Jedro

Upravna odločba Centra za socialno delo v konkretnem primeru, kot pravilno navaja pritožnik, predstavlja zgolj ugotovitev o višini oprostitve posameznega zavezanca, tudi toženca. Upravna odločba torej ne vsebuje obveznosti, da mora tožena stranka za institucionalno varstvo plačati določen znesek, temveč zgolj ugotavlja višino zneska, ki se pri plačilu storitev za institucionalno varstvo upošteva kot oprostitev. Na podlagi te upravne odločbe ne more zahtevati plačilo storitev Center za socialno delo, temveč je to šele stvar Doma starejših občanov, tožnika, ki nato zaračuna vrednost opravljene storitve. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo z navedeno upravno odločbo odločeno o obveznosti tožene stranke o (do)plačilu prispevka za institucionalno varstvo v višini 102,13 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča se razveljavi in se zadeva vrne sodišču I. stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo vsa opravljena dejanja in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, opr. št. VL 84939/2009 z dne 19. 06. 2009, v 1. in 3. odstavku (nerazveljavljeni del) izreka sklepa ter tožbo zavrglo, saj je sklenilo, da ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je podana sodna pristojnost, saj terja plačilo računov na podlagi obligacijskega razmerja med tožečo in toženo stranko. Center za socialno delo je izdal upravno odločbo, s katero pa je zgolj ugotovil obstoj pravice do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva, nikakor pa ni ta odločba podlaga za izdajo spornih računov, saj ni center za socialno delo plačnik storitev, zaradi česar bi bil upravičen terjati povračilo od zavezancev. Upravna odločba torej pomeni podlago zgolj v delu, ki se nanaša na osebo zavezanca, ne pa na samo obveznost. Neutemeljena je tudi obrazložitev sodišča, da je za izvršitev stroškov na podlagi upravne odločbe pristojen Center za socialno delo in ne sodišče. 3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter navedla, da gre za upravno razmerje in je zaradi tega pritožba neutemeljena. Podana je pristojnost upravnega organa, zato gre v konkretnem primeru za upravno izvršbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnika. V predmetni zadevi ne gre za upravno zadevo, temveč za civilno, za katero je podana sodna pristojnost. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, torej spornih računov. Upravna odločba Centra za socialno delo, št. 1/1223-020-82-0216/03-01-06, z dne 10. 12. 2008, pa v konkretnem primeru, kot pravilno navaja pritožnik, predstavlja zgolj ugotovitev o višini oprostitve posameznega zavezanca, tudi toženca. Upravna odločba torej ne vsebuje obveznosti, da mora tožena stranka za institucionalno varstvo plačati določen znesek, temveč zgolj ugotavlja višino zneska, ki se pri plačilu storitev za institucionalno varstvo upošteva kot oprostitev. Na podlagi te upravne odločbe ne more zahtevati plačilo storitev Center za socialno delo, temveč je to šele stvar Doma starejših občanov N., tožnika, ki nato zaračuna vrednost opravljene storitve. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo z navedeno upravno odločbo odločeno o obveznosti tožene stranke o (do)plačilu prispevka za institucionalno varstvo v višini 102,13 EUR. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so v upravni odločbi določeni prispevki, ki jih mora poravnati tožena stranka. Upravna odločba ne vsebuje višine zneska, ki bi ga moral poravnati toženec, kajti v tem primeru bi plačilo terjal Center za socialno delo, ne pa tožnik, je pa pravilno stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja upravna odločba podlago izdanim računom, vendar na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj v smislu osebe zavezanca, ne pa predmeta obveznosti. V konkretni zadevi imamo terjatev tožnika zoper toženca, gre torej za razmerje med dvema subjektoma zasebnega prava, za obligacijsko razmerje, kar spada v sodno pristojnost. 6. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se lahko izvršba opravi po upravni poti, saj je iz upnikovega predloga za izvršbo razvidno, da je kot izvršilno sredstvo predlagal izvršbo na denarna sredstva pri OPP. Slednje res izhaja iz prvega odstavka 288. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar zgolj, če podlago izvršbe predstavlja upravna odločba, kar pa v konkretnem primeru, kot je obrazloženo zgoraj, ni. Posledično tudi za izvršbo stroškov ni pristojen upravni organ, ker podlago izdanim računom ne predstavlja upravna odločba, temveč opravljena storitev s strani tožeče stranke.

7. Na podlagi navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe materialnega prava in določbe o stvarni pristojnosti sodišč ter se nepravilno izreklo za nepristojno, zaradi česar je pritožba utemeljena. Ostalih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo, tudi tistih ne, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Pritožbeni stroški se obravnavajo kot nadaljnji pravdni stroški.