Jedro

Tožnik je bil z dokončno odločbo toženca razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno v okviru svoje dejavnosti od 6. 4. 1999. Čeprav začetek invalidnosti sodi v čas pred uveljavitvijo ZPIZ-1, je treba pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, uporabiti določbe ZPIZ-1, saj tožniku pravice še niso bile priznane.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2009 in št. ... z dne 14. 4. 2009 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 270,72 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2009 in št. ... z dne 14. 4. 2009 ter da se tožencu naloži, da je dolžan tožniku obračunati in izplačati nadomestilo plače zaradi dela v skrajšanem delovnem času za čas od 6. 4. 1999 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, to je zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko o bistveni okoliščini, to je, koliko časa na dan je tožnik opravljal delo, ni zaslišalo predlaganih prič. Sodišče je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, pri čemer se je sklicevalo na stališče tožene stranke, da delovni čas pri samostojnih podjetnikih ni evidentiran ter da samostojni podjetniki ne poznajo pojma delovnega časa. Sodišče je tudi kršilo določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), saj v sodbi ni razlogov o odločilnem dejstvu in sicer, zakaj sodišče v postopku ni naklonilo vere tožniku, ki je sam izpovedal, da vse od 6. 4. 1999 dela skrajšani delovni čas, saj več časa zaradi zdravstvenih omejitev dela ne more opravljati. Tožnik je tudi izpovedal, da je moral DURS-u poravnati prispevke za polni delovni čas. Sodišče je tako kot tožena stranka pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v bistvu zavrnilo, ker si je tožnik vsa leta, tudi od 6. 4. 1999 dalje, ko je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 8 ur. Tožena stranka sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe in tudi v odgovoru na tožbo navaja, da je priznanje denarnih dajatev na temelju preostale delovne zmožnosti pogojeno z uresničevanjem vsebinskih pravic iz invalidskega zavarovanja in se pri tem sklicevala na določbo 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kjer je izrecno določeno, da je delovnemu invalidu II. kategorije pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom mogoče priznati, če dejansko dela skrajšani delovni čas, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da si je prispevke resnično plačeval za 8 ur, saj mu drugega ni preostalo, ko pa je negotovost spora na sodišču trajala 10 let. Delal pa je le 4 ure, saj več ni zmogel. Sodišče je očitno povzelo tudi povsem nesmiselno navedbo tožene stranke, da samostojni podjetniki že načelno nimajo evidentiranega delovnega časa in pojma delovni čas sploh ne poznajo. Tožnik je prepričan, da se s takšnim stališčem obravnava neenakopravno z ostalimi zaposlenimi, kar pomeni, da so kršene tudi njegove z ustavo in zakonskimi predpisi zagotovljene pravice. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere se sklicuje tožnik. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 1. 2009, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bil tožnik s sodbo, št. Ps 1653/2007 z dne 10. 4. 2008, ki je bila potrjena s sodbo Psp 502/2008 z dne 24. 9. 2008 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno v okviru svoje dejavnosti od 6. 4. 1999 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odločila tožena stranka s posebno odločbo. Na podlagi sodbe je tožena stranka začela postopek ugotavljanja, ali tožnik izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje navedene pravice. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da se je tožena stranka sklicevala na 391. člen ZPIZ-1 v zvezi s 446. členom istega zakona, torej, da je pri odločanju o pravicah iz invalidskega zavarovanja v primeru, ko se je postopek začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1, potrebno uporabiti predpise, ki so veljali do 31. 12. 2002, torej ZPIZ/92. Presojalo je torej, ali so izpolnjeni pogoji po 129. členu ZPIZ/92, kjer je bilo določeno, da pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ima delovni invalid II. kategorije, ki na podlagi priznane pravice do dela s skrajšanim delovnim časom dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Toženec je v predsodnem postopku ugotovil, da tožnik ni pričel z delom s skrajšanim delovnim časom in da ne plačuje prispevkov za delo s skrajšanim delovnim časom in da zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila. Temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek. Po stališču pritožbenega sodišča bi morala tožena stranka pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, uporabiti določbe ZPIZ-1, ne pa 129. člen ZPIZ/92. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v več zadevah, kot na primer, VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010, VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011, VIII Ips 165/2008 z dne 5. 10. 2009, VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010 zavzelo stališče, da v primeru, ko pravica še ni bila priznana, potem je potrebno v novem postopku uporabiti določbe novega zakona, torej ZPIZ-1, ne pa določbe ZPIZ/92, ki jih je pri odločanju uporabilo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 1. 2009 in št. ... z dne 14. 4. 2009 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. V novem postopku bo tožena stranka ugotovila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine, kajti omenjena pravica se navezuje na pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega (93. člen ZPIZ-1). Ker je bilo v sporni zadevi odprto tudi vprašanje, od kdaj naprej je možno priznati določeno pravico iz invalidskega zavarovanja, pritožbeno sodišče opozarja na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča v zadevi Psp 151/2010 z dne 20. 5. 2010. Pritožbeno sodišče je tedaj poudarilo, da je zavarovanec pravno formalno lahko začel delati s skrajšanim delovnim časom od polnega šele z dnem pravnomočnosti sodbe in s tem izvršljivosti. Šele potem, ko delovni invalid pravico do dela s skrajšanim delovnim časom realizira, se mu delna invalidska pokojnina odmeri in prične izplačevati. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je namreč vezano na pričetek dejanskega dela na tistem delu, na katerem ima zavarovanec glede na ugotovljeno delovno zmožnost priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom (1. odstavek 159. člena ZPIZ-1). Pri tem pri odločanju ne sme biti odločilno zgolj vprašanje, kako je zavarovanec vključen v zavarovanje, temveč dejansko opravljanje tega dela. ZPIZ-1 namreč v 1. odstavku 159. člena določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Ali je zavarovanec pravilno vključen v zavarovanje, pa se presoja po določbah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). Pritožbeno sodišče je ob dejstvu, da tožena stranka ni razčiščevala pogojev za priznanje pravice po določbah ZPIZ-1, presodilo, da so izpolnjeni pogoji po 1. alineji 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), zato je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo morala na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ustrezno razčistiti dejansko stanje ter nato v zakonsko določenem roku izdati nov upravni akt. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) tožniku priznalo stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 183,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 169,20 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV, skupno torej 447,00 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka plačati tožniku v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnik uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče priznalo tudi pritožbene stroške in sicer 225,60 EUR za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 in pa 20 % DDV, skupaj torej 270,72 EUR. Tudi navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožniku v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.