Jedro

Na rezultate poligrafskega testiranja ni mogoče opreti sodbe, saj gre za nedovoljen dokaz.

Izrek

Zahteve obsojenih B.S. in njegovega zagovornika ter obsojenega F.F. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojena B.S. in F.F. se oprostita plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 9.9.2005 pod točko I obsojene B.S., F.F. in S.H. spoznalo za krive, prva dva kaznivega dejanja umora, storjenega v sostorilstvu, po prvem odstavku 127. člena v zvezi s 25. členom (očitno KZ), obsojenega S.H. pa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, storjenega v sostorilstvu po prvem odstavku 134. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenima B.S. in F.F. je po prvem odstavku 127. člena KZ izreklo vsakemu kazen petnajstih let zapora, obsojenemu S.H. pa po prvem odstavku 134. člena KZ kazen štirih let in šestih mesecev zapora. Obsojencem je po prvem odstavku 49. člena KZ v izrečene kazni vštelo čas prebit v priporu, obsojenemu B.S. od 1.9.2004 od 22.30 ure dalje, obsojenemu F.F. od 1.9.2004 od 22.45 ure dalje in obsojenemu S.H. od 1.9.2004 od 15.15 ure dalje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojence oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obsojencev po uradni dolžnosti proračun. Pod točko II pa je obsojenega S.H. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi s 25. členom KZ, o stroških pa razsodilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojenih B.S., F.F. in S.H. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojence je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o potrebnih izdatkih in nagradah njihovih zagovornikov pa odločilo, da se izplačajo iz proračuna.

Zoper to pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili obsojena B.S. in F.F. ter njuna zagovornika.

Obsojena B.S. in F.F. pravnomočno sodbo izpodbijata zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po tretjem odstavku 370. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ter osmega odstavka 227. člena v zvezi z 11. členom istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj sledi njunim navedbam in ugotovi, da je sodba sprejeta na podlagi "nezadostnega" dokaznega postopka ter zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v novo sojenje. Zavzemata se tudi, da bi jima Vrhovno sodišče odpravilo pripor.

Zagovornik obsojenega B.S. v zahtevi navaja, da je sodišče PVC vrečko kot dokaz pridobilo v nasprotju s četrtim odstavkom 289. člena ZKP, saj obsojenec in njegov zagovornik nista bila seznanjena o naknadnih preiskavah kraja dejanja. Po vložnikovem mnenju bi se moral senat, ki se je s tem dokazom seznanil, izločiti od nadaljnjega sojenja, pri čemer da ni pomembno, ali je ta dokaz kakorkoli prispeval k razjasnitvi zadeve ali ne. Zato meni, da je podana kršitev iz 2. točke 370. člena in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za odreditev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovornica obsojenega F.F. sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da se pravnomočna sodba opira na obsojenčevo priznanje pri dežurni preiskovalni sodnici, ki pa je bilo pridobljeno na nezakonit način in bi zapisnik o tem obsojenčevem zaslišanju moral biti izločen iz spisov, glede izvršitvenega dejanja je podano precejšnje nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, s tem, da je sodišče v obrazložitvi sodbe dopolnilo pomanjkljiv opis dejanja, pa je prekršilo načelo identitete obtožbe in sodbe. Poudarja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prejšnje lastnice lokala A., preizkus obsojenca s poligrafom ter postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Tudi po mnenju te vložnice je sodišče nezakonito odredilo zaseg PVC vrečke in s tem kršilo določbo četrtega odstavka 289. člena ZKP, kar da je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obsojencu ni bilo ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje tega dokaza in je zato po vložničinem mnenju podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja še, da podan precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih odločilnih dejstev, saj pravnomočna sodba ne temelji na dokazih, ampak na sklepanju in nima podlage v dejstvih, ugotovljenih v rednem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahteve navaja, da niso utemeljene, saj zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteve pa so vložene tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jih zato zavrne kot neutemeljene.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojeni B.S. V izjavi ponavlja, da sodba temelji na krivi izpovedbi priče (očitno mišljeno obsojenega S.H.), kar potrjujejo tudi izsledki forenzičnih preiskav, ki govorijo v prid temu, da sam ni storil kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Ocenjuje, da mu je bilo v postopku onemogočeno dokazovati svojo nedolžnost. Vlogo je dopolnil tudi "s sklicevanjem na prvi odstavek 410. člena ZKP".

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Obsojenima B.S. in F.F. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevah uveljavljata kršitev osmega odstavka 227. člena ZKP in navajata, da sta bili njuni izjavi pridobljeni, pri prvem z uporabo sile, pri drugem pa priznanje izsiljeno z nedopustnim pritiskom.

Obsojeni B.S. v zahtevi poudarja, da so ga policisti ob prijetju našli nepripravljenega in ga s hrbtne strani pahnili v steno, da si je pri tem zlomil prst na sredincu desne roke, ob tem pa da so mu zabičali, da mora povedati, da je padel s kolesom, sicer da ga pozneje čakajo "hude batine". Poudarja, da jim je prestrašen, kot je bil, ustregel, vendar pa so pozneje nad njim izvajali pritisk, da mora priznati dejanje, ki ga ni storil in tudi ne pri njem sodeloval. Prvostopenjsko sodišče je te obsojenčeve navedbe v dokaznem postopku raziskalo in določno obrazložilo, zakaj mu ni verjelo (drugi odstavek na 20. strani sodbe), taki presoji pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Obsojeni B.S., ki je udeležbo pri očitanem kaznivem dejanju v postopku vseskozi zanikal, ponuja lastno dokazno oceno dejstev, pomembnih pri presoji zatrjevane kršitve in izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je v tem pogledu ugotovilo in argumentiralo sodišče v pravnomočni sodbi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi obsojeni F.F. in njegova zagovornica kršitev osmega odstavka 227. člena in v povezavi s tem tudi desetega odstavka 227. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjujeta na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je v napadeni pravnomočni odločbi ugotovilo sodišče. Tako navajata, da je bil obsojenec pred preiskovalnim sodnikom v takem psihičnem in fizičnem stanju, da ni mogel podati verodostojne izjave, saj da je bil večino časa vklenjen, zaprt štirinajst ur in pol, ne da bi imel možnost dostopa do stranišča, policisti pa da so mu povedali, da mu bo to omogočeno, če bo kaznivo dejanje priznal, da je bil pomanjkljivo oblečen, pa tudi prehrane mu policija ni preskrbela. Poudarjata tudi, da so policisti obsojencu grozili, da bo dobil 30 let zapora, če ne bo govoril "kot je treba", da so se kriminalisti med seboj izmenjevali, dokler jim ga ni uspelo zlomiti, zagovornica pa trdi, da je obramba prepričana, da so kriminalisti obsojenca seznanili z zagovorom H. in mu dali jasno vedeti, da ga H. obremenjuje, da zoper njega že razpolagajo z dokazi ter da je v njegovo dobro, da tudi sam prizna dejanje.

Sodišče prve stopnje je te navedbe obsojenega F.F. in njegove zagovornice v dokaznem postopku temeljito raziskalo in v razlogih sodbe natančno obrazložilo, zakaj takšnemu obsojenčevemu zagovoru in tezi obrambe, da je prvotna obsojenčeva izpovedba pred preiskovalnim sodnikom posledica incommunicado položaja v predkazenskem postopku pred policijo, ni verjelo. Taki presoji je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Kolikor vložnik in njegova zagovornica jemljeta kot podlago za svoje trditev, da je bilo obsojenčevo priznanje izsiljeno, drugačno videnje dejanskega stanja, ne izhajata iz dokazne presoje dejstev, kot so ugotovljena v napadeni pravnomočni sodbi, ampak ponujata svojo. S takega izhodišča zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče uveljavljati, saj gre tudi v tem obsegu za izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi z navedbami, da se pravnomočna sodba opira na sumljive izpovedbe tretjega obsojenca (S.H.), ki da v sebi goji nekaj maščevalnega do B.S., ker je v kraju P. vlamljal v vikend hiše in se lažno izdajal zanj, do F.F. pa zaradi zamere, ker ga je prepodil, ko je poskušal vlomiti v hišo, obsojeni B.S. in F.F. ponujata drugačno dokazno presojo, kot je razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe in s tem uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za njune navedbe, da v dokaznem postopku ni bil izveden noben dokaz (fizični ali biološki), ki bi na objektiven način potrjeval njuno navzočnost na kraju storitve kaznivega dejanja. Dejansko stanje obsojeni B.S. izpodbija tudi z navedbo, da je od 17. leta hudo bolan, saj boleha za epilepsijo (grand mal), kar da že samo po sebi poraja dvome ali je bil sploh sposoben vleči oškodovanca, obsojeni F.F. pa, ko v zahtevi poudarja, da bi kot transportni delavec "tovornjakar" pokojnega R.V. zlahka prestavil in mu ga ne bi bilo treba vleči. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojeni B.S. ne pojasni, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbo, da je glede na svojo nenasilno naravo "želel pridobiti" novega izvedenca psihiatrične stroke, da bi ga o sebi vprašal, ali je oseba s tolikšno agresijo, da bi lahko več kot pol leta molčal o človeku, katerega ni poznal. Utemeljenosti zahteve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti. Svoje navedbe, da je hotel v postopku zaslišati strokovnega izvedenca klinične psihiatrije s ciljnim vprašanjem ali je osebnostno res sposoben tolikšne agresije in tako emotivno nerazvit, da bi pol leta molčal o človeku, katerega slike gleda po mestu, ko ga iščejo starši, pa obsojeni F.F. opredeli kot kršitev po tretjem odstavku (očitno mišljeno 3. točki) 370. člena ZKP, torej kot razlog, s katerim izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Kolikor pa obsojena B.S. in F.F. v zahtevah navajata, da sodišče v obrazložitvi kazenske sankcije kot pomembno okoliščino upošteva njuno "predkaznovanost", pri tem pa zamolči, da nikoli nista bila obsojena zaradi kaznivih dejanj z znaki nasilja, vložnika izpodbijata primernost izrečene kazni. Tudi iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornica obsojenega F.F. v zahtevi trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je glede izvršitvenega dejanja podano precejšnje nasprotje med izrekom in razlogi sodbe.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni preizkusa pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti, tako da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti. V nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Kolikor vložnica zatrjuje to kršitev, svojih navedb ni z ničemer konkretizirala in zato tej procesni zahtevi ni zadostila.

Enako velja tudi za vlagateljičino nadaljnjo navedbo, da je sodišče v obrazložitvi sodbe dopolnilo (popravilo) pomanjkljiv opis dejanja, pri tem pa, da je kršilo načelo identitete obtožbe in sodbe. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Kar zadeva obsojenega F.F. se opis dejanja v sodbi prekriva z opisom v obtožbi in je zato že na tej podlagi treba vlagateljičine navedbe zavrniti kot neutemeljene. Sodišče tudi ne more v obrazložitvi sodbe dopolnjevati oziroma popravljati pomanjkljivega opisa dejanja in na ta način storiti zatrjevano kršitev, saj se v takem procesnem položaju kvečjemu lahko zastavi vprašanje morebitnega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, v nobenem primeru pa prekoračitve obtožbe.

Tudi kolikor zagovornica obsojenega F.F. navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prejšnje lastnice lokala A. in preizkus obsojenčeve izpovedbe s poligrafom, ji ni mogoče pritrditi. Vložnica je na naroku za glavno obravnavo dne 29.6.2005 predlagala zaslišanje bivše lastnice lokala A., ki bi lahko pojasnila, kakšne so bile možnosti prehoda iz lokala L.V. v lokal A., vendar je na istem naroku ta dokazni predlog umaknila. Po obstoječi koncepciji kazenskega postopka obdolženec pravico do izvajanja dokazov v svojo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza. Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave oziroma drugega odstavka 371. člena ZKP ni kršena. V konkretni zadevi pa je obsojenčeva zagovornica izvedbo dokaza predlagala in nato dokazni predlog umaknila, kar pa s procesnega vidika učinkuje enako, kot da tega dokaza sploh ni predlagala. Zato na tej podlagi zatrjevane kršitve pravic obrambe ne more uspešno uveljavljati.

Sodišče je v rednem postopku utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za preizkus obsojenca s poligrafom. Vrhovno sodišče se je glede dovoljenosti tega dokaza opredelilo v sodbi z dne 17.6.2006, v kateri je zavzelo stališče, da na rezultate poligrafskega testiranja ni mogoče opreti sodbe, saj gre za nedovoljen dokaz. V obrazložitvi je zapisalo, da je spoštovanje obdolženčeve osebnosti in njegovega dostojanstva ustavno zajamčena pravica in temeljna svoboščina (18., 21., 29. člen Ustave RS in drugi) in da je v ZKP varovanje ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovljeno v drugem odstavku 18. člena tega zakona, kjer je izrecno določeno, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo teh pravic, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali so bili pridobljeni na podlagi tega nedovoljenega dokaza. Osmi odstavek 227. člena ZKP prepoveduje uporabo sile, grožnje ali drugih podobnih sredstev proti obdolžencu, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje. Pri obdolžencu tudi ni dovoljeno uporabljati zdravniških posegov ali takšnih sredstev, s katerimi bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju (tretji odstavek 266. člena ZKP). Vrhovno sodišče je poudarilo, da je namen teh določb predvsem v zagotovitvi spoštovanja obdolženčeve osebnosti, njegovega dostojanstva, položaja subjekta v postopku, varovanja privilegija zoper samoobtožbo, oziroma v preprečitvi pridobitve izjave od obdolženca brez njegove svobodne volje. Dokazi, ki so bili pridobljeni v nasprotju z navedenimi določbami, pomenijo absolutno bistveno kršitev določb ZKP, posledično pa tudi kršitev Ustave.

Vrhovno sodišče je v citirani odločbi tudi navedlo, da je detektor laži naprava, ki ji ob pravilni uporabi ni odrekati strokovnosti oziroma relativno visoke stopnje zanesljivosti pri zaznavi povečanih reakcij na določeno testno vprašanje, vendar pa dobljeni rezultati niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP. Poleg zavestnega in kontroliranega (verbalnega) govora obdolženca, namreč zaznavajo še celo vrsto reakcij (krvni pritisk, pulz, dihanje - sprememba ritma, amplituda, volumen, izguba osnovne linije in podobno), na katere obdolženec ne more vplivati oziroma jih naprava beleži neodvisno od njegove volje. Interpretacija teh rezultatov je nato podlaga za presojo, ali je oseba na določeno vprašanje lagala ali govorila resnico. Če bi sodišče odredilo izvedbo takega dokaza, bi lahko prišlo do položaja, da bi se obdolženec obremenil, ne da bi na to lahko vplival, kar pa je v izrecnem nasprotju z že naštetimi določbami ZKP in 4. alinejo 29. člena Ustave RS. Okoliščina, da je obdolženec v testiranje privolil, take razlage ne spreminja. Procesno nevzdržna pa bi bila situacija, da bi sodišče rezultate poligrafskega testiranja uporabili selektivno, da bi v primeru, če bi rezultat takega testiranja obdolženca v postopku obremenjeval, postal to nezakonit dokaz, če pa bi bilo nasprotno, pa bi sodišče tak dokaz smelo uporabiti. Merilo za dovoljenost nekega dokaza v skladu s sistemsko razlago ZKP ne more biti rezultat dokazovanja, ampak predstavlja merilo za to način, kako je dokaz pridobljen. Zato pravica obsojenega F.F. do obrambe z zavrnitvijo dokaznega predloga za obsojenčev preizkus s poligrafskim testiranjem, ni bila kršena.

Zagovornica obsojenega F.F. navaja, da je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe tudi zato, ker ni odredilo drugega izvedenca psihiatrične stroke. Svojo trditev utemeljuje z navedbami, da je izvedenka obsojenega F.F. ocenila kot huje osebnostno motenega in da intelektualno funkcionira na ravni pod povprečjem, pri čemer se nakazuje tudi duševna manjrazvitost. Zato se po vložničinem mnenju postavlja vprašanje obsojenčeve prištevnosti, izvedensko mnenje pa je v tem delu v nasprotju z izvidom. Poudarja, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na ta dokaz tudi iz razloga, ker se je izvedenka opredelila do obsojenčeve krivde in zaupanega ji psihiatričnega pregleda ni opravila nepristransko ter da je zaradi tega obramba utemeljeno predlagala izločitev tega izvedenskega mnenja. S tem, da je sodišče svojo sodbo oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke A.F., je po vložničini presoji storilo bistveno kršitev kazenskega postopka, ki jo vložnica določneje ne opredeli.

Zagovornik obsojenega B.S. se v zahtevi zadovolji s trditvijo, da je sodišče predlog za odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke po njegovem prepričanju neutemeljeno zavrnilo, saj je B.S. bolnik in da uživanje alkohola z možnim kombiniranjem uživanja mamil postavlja pod vprašaj njegovo prištevnost. Za presojo utemeljenosti zatrjevanih kršitev je treba v kratkem povzetku kronološko predstaviti v tem pogledu pomembna dejstva. Izvedenka psihiatrične stroke je pisni izvid in mnenje podala dne 17.11.2004, zagovornika obsojenih F.F. in S.H. sta nato dne 12.1.2005 zahtevala, naj se mnenje sodne izvedenke na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP izloči iz spisov. Na naroku za glavno obravnavo dne 21.1.2005 sta zagovornika obsojenih B.S. in S.H. sodišču predlagala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, s tema obrazloženima predlogoma je soglašal tudi državni tožilec. Sodeči senat je na istem naroku predloga za izločitev izvedenskega mnenja s sklepom zavrnil, enako pa odločil o predlogih za odreditev novega psihiatričnega izvedenstva. Sodna izvedenka A.F. je bila na glavni obravnavi zaslišana dne 18.2.2005 in podala obširne odgovore na vprašanja obsojenega F.F. in zagovornikov vseh treh obsojencev ter državnega tožilca. Obsojenci in njihovi zagovorniki v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje odreditve drugega izvedenstva ni predlagala.

Sodišče prve stopnje se je v sodbi sklicevalo na argumentacijo, na podlagi katere je zavrnilo tudi zahtevo zagovornice obsojenega F.F. na izločitev izvedenskega mnenja, navedeno v pisno izdelanem sklepu (tretji odstavek na 68. strani sodbe). Sicer pa je v sodbi izvedensko mnenje podrobno presodilo po logično racionalnih kriterijih in tudi obrazložilo, zakaj je izvedenkinemu mnenju sledilo (stran 58-64 sodbe), taki dokazni oceni pa je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. S tem, da vložnica z izvedenskim mnenjem polemizira in poudarja, da ravno duševna manjrazvitost obsojenega F.F. postavlja pod vprašanj njegovo prištevnost, zagovornik obsojenega B.S. pa z navedbami, da je S. bolnik in da uživanje alkohola z možnim kombiniranjem uživanja mamil postavlja njegovo prištevnost pod vprašanj, po vsebini ponujata drugačno dokazno presojo izvedenskega mnenja in v tem delu izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve toliko določno obrazložiti, da je njihovo utemeljenost mogoče preizkusiti. Z navedbami, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje A.F., ker da se je ta opredelila do krivde obsojenca in da zaupanega ji psihiatričnega pregleda ni opravila nepristransko, tej zahtevi zagovornica obsojenega F.F. ni zadostila. Da bi bil pri izvedenki podan kateri od izključitvenih razlogov iz 251. člena ZKP vložnica ne zatrjuje, morebitna suspektnost izvedenke, ki pa je zagovornica obsojenega F.F. ne argumentira, pa ne pomeni, da je pravnomočna sodba samo zaradi tega nezakonita. To je stvar presoje v vsaki konkretni zadevi, v obravnavani zadevi pa tak preizkus glede na nekonkretiziranost vložničinih navedb v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoč.

Zagovornika obsojenih B.S. in F.F. ne moreta biti uspešna niti, ko v zahtevah zatrjujeta, da je bila PVC vrečka kot dokaz pridobljena nezakonito, s kršitvijo ustavno zavarovanih človekovih pravic ter da obsojencema ni bilo ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokaza in je podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neposredno pa, da je bil kršen četrti odstavek 289. člena ZKP, kar da je vplivalo na zakonitost sodbe. Po mnenju zagovornika obsojenega B.S. je podana tudi kršitev iz 2. točke 370. člena ZKP, senat, ki se je seznanil s tem dokazom, pa bi se moral zato izločiti od nadaljnjega sojenja.

Okrožni državni tožilec je izven glavne obravnave 5.7.2005 vložil dokazni predlog za ponovni pregled prostorov zapuščenega lokala A. z namenom, da se ugotovi morebitna prisotnost PVC vrečke in drugih predmetov, povezanih s storitvijo kaznivega dejanja in da v primeru najdbe teh predmetov odredi njihov zaseg in kriminalistično tehnično obdelavo. Dokazni predlog je utemeljil z navedbami, da je na fotografijah, ki jih je tudi konkretiziral, videti PVC vrečko, ki je v času nastanka posnetkov očitno ležala v prostoru C, ob desnem boku trupla pokojnega E.V., ni pa bila kriminalistično tehnično obdelana. Predsednica senata je na podlagi četrtega odstavka 220. člena ZKP izdala Policijski postaji P. ustni nalog za zaseg predmetne PVC vrečke in o tem procesnem dejanju sestavila uradni zaznamek. Policistom je tudi predočila fotografije, policijska postaja pa je nalog za zaseg predmeta naslednjega dne, to je 6.7.2005, izvršila, o tem sestavila poročilo in tudi zasežene predmete še istega dne izročila sodišču. Poročilo o zasegu predmetov in zaseženi predmet sta bila takoj popisana in vložena v spis. Predsednica senata izven glavne obravnave ni ugodila dokaznemu predlogu obtožbe za kriminalistično tehnično obdelavo zasežene vrečke in je z razlogi takšne odločitve seznanila stranke na glavni obravnavi 11.7.2005, na kateri je bil ta dokazni predlog tudi prebran. Ko je državni tožilec dokazni predlog ponovil in izvedbi tega dokaza obsojenci in njihovi zagovorniki niso nasprotovali, je sodišče odredilo Centru za forenzične preiskave, da opravi kemični in daktiloskopski pregled predmetnega dokaza, odredbo pa vročilo strankam in jih z mnenjem navedenega centra tudi seznanilo.

Predsednik senata ima pravico da sam, brez predloga strank ali na predlog strank, odredi, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi dokazi, vendar mora o tej odločitvi po določbi četrtega odstavka 289. člena ZKP obvestiti stranke še pred začetkom glavne obravnave. Zahtevi iz te določbe predsednik senata vsebinsko zadosti samo, če stranki obvesti takoj, ko je odredil procesno dejanje. Na ta način je omogočeno nasprotni stranki, da se pripravi na izvedbo novega dokaza, da lahko kot protiutež predlaga nove dokaze, na ta način pa se udejanjata tudi načeli kontradiktornosti in koncentracije postopka. S tem da predsednica senata obsojencev in njihovih zagovornikov ni obvestila, da je na predlog državnega tožilca odredila zaseg navedenih predmetov, ni ravnala v skladu s četrtim odstavkom 289. člena ZKP, vendar ta kršitev, ki sta jo vložnika uveljavljala že v pritožbenem postopku, ni v ničemer vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe. Samo zaradi opustitve (takojšnjega) obvestila zasežena PVC vrečka ni nedovoljen dokaz, zato tudi ni utemeljen očitek zagovornika obsojenega B.S. (ki niti ne zatrjuje, da je zahteval izločitev predsednice senata in sodnikov porotnikov, ker so se seznanili s tem dokazom), da bi se moral na tej podlagi senat izločiti od sojenja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana tudi iz razloga, ker se sodba na navedeni dokaz sploh ne opira. Zagovornik obsojenega B.S. tudi ne pojasni, iz katerih razlogov naj bi bila na tej podlagi podana kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP, zato glede tega očitka zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svojih zahtevah sklicujejo obsojena B.S. in F.F. ter njuna zagovornika, niso podane, zato jih je po 425. členu ZKP kot neutemeljene zavrnilo.

Obsojeni B.S. in F.F. ter njuna zagovornika z zahtevami nista uspela, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oba obsojenca glede na njune slabe gmotne razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.