21. 4. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Ivanke Bertoncelj iz Ljubljane, ki jo zastopa Marjan Sušnik, odvetnik v Ljubljani, na seji dne 21. aprila 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 106. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je najemnica denacionaliziranega stanovanja, ki ga je dedinja denacionalizacijske upravičenke prodala. Novi lastnik stanovanja od nje zahteva izselitev, ker stanovanje rabi za svojega sina. Navaja, da v stanovanju živi že več kot štiri desetletja ter da je bila pred uveljavitvijo nove stanovanjske zakonodaje v letu 1991 imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju. Izpodbija 106. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki lastniku stanovanja omogoča, da odpove najemno pogodbo iz nekrivdnih razlogov, če najemniku priskrbi drugo primerno stanovanje, pri čemer je istemu najemniku mogoče brez utemeljenega razloga odpovedati najemno pogodbo le enkrat. Pobudnica zatrjuje, da izpodbijana določba SZ-1 ni v skladu z mednarodnimi ratificiranimi pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava. Med pogodbami izrecno navaja Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Zatrjuje, da 106. člen SZ-1 krši pravico do doma iz 8. člena EKČP.

2.Kot ena od nekdanjih imetnic stanovanjske pravice pobudnica meni, da je bila njena pravica do doma prizadeta, ker je zakonodajalec stanovanjsko pravico spremenil v najemno pravico, lastnikom pa z izpodbijano določbo SZ-1 omogočil, da jo poljubno preseljujejo. Pobudnica opozarja, da tudi za lastnike stanovanj velja omejitev iz drugega odstavka 8. člena EKČP, ki sicer določa, kdaj se lahko javna oblast vmeša v izvrševanje pravice do doma. Izpodbijana določba 106. člena SZ-1 naj bi omogočala posege v pravico do doma izven prej navedenih omejitev. Sklicuje pa se tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 (Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 32), kjer je Ustavno sodišče v primeru podobne zakonske ureditve nenehno grožnjo najemniku z možno preselitvijo označilo kot neskladno z načeli pravne države.

B.

3.Izpodbijana določba 106. člena SZ-1 podobno, kot je določal 54. člen prejšnjega Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ), predvideva možnost, da lastnik stanovanja odpove najemno pogodbo iz nekrivdnih razlogov.[1] Tudi SZ je določal, da mora stanovanje, v katerega naj bi se najemnik preselil, biti primerno ter da ne sme v nobeni pomembni okoliščini, v primerjavi z dosedanjim stanovanjem, pomeniti bistvenega poslabšanja stanovanjskih pogojev zanj in za osebe, ki bivajo z njim. V tretjem odstavku izpodbijane določbe SZ-1 pa je še določeno, da je mogoče istemu najemniku odpovedati najemno pogodbo brez utemeljenih razlogov le enkrat, pri čemer je tudi določeno, kaj se šteje za utemeljen razlog. SZ in SZ-1 imata sicer enaki določbi[2] glede stroškov selitve, enako pa tudi določata, da odloča v primeru spora o primernosti drugega stanovanja sodišče v nepravdnem postopku.

4.Očitek pobudnice, da je bila njena pravica do doma prizadeta, ker je zakonodajalec stanovanjsko pravico spremenil v najemno pravico, je glede izpodbijanega 106. člena SZ-1 neutemeljen. Do teh sprememb je namreč prišlo že z uveljavitvijo SZ. Ustavno sodišče je glede določb SZ tak očitek že zavrnilo (21. točka obrazložitve sklepa št. U-I-172/02 z dne 25. 9. 2003). To stališče je potrdilo tudi v kasnejšem sklepu št. U-I-192/03 z dne 13. 5. 2004. V 41. točki obrazložitve je kot neutemeljen zavrnilo očitek, da 54. člen SZ krši pravico do doma iz 8. člena EKČP, ker omogoča lastnikom, da zahtevajo izselitev in preselitev najemnika tudi takrat, kadar za to na njegovi strani ni krivdnih razlogov. Povedalo je, da ne gre za poseg v pravico do doma, ker zakonska ureditev varuje najemnika pred lastnikovimi neupravičenimi zahtevami in ker najemniku omogoča, da vzpostavi dom v drugem stanovanju, v katerega se preseli.

5.Iz navedenih razlogov je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti tudi pobudo za oceno ustavnosti 106. člena SZ-1.

6.Ustavno sodišče še pojasnjuje, da se pobudnica neutemeljeno sklicuje na odločbo št. U-I-119/94. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-192/03 (42. točka obrazložitve) že pojasnilo, da najemnik, katerega preselitev lahko lastnik stanovanja zahteva iz nekrivdnih razlogov, ni v enakem položaju, kot je bil najemnik, od katerega je lahko lastnik zahteval preselitev iz enakih razlogov na podlagi razveljavljenega devetega odstavka 125. člena SZ. Pobudo, ki se je nanašala na skladnost izpodbijane določbe 54. člena SZ z načeli pravne države (2. člen Ustave), je zato takrat Ustavno sodišče zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

7.Pobudnica sicer zatrjuje še, da je izpodbijana določba v neskladju s številnimi mednarodnimi pogodbami in splošnimi načeli mednarodnega prava. Ker pobudnica, razen konkretne določbe EKČP, drugih mednarodnih pogodb in splošnih načel mednarodnega prava ne navaja, se Ustavno sodišče do te pavšalne trditve ni opredelilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombi:

[1]Prvi odstavek 54. člena SZ in prvi odstavek 106. člena SZ-1.

[2]Tretji in četrti odstavek 54. člena SZ oziroma peti in šesti odstavek 106. člena SZ-1.