Jedro

Določba drugega odstavka 526. člena ZKP je pomembna z vidika uresničevanja pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), v zvezi s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 (zadeva Arijus Skopas) zapisalo, da je pravica do izjave iz 22. člena Ustave sama po sebi elementarno ustavno procesno jamstvo v vsakem sodnem postopku. Pravica do izjave posamezniku zagotavlja, da je subjekt in ne objekt postopka. Zato mora biti pravica do izjave zagotovljena tudi glede obrazloženega predloga preiskovalne sodnice o izpolnjenosti pogojev za izročitev tujca. Ta predlog namreč vsebuje odločilne razloge pravne in dejanske narave o bistvu odločitve, katere posledica je lahko korenit poseg v tujčevo pravico do osebne svobode, ki je prav tako ustavno varovana človekova pravica (19. člen Ustave).

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so za tujca A. A. izpolnjeni pogoji za izročitev Republiki Severni Makedoniji zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju dveh let, ki mu je bila izrečena zaradi kaznivega dejanja zatajitve po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 239. člena Kazenskega zakonika Republike Severne Makedonije in izrečena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča Skopje I Skopje V K št. 455/19 z dne 25. 4. 2019 v zvezi s sodbo Apelacijskega sodišča Skopje KŽ št. 780/19 z dne 22. 10. 2019. 2. Zoper sklep se je pritožil tujčev zagovornik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga spremeni tako, da ugotovi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izročitev tujca Republiki Severni Makedoniji.

3. Ob odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo po uradni dolžnosti.

4. Skladno s prvim odstavkom 25. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (BMKI) se za postopek v zvezi z izročitvijo, če s to pogodbo ni določeno drugače, na ozemlju zaprošene države uporablja pravo zaprošene države, torej Republike Slovenije. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je določen v XXXI. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP), 521. do 537. člen. Postopek pred odločanjem zunajobravnavnega senata ureja 526. člen ZKP, ki v drugem odstavku od preiskovalnega sodnika terja, da po opravljenem poizvedovanju pošlje morebitne pridobljene dokaze skupaj s svojim mnenjem tujcu in njegovemu zagovorniku, če ga ima, ter državnemu tožilcu, da se o njem izjavijo v roku, ki ne sme biti krajši od osmih dni. Po izreku roka pošlje preiskovalni sodnik poizvedovalne spise s svojim mnenjem in izjavo tujca ter državnega tožilca, če sta jo podala, zunajobravnavnemu senatu. Navedena določba drugega odstavka 526. člena ZKP je pomembna z vidika uresničevanja pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), v zvezi s katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-500/15 z dne 20. 7. 20151 zapisalo, da je pravica do izjave iz 22. člena Ustave sama po sebi elementarno ustavno procesno jamstvo v vsakem sodnem postopku. Pravica do izjave posamezniku zagotavlja, da je subjekt in ne objekt postopka. Zato mora biti pravica do izjave zagotovljena tudi glede obrazloženega predloga preiskovalne sodnice o izpolnjenosti pogojev za izročitev tujca. Ta predlog namreč vsebuje odločilne razloge pravne in dejanske narave o bistvu odločitve, katere posledica je lahko korenit poseg v tujčevo pravico do osebne svobode, ki je prav tako ustavno varovana človekova pravica (19. člen Ustave).

5. Po podatkih spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica opravila naroka za odločitev o izročitvi 29. 6. in 28. 8. 2020, na katerih je bil tujec seznanjen z dokumentacijo države prosilke, nato pa je preiskovalna sodnica že 28. 8. 2020 zadevo skupaj s svojim mnenjem predložila zunajobravnavnemu senatu, ki je z izpodbijanim sklepom odločil 3. 9. 2020. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bili tujec, njegov zagovornik in državni tožilec seznanjeni z mnenjem preiskovalne sodnice oziroma se imeli o njem možnost izjaviti, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 526. člena ZKP, s tem pa tudi 22. člena Ustave RS.

6. Pritožnik navedene kršitve ne uveljavlja, poleg tega lahko sodišče v pritožbenem postopku preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, konkretno sklepa, samo v okviru pritožbenih okvirov, po uradni dolžnosti pa samo glede vprašanja stvarne pristojnosti izdajatelja odločbe (peti odstavek 402. člena ZKP). Vendar je kljub navedenemu pritožbeno sodišče sprejelo stališče, da je potrebno za poseg v tako elementarno človekovo pravico, ki jo izkazuje izrek izpodbijane odločbe, tujcu zagotoviti minimalno pravno jamstvo. Zato je izpodbijani sklep razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

7. Sodišče prve stopnje naj odpravi kršitev in izpelje postopek skladno z drugim odstavkom 526. člena ZKP, pri čemer naj ne spregleda potrebe po prevodu mnenja preiskovalne sodnice v makedonski v jezik, torej jezik, ki ga tujec razume.

8. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo po uradni dolžnosti, se do pritožbenih navedb ni opredelilo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

1 V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 4371/2015 z dne 7. 7. 2015 in sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 4371/2015 z dne 24. 6. 2015, zaradi kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker zahtevana oseba Arijus Skopas in njegov zagovornik nista imela možnosti seznaniti se z obrazloženim predlogom preiskovalne sodnice iz četrtega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1). Navedena določba, za razliko od drugega odstavka 526. člena ZKP, niti ne nalaga obveznosti preiskovalnemu sodniku, da s svojim predlogom, namenjenim zunajobravnavnemu senatu, predhodno seznani zahtevano osebo in njenega zagovornika, pa bi morala sodišča kljub temu, ob ustavnoskladni razlagi določbe, zahtevani osebi v postopku predaje Republiki Litvi zagotoviti pravico do izjave. Tudi ne zadošča, da ima zahtevana oseba možnost izjave o predlogu preiskovalnega sodnika šele v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje, saj bi to pomenilo hkrati še odrekanje pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave.