena ZUP-a. Hkrati je organ stranko obvestil, da je bilo na podlagi Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o teritorialnem obsegu upravnih enot v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 39/03), ki je določila, da področju KU Draga spada pod UE Ribnica in ne več pod UE Kočevje, z zapisnikom, ki je bil sestavljen na sedežu Krajevnega urada Draga, dne 13. 5. 2003, izročeno Upravni enoti Ribnica celotno dokumentarno gradivo, ki se je nanašalo na področje KU Draga, med drugim tudi Register stalnega prebivalstva – osebni kartoni in kartoni gospodinjstev, iz katerih so UE Ribnica posredovali fotokopijo gospodinjskega in osebnega kartona za A.A. Ti kartoni so se namreč takrat vodili v dvojnikih, eni na krajevnem uradu, drugi pa na sedežu upravne enote, zato se dvojniki še vedno nahajajo na upravni enoti. Zato so stranki svetovali, da se za pomoč obrne še na UE Ribnica, kjer so shranjene matične knjige, če bi mogoče iz njih lahko pridobila kakšen uporaben podatek. S tem dopisom so tudi vlagateljico obvestili, da glede na vse navedeno žal njeni vlogi za posredovanje podatkov ne morejo ugoditi. Vlagateljico je upravni organ pozval, da se lahko glede na navedbe v roku sedmih dni od prejema tega dopis pisno izjavi, sicer bodo glede na ugotovljeno dejansko stanje izdali odločbo, s katero bo njen zahtevek zavrnjen. Dne 16. 2. 2010 je upravni organ prejel pisno izjavo C.C., da ni zadovoljna z odgovorom UE Kočevje št. 021-72/2010-2 z dne 10. 2. 2010 in dopisom načelnika UE Kočevje št. 092-1/2010-3 z dne 10. 2. 2010. Upravni organ je dne 18. 2. 2010 prejel še en dopis od C.C., s katerim potrebuje še podatek, zakaj se številka osebne izkaznice pogodbene stranke, ki je v kupni pogodbi št. 3400/14-5 z dne 30. 9. 1952 za hišo, navedena na ime A.A., ne ujema s številko osebne izkaznice, navedeno v menjalni pogodbi z dne 16. 12. 1960 za zemljišča na isto pogodbeno stranko. Na podlagi 179. člena ZUP-a lahko državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti le o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Vodenje uradne evidence oziroma kartoteke o izdanih osebnih izkaznicah je za obdobje leta 1950 predpisovala Uredba o osebnih izkaznicah (z dne 6. VI. 1948, Ur. L. FLRJ št. 49 s spremembami z dne 29. V. 1950 Ur. L. FLRJ št. 38/1950 – v nadaljevanju Uredba) in Navodilo za izdajanje osebnih izkaznic na ozemlju Ljudske republike Slovenije (v nadaljevanju Navodilo), ki sta bili objavljeni s strani Ministrstva za notranje zadeve LR Slovenije Sekr. št. 19 z dne 7. 11. 1950. Za izdajo osebnih izkaznic je bilo pristojno poverjeništvo za notranje zadeve pri okrajnem ali mestnem (rajonskem) ljudskem odboru. V skladu z Uredbo in Navodilom so ljudski odbori vodili register (registrske knjige) in kartoteko o izdanih osebnih izkaznicah, ki pa nista določala roka hrambe omenjenih evidenc. Na podlagi kasnejše Zakona o osebni izkaznici (Uradni list SFRJ št. 8/1965) je bil izdan Pravilnik o izdajanju in izmenjavi osebnih izkaznic in o evidenci o izdanih osebnih izkaznicah (Uradni list SFRJ št. 17/1966), ki je v 2. odstavku 17. člena predpisoval, da se kartoteka o starih osebnih izkaznicah hrani najmanj 3 leta od zamenjave osebnih izkaznic. Da se registri o izdanih osebnih izkaznicah, ki so bile izdane pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 29/79), hranijo še 10 let, pa je določal Pravilnik o izvrševanju zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 16/1981). Glede na zakonske določbe upravni organ več ne razpolaga oz. ne hrani registrov in kartotek o izdanih osebnih izkaznicah iz obdobja 1950, zato v skladu s 179. členom ZUP-1a ne more posredovati zahtevanega potrdila, ki bi izkazovalo, komu sta bili izdani osebni izkaznici št. ... in št. ... s strani OLO Kočevje z dne 22. 11. 1950 in zakaj se številka osebne izkaznice pogodbene stranke, ki je v kupni pogodbi št. 3400/14-5 z dne 30. 9. 1952 za hišo, navedena na ime A.A., ne ujema s številko osebne izkaznice navedeno v menjalni pogodbi z dne 16. 12. 1960 za zemljišča, na isto pogodbeno stranko. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je upravni organ v skladu z 22. členom ZVOP-1 in 180. a členom ZUP-a odločil, kot je navedeno v izreku te odločbe.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožnica pravi, da je bistvo pritožničinega zahtevka, da sta bili izpodbijani pogodbi sklenjeni s spekulativnim namenom zato, ker se oseba – kupec za hišo A.A., z osebno izkaznico št. ... OLO Kočevje, ne sklada z osebo v menjalni pogodbi za zemljišča, ki se glasi na osebno izkaznico št. ..., kar pomeni, da je še s tem podan dejanski stan, ki ga 89. člen ZDen opredeljuje za špekulacijo. Na tej podlagi pa denacionalizacijska upravičenka tudi uveljavlja svoj zahtevek. Pristojni organ ni upravičil svojega ravnanja, da je pri sklepanju izpodbijanih pogodb ravnal v skladu s tedaj obstoječim pravnim redom. Pritožnica vztraja pri svojem denacionalizacijskem zahtevku kot tudi vztraja pri vseh dosedanjih navedbah. Pristojni organ razpolaga s številko osebne izkaznice, ki je navedena v kupni pogodbi za hišo, ki pa se ne ujema s številko osebne izkaznice v menjalni pogodbi za zemljišča, kar kaže na to, da se kupna in menjalna pogodba ne glasita na isto osebo, s čimer je dejanski stan po 89. členu ZDen podan, saj tega protislovja pristojni organ vse doslej ni znal pojasniti. Nesporno je, da sta bili izpodbijani pogodbi sklenjeni s špekulativnim namenom, v zvezi s katerim daje zgoraj citirani člen ZDen pravico do uveljavitve vračila na ta način odtujenega premoženja.

Z drugostopenjsko odločbo je ministrstvo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno.

V obravnavanem primeru gre za odločitev prvostopenjskega organa na podlagi 180. a člena ZUP. Sklicuje se na določili 1. in 3. odstavka 179. člena ZUP ter 22. člen ZVOP-1. Drugostopni organ pojasnjuje, da je organ pri posredovanju podatkov iz uradnih evidenc dolžan ravnati tudi v skladu z določbo 23. člena ZVOP-1-UPB1, ki med drugim določa, da se podatki o umrlem posamezniku lahko posredujejo samo tistim uporabnikom osebnih podatkov, ki so za obdelavo osebnih podatkov pooblaščeni z zakonom. Podatki pa se lahko posredujejo tudi drugi osebi, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, njegov zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda, če za uporabo osebnih podatkov izkaže pravni interes, umrli posameznik pa ni pisno prepovedal posredovanja teh osebnih podatkov. Če umrli ni podal prepovedi, lahko posredovanje njegovih podatkov, prepovejo njegovi zakoniti dediči. Iz spisa upravne zadeve je razvidno, da je pritožnica na Upravni enoti Ribnica vložila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene njenim prednikom Č.Č. in D.D., ki so kasneje prešle v last A.A. in njegove žene E.E. in, da so danes te nepremičnine v lasti njunega sina F.F. Upravna enota Kočevje je v pisnem odgovoru št. 021-12/2009-88 z dne 2. 12. 2009 v skladu s 4. odstavkom 22. člena ZVOP-1-UPB1 in 139. členom ZUP Upravni enoti Ribnica, za potrebe denacionalizacijskega postopka, posredovala le tiste podatke s katerimi razpolaga, to je podatkom o naslovu zadnjega stalnega prebivališča A.A. z navedbo, da Register stalnega prebivalstva vodi od 1. 4. 1961 dalje ter, da ne razpolaga z drugimi uradnimi evidencami oz. iskanimi podatki. Za potrebe postopka ji je posredovala tudi fotokopijo gospodinjskega in osebnega kartona za A.A. Že 30. 7. 2008 je bila pritožnica z dopisom Upravne enote Kočevje št. 012-12/2009-60 opozorjena, da glede na določbo 22. člena ZVOP-1-UPB1, do pridobitve zahtevanih podatkov ni upravičena, četudi bi organ z njimi razpolagali. Predpis, ki je urejal prijavo prebivališča po drugi svetovni vojni, je bil izdan že leta 1945 in je predstavljal kontinuiteto s prej veljavnimi predpisi. Z Uredbo ministrstva za notranje zadeve o prijavi dolžnosti in odjavi dolžnosti, ki je bila objavljena v Uradnem listu SNOS-a št. 46/45, so bila ustanovljena prijavna oblastva, ki so za svoje območje vodila register prebivalstva, vendar pa prijavno-odjavna obveznost ni bila splošna. Tudi Uredba o prijavljenem bivanju, ki jo je izdal minister za notranje zadeve FLRJ leta 1948, je narekovala prijavno obveznost le osebam starejšim od 16 let, in še to za osebe, ki so stalno živele na določenih območjih, ki jih je določil republiški minister za notranje zadeve. Leta 1950 je bila Uredba sicer spremenjena in je razširila prijavno obveznost na vse državljane, še vedno pa ni prepisovala prijavne obveznosti na celotnem ozemlju države oziroma republike. Leta 1953 je bila sprejeta Uredba o ustanovitvi ni vodenju registra stalnega prebivalstva (Uradni list LRS, št. 9/53), ki je predpisovala obvezno vodenje registra stalnega prebivalstva ter način njegovega vodenja. 3. člen te uredbe je izrecno določil, da se register nastavi ob popisu prebivalstva z dne 31. 3. 1953 na podlagi posebne „prijave stalnega prebivalstva za občinski register prebivalstva“, ki so jo izpolnjevali popisovalci. Uredba je med drugim tudi določala, da se je od 1. 4. 1953 dalje vsaka oseba, ne glede na starost dolžna prijaviti Okrajnemu ljudskemu odboru, ni pa določala ravnanja z obstoječimi podatki iz preteklih let. Leta 1961 je Odlok o obnovi registra stalnega prebivalstva (Uradni list LRS, št. 9/61) naložil obnovo registra stalnega prebivalstva. Ob popisu prebivalstva v letu 1961 je bila ponovno predpisana „prijava za register prebivalstva“. Na podlagi teh prijav so občinski ljudski odbori, ki so bili še vedno pristojni za vodenje registrov stalnega prebivalstva vzpostavili nov register stalnega prebivalstva. Podatki o stalno prijavljenih prebivalcih so se prepisovali na novo kartoteko iz prijav za popis in ne iz stare kartoteke. Po vzpostavitvi novega registra stalnega prebivalstva je bila v skladu z Navodilom za obnovo kartoteke iz nastavitve gospodinjske kartoteke (Zavod LRS za statistiko, maj 1961, str. 7) stara kartoteka registra stalnega prebivalstva poslana Zavodu za statistko, stara gospodinjska kartoteka pa uničena. Kartoteko registra stalnega prebivalstva iz leta 1953 oziroma njen prepis hrani danes le še nekaj upravnih enot. Omenja Temeljni Zakon o evidenci stalnega in začasnega prebivališča na območju celotne SFRJ, medtem ko je imela Slovenija tako obveznost predpisano že od leta 1953 dalje. S tem zakonom je bila evidenca stalnega in začasnega prebivališča prenesena na občinske organe za notranje zadeve. Leta 1965 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o registru stalnega prebivalstva in razvidu začasnega prebivališča (Uradni list SRS, št. 36/65). Na podlagi tega zakona je bil izdan pravilnik o registru stalnega prebivališča (Uradni list SRS, št. 20/67), s katerim je bilo prvič predpisano, da ima kartoteka trajno vrednost. Zakonsko določilo o trajni vrednosti kartoteke je prvič vseboval šele Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO) iz leta 1983 (Uradni list SRS, št. 6/83). Leta 1970 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o uvedbi centralnega registra prebivalstva (Uradni list SRS, št. 40/70), po katerem naj bi bila vzpostavljena centralna evidenca prebivalstva na podlagi podatkov popisa prebivalstva in stanovanj v letu 1971. To se je zgodilo šele po koncu sedemdesetih let, tako da tudi Centralni register prebivalstva razpolaga z zgodovinskimi podatki o stalnih prebivalcih Slovenije šele od leta 1980 dalje. V zvezi s posredovanjem podatkov, komu sta bili izdani osebni izkaznici, št. ... in št. ... s strani OLO Kočevje z dne 22. 11. 1950, pa je prvostopni organ v obrazložitvi sporne odločbe že pojasnil, zato drugostopni organ le povzema njegovo obrazložitev, da je vodenje uradne evidence oziroma kartoteke o izdanih osebnih izkaznicah za obdobje leta 1950 predpisovala Uredba o osebnih izkaznicah ( z dne 6. VI. 1948 Ur. l. FLRJ št. 49 s spremembami z dne 29. V. 1950 Ur. l. FLRJ št. 38/1950 – v nadaljevanju Uredba) in Navodilo za izdajanje osebnih izkaznic na ozemlju Ljudske republike Slovenije (v nadaljevanju Navodilo), ki sta bili objavljeni s strani Ministrstva za notranje zadeve LR Slovenije Sekr. štev. 19 z dne 7. novembra 1950. Za izdajo osebnih izkaznic je bilo pristojno poverjeništvo za notranje zadeve pri okrajnem ali mestnem (rajonskem) ljudskem odboru. V skladu z Uredbo in Navodilom so ljudski odbori vodili register (registrske knjige) in kartoteko o izdanih osebnih izkaznicah, ki pa nista določala roka hrambe omenjenih evidenc. Na podlagi kasnejšega Zakona o osebni izkaznici (Uradni list SFRJ št. 8/1965) je bil izdan Pravilnik o izdajanju in zamenjavi osebnih izkaznic in o evidenci o izdanih osebnih izkaznicah (Uradni list SFRJ, št. 1/1966), ki je v 2. odstavku 17. člena predpisoval, da se kartoteka o starih osebnih izkaznicah hrani najmanj 3 leta od zamenjave osebnih izkaznic. Da se registri o izdanih osebnih izkaznicah, ki so bile izdane pred uveljavitvijo tega zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 29/79), hranijo še 10 let, pa je določal Pravilnik o izvrševanju zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 16/1981). Glede zakonske določbe upravni organi več ne razpolagajo oziroma ne hranijo registrov in kartoteke o izdanih osebnih izkaznicah iz leta 1950, zato izdaja potrdila ali preverjanje verodostojnosti podatkov o zapisu številke osebne izkaznice v spornih pogodbah za iskano obdobje ni mogoče. V zvezi z ostalimi navedbami pritožnice, da je bistvo njenega zahtevka, da sta bili izpodbijani pogodbi (št. 3400/14-5 z dne 30. 9. 1952 in menjalna pogodba z dne 16. 12 1960) sklenjeni s špekulativnim namenom in da iz tega razloga uveljavlja vračilo odtujenega premoženja, ki v naravi predstavlja stavbišči 122 in 123 ter parceli 2310 in 2309, vse k.o. ..., drugostopni organ pojasnjuje, da je to vprašanje za ta postopek irelevantno, ker se v konkretnem primeru odloča o zavrnitvi zahtevka za izdajo potrdila iz uradnih evidenc.

V tožbi tožnica pravi, da sta sporni pogodbi za hišo in vrt sklenjeni s špekulativnim namenom zato, ker se oseba – kupec v pogodbi za hišo z dne 30. 9. 1952 A.A. z osebno izkaznico ... ne sklada z osebo v menjalni pogodbi za vrt z dne 16. 12. 1960, k se glasi na osebno izkaznico št. ... Obe izkaznici je izdal OLO Kočevje dne 22. 11. 1950. V obeh osebnih izkaznicah je bil naslov enak, medtem ko je menjalna pogodba z dne 16. 12. 1960 glasila na naslov kupca ... Tožeča stranka zahteva, da se na osnovi uradnih evidenc ugotovi, če gre pri sklenitvi pogodb za eno in isto osebo. Meni, da ni res, da organ evidenc, na podlagi katerih bi lahko izdal podatke za zahtevano obdobje, ne vodi oziroma z njimi ne razpolaga.

Gre za nepravilno tolmačenje Pravilnika o izdajanju in zamenjavi osebnih izkaznic in o evidenci o izdanih osebnih izkaznicah (Uradni list SFRJ, št. 17/1966), iz katerega ministrstvo navaja samo določbo 2. odstavka 17. člena, da se kartoteka o izdanih osebnih izkaznicah hrani najmanj 3 leta od zamenjave osebnih izkaznic. Organ pa je spregledal določbo 1. odstavka istega člena, ki predpisuje trajnost registrov, citat: „Registre osebnih izkaznic, ki so bile izdane po uredbi o osebnih izkaznicah (Uradni list FLRJ, št. 49/48, 38/50, 56/51 in 21/53) je treba trajno hraniti.“ MNZ je tudi spregledalo dejstvo, da so številke osebnih izkaznic in prejšnja stalna prebivališča navedena tudi v registru in v kartoteki stalnega prebivalstva (osebna in gospodinjska), katero ima organ vzpostavljeno od leta 1961. Zakon o registru stalnega prebivalstva in o razvidu začasnega prebivališča (Uradni list SRS, št. 36/1965) in Pravilnik o registru stalnega prebivalstva (Uradni list SRS, št. 20/67), s katerim je bilo predpisano, da ima kartoteka trajno vrednost, je v 6. členu zelo natančno določil, kateri podatki morajo biti izpolnjeni v predpisanem obrazcu, med drugim mora osebni karton vsebovati tudi številko osebne izkaznice in organ, ki jo je izdal, prejšnje stalno prebivališče. Občan ni bil dolžan navesti le podatka o narodnosti, če tega ni želel. Vse te evidence so posnete na mikrofilmih, ker imajo vse trajno vrednost. Iz tega izhaja, da ne drži ugotovitev ministrstva, ki jo je od njega prevzela Upravna enota Kočevje, ter ponovno potrdilo ministrstvo, da Upravni organ glede zakonske določbe več ne razpolaga oz. hrani registrov in kartoteke o izdanih osebnih izkaznicah iz leta 1950, ter da zato izdaja potrdila ali preverjanje verodostojnosti podatkov za iskano obdobje ni mogoče. Predlagateljica je na prvi stopnji in v pritožbi izkazala legitimni pravni interes do prebave podatkov in utemeljila svoj zahtevek s sklicevanjem na Zakon o denacionalizaciji (89. člen). Upravni organ v Kočevju, ki je sklepal sporni pogodbi, je dolžan posredovati zahtevane podatke ter obrazložiti, zakaj se številka osebne izkaznice in podatek o prijavi stalnega prebivališča v pogodbah ne ujemajo. Zakon namreč določa, da mora biti vsaka listina, ki je izdana s strani upravnega organa, usklajena s podatki notranje evidence.

V dveh pripravljalnih vlogah tožeča stranka med drugim pravi, s katerim uradnim listom oziroma predpisom je bila razveljavljena določba Zakona o registru stalnega prebivalstva in o razvidu začasnega prebivališča (Uradni list SRS, št. 36/65) ter Pravilnik o registru stalnega prebivalstva (Uradni list SRS, št. 20/67), s katero je predpisano, da ima kartoteka trajno vrednost, ter določba 1. odstavka 17. člena Pravilnika o izdajanju in zamenjavi osebnih izkaznic in o evidenci o izdanih osebnih izkaznicah (Uradni list SFRJ, št. 17/1966), ki predpisuje trajnost registrov: „Registre osebnih izkaznic, ki so bile izdane po uredbi o osebnih izkaznicah (Uradni list FLRJ, št. 49/48, 38/50, 56/51 in 21/53) je treba trajno hraniti.“ Tožena stranka tega določila ni upoštevala in sploh ni ugotavljala dejanskih okoliščin glede trditev, ki jih je v postopku postavljala tožeča stranka.

V odgovoru se tožena stranka sklicuje na 1. odstavek 17 člena Pravilnika o izdajanju in zamenjavi osebnih izkaznic in o evidenci o izdanih osebnih izkaznicah (Uradni list SFRJ, št. 17/66), ki predpisuje trajnost registrov. Navedena določba dejansko odloča, da je register osebnih izkaznic, ki so bile izdane po uredbi o osebnih izkaznicah (Uradni list FLRJ, št. 49/48, 38/50, 56/51 in 21/53) treba trajno hraniti, kartone o starih osebnih izkaznicah pa je treba hraniti tri leta od zamenjave osebnih izkaznic. V obrazložitev navaja, da je Zakon o temeljnih podatkih za osebno izkaznico (Uradni list SFRJ, št. 6/73), ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ dne 8. 2. 1973, v 4. členu določal, da z dnem veljave tega zakona (osmi dan po objavi) neha veljati zakon, o osebni izkaznici (Uradni list SFRJ, št. 8/65), po poteku 90 dni od dneva uveljavitve tega zakona, pa tudi Pravilnik o izdajanju in zamenjavi osebnih izkaznic in o evidenci o izdanih osebnih izkaznicah (Uradni list SFRJ, št. 17/66). Navedeni zakon trajnosti registrov ali osebnih kartonov posebej ni določal. Pravilnik o izvrševanju zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 32/74) je v 19. členu določal, da je registre in kartone o osebnih izkaznicah, izdanih po zakonu o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 16/74), treba trajno hraniti, vendar po je v 20. členu določal, da je registre osebnih izkaznic, ki so bile izdane po zakonu o osebni izkaznici (Uradni list SFRJ, št. 8/65) treba hraniti 10 let po uveljavitvi tega pravilnika in v 21. členu, da je kartone osebnih izkaznic, ki so bile izdane po zakonu o osebni izkaznici (Uradni list SFRJ, št. 8/65), treba hraniti 5 let od zamenjave osebne izkaznice, v primerih, da le-ta ni bila zamenjana, pa jih je treba trajno hraniti. Pravilnik o izvrševanju zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 16/1981) je določal, da se registri o izdanih osebnih izkaznicah, ki so bile izdane pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osebni izkaznici (Uradni list SRS, št. 29/79) hranijo še 10 let po uveljavitvi tega pravilnika, registre osebnih izkaznic, ki so bile izdane po zakonu o osebni izkaznici (Uradni list SFRJ, št. 8/65), pa je treba hraniti 5 let po uveljavitvi tega pravilnika. Glede na kronologijo področne zakonodaje so se registri osebnih izkaznic izdanih pred letom 1979 analogno hranili 10 let, kartoni zamenjanih osebnih izkaznic pa zgolj 5 let. Zato Upravna enota Kočevje kartotek in osebnih kartonov, ki bi izkazovale zahtevane podatke, ne hrani.

V novi pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da je tožena stranka prezrla določbe zakonov o arhivskem gradivu, o arhivih in o naravni in kulturni dediščini, ter zadevna navodila oziroma pravilnike o materialnem varstvu arhivskega gradiva, o odbiranju in izročanju arhivskega gradiva arhivom ter pravilnik o sestavi in vodenju evidence arhivskega gradiva, ki nalagajo vsem organom oz. uradom, zavodom, podjetjem, zadružnim in družbenim organizacijam, da morajo ves arhivski material, ki je pri njih, vestno hraniti in ga zavarovati, da se ne pokvari ali uniči, vse dotlej, dokler ga ne izročijo pristojnemu arhivu, ki prevzame skrb za materialno varstvo gradiva. Za arhivsko gradivo se štejejo spisi (akti), in druge listine, vložni zapiski, registri in druge knjige, kot tudi registraturno gradivo kot so evidenčne knjige, kartoteke, ne glede na to, kdaj so nastali pri delu zgoraj naštetih organov ter organizacij.

Uredbi o začasnem zavarovanju arhivov (FLRJ, št. 25/1948), ki je imela namen preprečiti, da bi se pri novih ustanovah uničevalo arhivsko gradivo, je sledil federativni Splošni zakon o državnih arhivih (FLRJ 12/1950), ki je arhivsko gradivo poimenoval zgodovinski arhivski material. Skladno z Odločbo o hrambi arhivskega materiala in Navodili o zbiranju, hrambi in periodičnem izločanju arhivskega materiala (Uradni list FLRJ, št. 8/1952 in LRS, št. 12/52) se je izločanje nepotrebnega arhivskega materiala smelo vršiti samo v arhivu, ko mu je izročen v hrambo (6. člen). Izjemoma se je smel po potrebi nepotreben arhivski material izločati tudi v registraturah uradov, vendar je bil urad dolžen prositi za dovoljenje pri pristojnem državnem arhivu (8. člen), komisija je sestavila seznam nepotrebnega materiala, ki naj se izvrže, ta seznam je potrdila višja komisija. Noben urad, zavod ali podjetje ni smelo brez odločbe komisije izročiti nepotrebnega arhivskega v predelavo ali ga uničiti (13. člen). 14. člen je določal, da podjetja za zbiranje odpadkov ne smejo sprejeti od nobenega organa arhivskega materiala, za katerega ni višja komisija izdala dovoljenja, da se sme uničiti. Sklicuje se na Zakon o arhivskem gradivu in o arhivih (2. člen, 3.člen, 4. člen, 31. člen, 43. člena, 15. člen), na Navodilo o načinu izvajanja materialnega varstva arhivskega in registraturnega gradiva, na Navodilo o odbiranju arhivskega gradiva iz registraturnega gradiva, na Zakon o naravni in kulturni dediščini, na Pravilnik o odbiranju in izločanju arhivskega gradiva arhivu. Imetnik mora trajno hraniti dokumentacijo o uničenju dokumentarnega gradiva, iz katere mora biti razvidno, katero dokumentarno gradivo in kdaj je bilo uničeno. Na podlagi 27. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini je bil izdan Pravilnik o sestavi in vodenju evidence arhivskega gradiva (Uradni list SRS,št. 34/1981). Trajno hranjenje vseh evidenc, ki so določene v tem pravilniku, je naloženo v 21. členu. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da je njena tožba utemeljena in predlaga, da naslovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zaveže toženo stranko, da tožeči stranki omogoči vpogled v arhivsko gradivo v delih, ki izkazujejo zahtevane podatke, kar ima za to kot vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka in upravičenka v postopku denacionalizacije upravičen pravni interes, ali pa da posreduje zahtevane podatke, podkrepljene z verodostojnimi listinami, upravnemu organu, ki vodi postopek o denacionalizaciji in ki je tudi zaprosil zanje za ugotovitev resničnega stanja stvari glede zatrjevanjih navedb o špekulativnih pogodbenih poslih.

Tožba ni utemeljena.

Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) pristojni organi izdajajo potrdila dveh vrst. V predmetni zadevi je prvostopenjski organ odločal in tudi tožeča stranka je glede na vsebino tožbe uveljavljala zahtevek po 179. členu ZUP, po katerem državni organi izdajajo potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi in drugostopenjski organ v drugostopenjski odločbi in v odgovoru na tožbo sta na zakonski podlagi utemeljevala, da pristojni organ ne hrani in ne razpolaga več z registri in kartotekami, izdanih osebnih izkaznic iz obdobja 1950, zato organ ni izdal zahtevanega potrdila. Tožeča stranka je sicer v pripravljalni vlogi z dne uveljavljala argument, da bi na podlagi predpisov organ moral še vedno hraniti predmetni register, ni pa ugovarjala, da ne drži, da upravni organ dejansko ne vodi uradne evidence o predmetnih dejstvih. Zato tožničin ugovor z vidika 179. člena ZUP ni utemeljen, in če tožeča stranka meni, da bi upravni organ še vedno moral imeti predmetno evidenco, a je očitno nima več, lahko sproži ustrezen postopek pred pristojnim sodiščem, če ji v zvezi z ravnanjem tožene stranke nastaja škoda. Ne more pa od tožene stranke zahtevati, da ji izda potrdilo, če uradne evidence o predmetnem dejstvu ne vodi več, in temu tožeča stranka v dejanskem pogledu tudi ni oporekala. Po drugi strani pa je sodišče v tem upravnem sporu upoštevalo, da tožeča stranka očitno ni uveljavljala zahtevka po 180. členu ZUP, po katerem državni organ izdaja tudi potrdila in listine o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa, oziroma zakon za tovrstne zadeve ne določa, da bi moral prvostopenjski organ ugotavljati obstoj predmetnega dejstva in tega tožnica, kot rečeno, tudi ni zahtevala. Kajti, če tožeča stranka ni izkazala, da je prvostopenjski oziroma drugostopenjski organ upravljavec osebnih podatkov v smislu 22. člena ZVOP-1, potem tudi ni obveznosti tožene stranke, da predloži zahtevani osebni podatek. Tožeča stranka je namreč v upravnem sporu uveljavljala le, da bi tožena stranka morala voditi predmetne evidence, v pritožbi zoper prvostopenjski akt pa je tožeča stranka zgolj pavšalno navedla, da prvostopenjski organ „razpolaga“ z zahtevanim podatkov. Tako pavšalen ugovor v pritožbi pa ne more odtehtati navedb tožene stranke, da organ zahtevanih evidenc ne hrani več. Pri tem je sodišče upoštevalo obširno pojasnitev tožene stranke s kronologijo sprejemanja predpisov na predmetnem področju v odgovoru na tožbo in neprerekano dejstvo, da je prvostopenjski organ pojasnil tožnici pred izdajo izpodbijane odločbe, da morda Upravna enota Ribnica hrani kakšen podatek, ki bi morda bil relevanten za tožečo stranko. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia