Jedro

Umetno ustvarjeni pogoji so tisti pogoji, ki sicer ne pomenijo kršitve črke predpisa, kot celota pa nasprotujejo namenu, oziroma cilju zaradi katerega so bili postavljeni in zato ne morejo uživati pravnega varstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 16. 8. 2016 pri Agenciji RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz podukrepa Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete (v nadaljevanju Podukrep 6.1), ki je bil razpisan z Javnim razpisom za podukrep 6.1. (Uradni list RS, št. 42/16 in 50/16, v nadaljevanju Javni razpis). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo njegovo vlogo zavrnil in v obrazložitvi pojasnil, da ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v Uredbi o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 (v nadaljevanju Uredba). Podpora je namenjena mladim kmetom za vzpostavitev kmetije in kmetijske dejavnosti, pri čemer se kot vzpostavitev kmetije med drugim šteje, da je upravičenec postal izključni lastnik kmetije in je kot tak tudi vpisan v zemljiški knjigi.

2. Prvostopenjski organ je pred odločitvijo tožnika seznanil s svojimi ugotovitvami in mu dal možnost, da se o njih izjavi. V njegovi navzočnosti je tudi opravil obisk tožnikove naložbe z namenom ogleda parcel kmetijskega gospodarstva in mehanizacije, navedenih v vlogi. Tožena stranka je namreč ob administrativnem pregledu vloge domnevala, da je tožnik s tem, da je ustanovil nov KMG-MID z nakupom zemljišč in se usklajeval z očetom, umetno ustvaril pogoje za izpolnitev zahtev za pridobitev podpore, četudi gre v naravi za eno kmetijo, torej kmetijo tožnikovega očeta. Te domneve je ogled potrdil. 3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v postopku predložil prodajno pogodbo, ki jo je sklenil s A.A. in na podlagi katere je postal lastnik kmetijskih zemljišč s parc. št. 2257/2, 2261/0 in 2258/3, vse k.o. .. Potrdilo, da gre za druga kmetijska zemljišča, je pridobil tožnikov oče. Ponudbo za nakup teh nepremičnin je sicer poleg tožnika sprejel še njegov oče, ki pa je kasneje podal izjavo, da se odpoveduje nameri do nakupa. V vlogi za pridobitev nepovratnih sredstev je tožnik navedel svojo KMG-MID, pod katero ima vpisane GERK-e v površini 1,5830 ha, oziroma 6.33 ha primerljive kmetijske površine (PKP). Zemljišče, ki spada pod GERK ... je v tožnikovi lasti, zemljišče s sadovnjakom, ki ga ima v upravljanju, pa je last B.B., tožnikovega strica. Ta ima bivališče na naslovu, kjer je ima tožnik prijavljeno začasno bivališče (stalno bivališče ima prijavljeno v Tolminu na delu stavbe, katerega lastnik je njegov oče), enak je tudi naslov njegovega očeta. Oče ima po podatkih Zbirne vloge 2016 prijavljene iste GERK-e kot jih je v vlogi za pridobitev nepovratnih sredstev navedel tožnik, vendar pa je oče s samodejno dopolnitvijo z dne 6. 5. 2016 Zbirno vlogo popravil tako, da je te GERK-e umaknil, oziroma prenesel na tožnikov KMG-MID. Tožnik je KMG-MID vpisal dne 18. 5. 2016. 4. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnikove parcele in parcele njegovega očeta tvorijo eno zaključeno celoto, torej eno kmetijo v upravljanju očeta. Gre za pretežno vinogradniško kmetijo, skupne površine 32,75 ha, oziroma 102,53 ha PKP. Tožnikov oče na tožnika ni mogel prenesti celotne kmetije, saj s tem ne bi izpolnil pogojev Javnega razpisa, po katerem mora imeti upravičenec v upravljanju najmanj 6 ha PKP in največ 80 ha PKP. Pogoju je zadostil tako, da je v Register kmetijskih gospodarstev (RKG) vpisal tudi sadovnjak, ki je bil pred tem vpisan na KMG-MID njegovega očeta, kar skupaj s kupljenim vinogradom znaša 6,33 ha PKP. Oče je sadovnjak obdeloval do ustanovitve tožnikovega KMG-MID, prepis GERK-ov pa izvedel tik pred ustanovitvijo tožnikovega KMG-MID. Prvostopenjski organ meni, da vse to kaže, da se praksa obdelovanja zemljišč tudi v bodoče ne bo spremenila. Tožnik je z nakupom vinograda pridobil tri parcele, brez opreme in objektov. V vlogi je navedel, da ima štiri kose kmetijske mehanizacije, ki bi jo vsekakor moral nekje hraniti, ni pa bila predmet prodajne pogodbe. Glede na vse navedeno, prvostopenjski organ ni sledil trditvi tožnika, da je z očetom v sporu in da mu je s tem, ko je sprejel ponudbo za nakup vinograda, samo nagajal, saj je bilo potrdilo o namenski rabi izdano na očetovo ime, tožnik pa je predložil očetovo izjavo o odstopu od namere nakupa. Tudi prenos GERK-ov je urejal le tožnikov oče. Tožnik je sicer navajal nasprotujoča si pojasnila, saj je po pozivu prvostopenjskega organa v izjasnitvi opisoval načrte s sadovnjakom marelic, v vlogi navajal nakup novega traktorja ter povečanje pridelovalnih površin z nasadom češenj, v poslovnem načrtu pa navajal nakup mulčerja, ki naj bi mu olajšal delo na strmih terenih in nov nasad oljk. Dejanska usmeritev kmetije naj bi sicer bila vinogradništvo. Vse to je vodilo prvostopenjski organ do ugotovitve, da je tožnik umetno ustvaril pogoje za kandidaturo na Javni razpis ter jo je zato na podlagi 12.7 točke Javnega razpisa ter 60. člena Uredbe 1306/2013/EU zavrnil. 5. Tožnik je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo zavrnilo, s sklepom pa zavrnilo še zahtevek tožnika za vračilo upravne takse. Drugostopenjski organ je uvodoma povzel vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe, nato pa ocenil, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pritrdil vsem argumentom prvostopenjskega organa ter se nanje skliceval. Pojasnil je, kakšni so cilji Uredbe in povzel relevantne odločbe Javnega razpisa. Poudarja, da so umetno ustvarjeni pogoji tisti pogoji, ki sicer ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu, oziroma cilju zaradi katerega so bili postavljeni in zato ne morejo uživati pravnega varstva. Za ugotavljanje in dokazovanje ustvarjanja umetnih pogojev je treba opredeliti tako subjektivne kot objektivne elemente, katerih skupek pomeni zlorabo potencialnega prejemnika pomoči. Drugostopenjski organ se sklicuje na prakso Sodišča EU, ki jo citira ter pojasnjuje, da je za dokaz o zlorabi potencialnega prejemnika pomoči potreben tako seštevek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, določeni v predpisu Unije, cilj predpisa ni dosežen, kot tudi subjektivnih okoliščin, ki se sestojijo iz namena pridobiti korist tako, da se ustvarijo lažni pogoji za pridobitev te koristi. Drugostopenjski organ meni, da na umetno ustvarjanje pogojev kaže postopek nakupa parcel, ki so v naravi vinograd, postopek vpisa kmetijskega gospodarstva in GERK-ov na tožnika, sprememba stalnega bivališča in usklajeno ravnanje z očetom, vse to pa tik pred oddajo vloge na Javni razpis. Vloga je bila tudi sama s sabo v nasprotju. Skladno z vsem tem je po presoji drugostopenjskega organ izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter je zato tožnikovo pritožbo zavrnil. Pojasnil je še, da je tožnik zahteval tudi vrnitev plačane upravne takse, vendar pa do tega ni upravičen, saj njegova pritožba ni bila uspešna ter je zato njegovo zahtevo s sklepom zavrnil. 6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma povzema potek postopka ter ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 60. člen Uredbe 1306/2013/EU, ki določa klavzulo o izogibanju. Poudarja, da ni pravilno ocenjevala vseh dejstev in dokazov ter da je nepravilno in preuranjeno zaključila, da je tožnik umetno ustvaril pogoje za pridobitev sredstev, pa četudi ni z ničemer izkazala in pojasnila subjektivnega in objektivnega elementa umetno ustvarjenih pogojev, ki nasprotujejo ciljem Uredbe. Odločila je arbitrarno, ne da bi upoštevala tudi dokaze tožnika. Tožnik nima vpogleda v kriterije, ki si jih je izbrala tožena stranka. Seznam kršitev ni objavljen ali poznan, kar pomeni, da odločanje tožene stranke ni vnaprej predpisano in predvidljivo, kar je sicer osnovna zahteva delovanja državnih organov zaradi spoštovanja načela zakonitosti iz 1. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), načela pravne varnosti in nepristranskosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in tudi načela pravne države iz 2. člena URS. Kriterije za presojanje umetno ustvarjenih pogojev je tožena stranka v postopku odločanja določila samovoljno, četudi je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 409/2012 z dne 18. 12. 2013 zavzelo stališče o pomenu pogojev v javnih razpisih. Tudi Sodišče EU je v zadevi C-592/11 poudarilo, da sicer države članice lahko konkretno določijo pogoje, vendar pa ti ne smejo presegati okvirja, določenega z uredbo.

7. Tožnik poudarja, da je izpolnjeval vse razpisne pogoje, tožena stranka pa uporabi argument umetno ustvarjenih pogojev takrat, ko vlagatelji pogoje izpolnjujejo, pri njej pa se iz različnih razlogov pojavi sum, da so delovali le zato, da bi pridobili sredstva. Stranka ne more vedeti, kaj bo tožena stranka štela za dejanje, ki jo bo vodilo k zaključku, da so se pogoji ustvarili umetno, kar pomeni nepredvidljivost njenega odločanja, arbitrarnost ter razlikovanje med prijavitelji. Tožnik je bil v postopku diskriminiran, oziroma obravnavan neupravičeno slabše v primerjavi z drugimi prijavitelji, s tem pa je tožena stranka kršila načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Sodišče mora zato preveriti ali je tožena stranka prekoračila meje svoje diskrecijske pravice. S svojo odločitvijo je tudi posegla v legitimna pričakovanja tožnika, da bo sredstva pridobil. Četudi je tožnik pojasnil vse okoliščine, jih tožena stranka ni sprejela in s tem kršila pravice tožnika po 7. in 9. členu ZUP. Odločitev tudi ni obrazložena tako, da bi se bilo mogoče o njej izjaviti, kar je bistvena kršitev določb postopka, s tem pa je bilo poseženo v tožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Razlogi v odločbi si tudi nasprotujejo.

8. Tožnik trdi, da tožena stranka ni pojasnila in ni izkazala tožnikovega namena, da naj bi ustvaril lažne pogoje za pridobitev koristi, ki je v nasprotju s cilji ukrepa, kar pomeni, da subjektivni element umetno ustvarjenih pogojev ni izkazan. V zvezi s tem ni izvedla ugotovitvenega postopka in tožnika tudi ni zaslišala, prav tako ni pojasnila, zakaj bi bilo pomembno delovanje družinskih članov, s čimer je presegla okvir svojih pristojnosti. Prav tako tudi objektivni elementi ne izkazujejo namena tožnika, da pridobi korist v nasprotju s cilji ukrepa. Cilj tožnika je povečanje konkurenčnosti kmetije in kmetijske dejavnosti, tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je dogajanje več mesecev pred prijavo na Javni razpis štela za ključne elemente pri odločanju ter je zato tudi v tem delu njena odločitev nepojasnjena. Zaključek tožene stranke, da imata tožnik in njegov oče eno kmetijo, ni resnična in ni pojasnjena. Tožnik je namreč vzpostavil lastno kmetijo, prenosi GERK-ov pa so bili izvedeni tri mesece pred oddajo vloge na Javni razpis. Prav tako tožena stranka ni pojasnila, zakaj je s spremembo bivališča tožnik umetno ustvaril pogoje. Kakršnakoli nepravilnost glede prijave bivališča je lahko le predmet nadzora pristojnega organa, ne more pa biti dejavnik, ki vpliva na dodelitev sredstev. Tudi navedbe tožene stranke o kmetijski mehanizaciji niso utemeljene, saj Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ne določa, kaj mora obsegati kmetija in torej lahko kmetijo obsegajo le kmetijska zemljišča. Ne drži niti trditev o tem, da je tožnik v vlogi prijavil oljke, pač pa le češnje, grozdje in marelice.

9. Tožena stranka sodišču predlaga, naj odloča v sporu polne jurisdikcije. Izpodbija tudi odločitev glede zahteve za vračilo upravne takse, saj odločitev ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se tožnikovi vlogi za dodelitev sredstev ugodi in mu dodeli nepovratna sredstva v višini 45.000,00 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Poudarja, da Javni razpis v 12.7 točki določa, da se v skladu s 60. členom Uredbe 1306/2013/EU ne odobri vlog za pomoč ali zahtevkov za izplačilo, če se ugotovi, da je upravičenec umetno ustvaril pogoje za izpolnitev zahtev za pridobitev podpore, saj tako ustvarjeni pogoji niso v skladu s cilji podukrepa. V navedenem primeru ne gre na širitev zahtev ali preveč formalistično razumevanje predpisa. Prav tako tudi ne obstaja pripravljen katalog kršitev, pač pa gre za skupek okoliščin primera, ki kot celota kažejo na umetno ustvarjene pogoje, kar vse je tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi pojasnila. Vsaka od okoliščin sicer ustvarja vtis, da so formalni pogoji spoštovani, celota pa jasno kaže, da gre za umetno ustvarjene pogoje.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih ugovorih. Meni, da so navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo pavšalne in povzema ključne poudarke iz tožbe. Trdi, da njegovo delovanje ne nasprotuje ciljem ukrepa in tega tožena stranka tudi ni obrazložila. Poudarja tudi, da niso določeni elementi, ki se preverjajo pri ugotavljanju umetno ustvarjenih pogojev, kar omogoča neenakopravno obravnavo strank. Odločitev posega tudi v pravice tožnika do uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Tožena stranka pri odločanju ni sledila odločitvam Sodišča EU in zato sprejela napačno odločitev. Tožnikova kmetija posluje samostojno in neodvisno od očetove kmetije, kar dokazuje tudi Zbirna vloga, vložena v letu 2017. Cilj Podukrepa 6.1 je v tem, da se izboljša starostna struktura kmetijskih gospodarstev in da se poveča njihova konkurenčnost. Vlogo je mogoče zavrniti le, če cilja nista izpolnjena kumulativno, vendar pa se tožena stranka do tega niti ni opredeljevala.

12. Tožena stranka je svoja opisana stališča v strnjeno predstavila še v pripravljalnih vlogah z dne 9. 11. 2017 in 14. 2. 2018, tožnik pa v pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2018. K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu in iz tega razloga posledično ne sledi tožniku, ki navaja, da naj bi bila zaradi nepopolne in nejasne obrazložitve izpodbijane odločbe kršena njegova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena in pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, da to dejansko stanje med strankama navsezadnje tudi ni sporno, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

15. Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 12. 8. 2016 sklenil prodajno pogodbo s A.A., s katero je pridobil kmetijska zemljišča s parc. št. 2257/2, 2261/0 in 2258/3, vse k.o. ... Sporno tudi ni, da je v postopku prodaje teh zemljišč ponudbo za nakup vložil tudi tožnikov oče, ki pa jo je med postopkom umaknil, upravnemu organu, ki je o prodaji odločal, pa predložil potrdilo, da so prodajane nepremičnine kmetijska zemljišča, medtem ko je tožnik predložil izjavo njegovega očeta, da se odpoveduje nameri do nakupa. Tožnik je svoj KMG-MID vpisal dne 18. 5. 2016, pod katero ima vpisane GEKR-e v površini 1.5830 ha, oziroma 6,33 ha PKP, in sicer pod GERK-om ... vpisane trte in pod GERK-om ... GERK ... so tožnikove nepremičnine, medtem ko GERK ... upravlja, gre pa za nepremičnine, ki so last njegovega strica. Pred tem so bili ti GERK-i vpisani pri KMG-MID tožnikovega očeta ter jih je tudi navedel v Zbirni vlogi za leto 2016, nato pa jih dne 3. 5. 2016 prenesel na tožnikovo KMG-MID. Tožena stranka je na podlagi teh nespornih dejstev ter na podlagi ugotovitev ob ogledu tožnikovega kmetijskega gospodarstva; podatka, da je tožnik dne 17. 5. 2016 prijavil stalno bivališče v ..., in sicer na delu stavbe, ki je v lasti njegovega očeta; podatka, da ima prijavljeno začasno bivališče v ... na istem naslovu kot oče in stric; ter različnih izjav o tem kakšna je usmeritev kmetije, ocenila, da je z vsem tem umetno ustvaril pogoje zaradi pridobitve sredstev na Javnem razpisu, četudi njegovo kmetijsko gospodarstvo in kmetijsko gospodarstvo njegovega očeta tvorita eno zaključeno celoto, torej eno kmetijo v upravljanju slednjega. Tožena stranka je zato tožnikovo vlogo zavrnila, vendar pa ta njenim zaključkom oporeka in meni, da tožena stranka ni niti izkazala niti utemeljila obstoja umetno ustvarjenih pogojev. Med strankama torej dejansko stanje ni sporno, sporna pa je razlaga določb Uredbe in Javnega razpisa, zlasti 12.7. točke slednjega.

16. Uredba je bila sprejeta z namenom izvajanja pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete, to je za vzpostavitev kmetijskega gospodarstva in kmetijske dejavnosti (prvi odstavek 1. člena in 4. člen Uredbe). Upravičenec do te podpore je, med drugim, mladi kmet, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva ter prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo (prvi odstavek 5. člena Uredbe), izpolnjevati pa mora pogoje, določene v 6. členu Uredbe. Kolikor gre za upravičenca fizično osebo, mora postati lastnik kmetijskega gospodarstva z medgeneracijskim prenosom ali nakupom kmetijskega gospodarstva, kar dokazuje z listinami, med drugim tudi s kupoprodajno pogodbo (1. točka prvega odstavka 6. člena Uredbe), pri čemer sme imeti v upravljanju najmanj 6 ha PKP in največ 80 ha PKP (1. točka prvega odstavka 6. člena Uredbe). Postopek pridobitve nepovratnih sredstev določa Uredba v III. poglavju. Sredstva se razpišejo z zaprtim javnim razpisom, ki se objavi v Uradnem listu RS, razpisna dokumentacija z navodili za izpolnjevanje obrazcev pa na spletni strani ministrstva (12. člen Uredbe). Obravnava oddane vloge se prične s preveritvijo njene popolnosti in se nato, kolikor je popolna in izpolnjuje vstopne pogoje, oceni na podlagi meril, določenih z Uredbo in javnim razpisom (15. člen Uredbe).

17. Opisanim določbam Uredbe je sledil Javni razpis, na katerega se je prijavil tudi tožnik. Ta je določil, da je predmet razpisane podpore dodelitev nepovratnih sredstev mladim kmetom za vzpostavitev kmetije in kmetijske dejavnosti (2.1. točka Javnega razpisa). Upravičenec do podpore je mladi kmet, ki je na dan oddaje vloge na javni razpis star od 18 do vključno 40 let, ima ustrezno poklicno znanje in usposobljenost in prvič vzpostavlja kmetijo (3.1. točka Javnega razpisa). Javni razpis je določil, da je mladi kmet, ki izpolnjuje te pogoje, fizična oseba, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva (3.2. točka Javnega razpisa). V skladu s 60. členom Uredbe 1306/2013/EU se vloga za dodelitev sredstev ne odobri, če se ugotovi, da je upravičenec umetno ustvaril pogoje za izpolnitev zahtev za pridobitev podpore, saj tako ustvarjeni pogoji niso v skladu s cilji Podukrepa 6.1., ki so izboljšanje starostne strukture nosilcev kmetijskih gospodarstev in izboljšanje konkurenčnosti kmetijskih gospodarstev (12.7. točka Javnega razpisa).

18. Sodišče se pridružuje utemeljitvi drugostopenjskega organa, da so umetno ustvarjeni pogoji tisti pogoji, ki sicer ne pomenijo kršitve črke predpisa, kot celota pa nasprotujejo namenu, oziroma cilju zaradi katerega so bili postavljeni in zato ne morejo uživati pravnega varstva. S tem soglaša tudi tožnik, prav tako tudi s tem, da je za ugotavljanje in dokazovanje ustvarjanja umetnih pogojev treba opredeliti tako subjektivne kot objektivne elemente, katerih skupek pomeni zlorabo potencialnega prejemnika pomoči. Tožena stranka ne oporeka tožnikovi trditvi, da izpolnjuje vse formalne pogoje iz Javnega razpisa, ocenjuje pa, da je na način, opisan v 15. točki te obrazložitve, z očetovo pomočjo umetno ustvaril pogoje za pridobitev podpore in da zato do podpore tudi ni upravičen. Sodišče "umetno ustvarjanje pogojev" razume kot tisto aktivnost, s katero stranka sicer prikaže izpolnjevanje pogojev za pridobitev podpore po Javnem razpisu, vendar pa ne z namenom, kot ga zasleduje Uredba, to je z namenom, da s pomočjo nepovratnih sredstev vzpostavi kmetijsko gospodarstvo in poveča njegovo konkurenčnost. Ker je kmetijsko gospodarstvo organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot ter se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo (2. točka 3. člena ZKme-1), je torej cilj podpore mladim kmetom po Uredbi v tem, da kmetijsko gospodarstvo preide v upravljanje mladega kmeta, bodisi z medgeneracijskim prenosom bodisi z nakupom, oziroma da se tako prevzetemu kmetijskemu gospodarstvu poveča konkurenčnost. Stranka, ki takim ciljem ne sledi, do podpore ne more biti upravičena, pa četudi izpolnjuje formalne pogoje iz Javnega razpisa. Javni razpis je namreč materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in zato lahko uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom, torej tudi pogoj, da ni umetno ustvaril pogojev za pridobitev podpore. S tem je zagotovljena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ter se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse (tako v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 33/2013). Sodišče iz vseh opisanih razlogov zato ne sledi tožnikovi trditvi, da je tožena stranka kršila to načelo, prav tako tudi ne trditvi, da je bil tožnik v postopku diskriminiran in da odločitev pomeni poseg v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena URS. Navsezadnje teh očitkov tudi z ničemer ne konkretizira, sodišče pa se do nekonkretiziranih tožbenih ugovorov ni dolžno opredeljevati.

19. Tožnik stališče, da naj bi tožena stranka odločala arbitrarno, utemeljuje na trditvi, da nima vpogleda v kriterije, ki jih je ta upoštevala pri odločanju, saj seznam kršitev, ki naj bi pomenile umetno ustvarjanje pogojev za pridobitev podpore, ni objavljen in torej odločanje ni predpisano in predvidljivo. Sodišče taki trditvi tožnika ne sledi in ugotavlja, da je tožena stranka tako v izpodbijani kot drugostopenjski odločbi pojasnila vse razloge, ki so jo vodili do zaključka, da je tožnik umetno ustvaril pogoje za pridobitev podpore in da zato do podpore ni upravičen. Dejstvo je, da seznam kršitev ne obstaja, pač pa gre pri ugotavljanju ali je stranka umetno ustvarila pogoje za oceno, temelječo na vseh okoliščinah primera, ki kažejo, da stranka ne sledi ciljem Uredbe, kot je to pojasnjeno v prejšnji točki. Te okoliščine je tožena stranka v tožnikovem primeru obširno pojasnila in utemeljila, torej pojasnila tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki vodijo do zaključka, da je tožnik umetno ustvaril pogoje za pridobitev podpore, pa četudi njegovo in očetovo gospodarstvo deluje kot enovito, torej ena sama kmetija, ki jo upravlja tožnikov oče, in se tem razlogom, da bi se izognilo ponavljanju, sodišče pridružuje. Dodaja le, da dejanja tožnika (tudi njegovega očeta) niso prepovedana in ne kršijo določb predpisov. Nakup kmetijskega zemljišča, več ponudnikov ob prodaji, prenos GERK-ov iz ene KMG-MID na drugo, menjava naslova bivališča - vse to so dejanja, ki so skladna z veljavnimi predpisi, vendar pa ocena vseh teh ravnanj kot celote, ob upoštevanju, da je tožnik vse aktivnosti v zvezi z oblikovanjem KMG-MID in spremembo naslova stalnega bivališča izvedel le kratek čas pred objavo Javnega razpisa; aktivnosti tožnikovega očeta pri predložitvi potrdila o namembnosti kmetijskih zemljišč, pri prijavi in nato umiku v postopku njihovega nakupa ter pri prenosu enega od GERK-ov na tožnikovo KMG-MID; tožnikovih spreminjajočih se izjav o namenih upravljanja kmetijskega gospodarstva; ugotovitev glede (ne)razpolaganja s kmetijsko opremo ter prostori, kažejo, da cilj tožnika ni bil vzpostavitev samostojnega kmetijskega gospodarstva in povečanje njegove konkurenčnosti, ki ga za cilj določa Uredba, saj njegove in očetove parcele še vedno tvorijo zaključeno celoto, torej eno samo kmetijo, ki jo upravlja tožnikov oče. Tako oceno je tožena stranka utemeljila tudi s podatki ogleda in izjavo, ki jo je tožnik podal po tem, ko je bil z njenimi ugotovitvami seznanjen, sodišče pa jo sprejema kot logično in razumljivo ter ji zato sledi.

20. Tožnik tudi trdi, da je tožena stranka s svojo odločitvijo posegla v njegova legitimno pričakovanje, da bo prejel nepovratna sredstva, vendar pa sodišče temu ne sledi, saj pridobitev nepovratnih sredstev na podlagi javnega razpisa negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril, torej zgolj pričakovanje in ne pravica. Do tega vprašanja se je večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče RS (na primer v sklepih X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 334/2009, X Ips 498/2011). Prav tako sodišče tudi ne sledi tožniku, ki navaja, da naj bi tožena stranka v postopku ravnala v nasprotju s 7. in 9. členom ZUP, torej da tožniku ni omogočila, da bi varoval svoje koristi v postopku in da je kršila načelo zaslišanja stranke. Tožena stranka je v postopku opravila ogled kmetijskega gospodarstva, pri katerem je bil navzoč tudi tožnik in je ob ogledu sodeloval. Seznanila ga je tudi z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami ter mu dala možnost, da se o tem izjavi, kar je tožnik tudi izkoristil. To pomeni, da je tožena stranka spoštovala obe prej navedeni načelo upravnega postopka, odločitev pa sprejela na podlagi podatkov iz tožnikove vloge ter uradnih evidenc. Sodišče zato ne sledi tožnikovim trditvam o kršitvah postopka, ki jih navsezadnje tudi navaja zgolj pavšalno.

21. Sodišče se strinja tudi z odločitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnila tožnikov zahtevek za povrnitev plačane upravne takse. Svojo odločitev je utemeljila ter se oprla na relevantne določbe Zakona o upravni taksi (ZUT) in zato sodišče ne sledi tožniku, ki trdi, da ta odločitev ni obrazložena. Na te razloge se sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

22. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se tožnik sklicuje pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.